Jedro

V obravnavnem primeru izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi toženke o datumu vročitve odločbe, ki izhaja iz javne listine, ki je sporna, in glede katere tožnici ni bila dana možnost, da se do nje opredeli, zato so bistveno kršena pravila postopka.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Ministrstva za finance št. 461-19/2018/7 z dne 19. 9. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo št. 4613-10/2018-1 z dne 11. 5. 2018 tožnici med drugim prepovedal prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji v spletni loteriji A..

2. Z izpodbijanim sklepom št. 461-19/2018/7 z dne 19. 9. 2018 pa je drugostopenjski organ zavrgel tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa kot prepozno na podlagi 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obrazložitvi navaja, da iz poizvednic Pošte Slovenije izhaja, da je bila odločba prvostopenjskega organa tožnici vročena dvakrat, in sicer prvič na naslovu za prejemanje pošiljk v Londonu dne 17. 5. 2018 in drugič na registrskem naslovu v B. dne 29. 5. 2018. Pojasnjuje, zakaj meni, da je bila vročitev odločbe tožnici na naslovu v Londonu skladna s tretjim odstavkom 85. člena ZUP in poudarja, da na odločitev ne vpliva, da je prvostopenjski organ odločbo poslal tožnici tudi na naslov v B., saj je pomembno, kje je pošto prejela prvič.

3. Tožnica se s takšnimi odločitvami ne strinja in vlaga tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa in sklep drugostopenjskega organa ter predlaga, da ju sodišče odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Glede izpodbijanega sklepa navaja, da toženka ni registrirana, niti nima nobenega naslova v Londonu. Sedež ima registriran na poslovnem naslovu B., kar izhaja iz kopije notarsko overjenega in aposteliziranega potrdila o vodilnih delavcih. Navaja razloge, zakaj meni, da bi prvostopenjski organ lahko nedvomno ugotovil njen sedež in poslovni naslov. Pojasnjuje, da če bi toženka štela, da je s posredovanjem dokumenta z dne 17. 5. 2018 na naslovu v Londonu opravila vročitev, ne bi odredila, da se odločba vroči toženki tudi na naslov v B.. Sklicuje se na deseti odstavek 20. člena Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 31/2007, v nadaljevanju Splošni pogoji), po katerem se pošiljka vroči zakonitemu zastopniku pravne osebe ali osebi, ki je pooblaščena za prejemanje pošiljk. Izvajalec poštnih storitev tožničinemu zakonitemu zastopniku dne 17. 5. 2018 ni vročil izpodbijane odločbe, niti ta za to ni pooblastil tretje osebe. Je pa tožničina pooblačena oseba 29. 5. 2018 prejela izpodbijano odločbo v B., o čemer bo lahko izpovedal C.C.. Iz navedenega izhaja, da je toženka izpodbijano odločbo prejela 29. 5. 2018, zato je njena pritožba pravočasna. Navaja pa tudi razloge, iz katerih meni, da je odločba prvostopenjskega organa nezakonita.

5. Toženka v odgovoru na tožbo glede izpodbijanega sklepa med drugim navaja, da je nedopustno sprenevedanje tožnice, da gre pri vročanju na naslovu v Londonu za vročanje tretji osebi, ki z njo nima nič. Iz odločbe prvostopenjskega organa je razvidno, da je bil na tožničini uradni spletni strani londonski naslov objavljen kot edini naslov za pošiljanje pošiljk. Kasneje je bil spremenjen, in sicer na Malto. Poudarja, da so bila tožnici vsa pisanja poslana neposredno, z mednarodno povratnico. To lahko v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi podpiše naslovnik ali s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec pošte. Da je bila pošta v tožničinem imenu prevzeta, izhaja iz poizvednic Pošte Slovenije. Pri tem je nerelevantno sklicevanje na Splošne pogoje, saj neposrednega vročanja ni opravila Pošta Slovenije ampak britanski Royal mail, ki ga navedeni pogoji ne zavezujejo. Poudarja, da gre v obravnavanem primeru za postopek po uradni dolžnosti. Če niti iz uradnih evidenc niti iz podatkov, ki jih na svoji uradni spletni strani javno objavlja stranka, ni mogoče ugotoviti registrskega naslova stranke, je po mnenju toženke pravilneje, da se za vročanje pošiljk uporabi kontaktne podatke, kot da se prek spletnih podatkov išče morebiten podatek o registrskem naslovu stranke. Takšna splošna poizvedovanja na spletu namreč ne zagotavljajo pravilnosti informacije oz. ne morejo nadomestiti podatkov iz uradnih evidenc. Odgovarja pa tudi na očitke, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

6. Tožba zoper sklep toženke št. 461-19/2018/7 z dne 19. 9. 2018 je utemeljena.

7. V zadevi je sporna pravočasnost vložene pritožbe zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. 4613-10/2018-1 z dne 11. 5. 2018 (v nadaljevanju odločba). Zakonitost izpodbijanega sklepa toženke, s katerim je ta zavrgla tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo, je odvisna od pravilnosti presoje dejstva, na katerem izpodbijani sklep temelji, da je bila odločba tožnici vročena 17. 5. 2018. 8. Glede naslova, na katerega je prvostopenjski organ dne 17. 5. 2018 prvič vročil odločbo (odločbo je vročil dvakrat, prvič na naslov za prejemanje pošiljk v Londonu in drugič na registrski naslov v B.), toženka navaja, da je to naslov, ki ga je kot naslov za sprejemanje pošiljk navedla tožnica sama, saj prvostopenjski organ v času vročanja odločbe iz uradnih evidenc registrskega naslova ni mogel dobiti, prav tako pa ta ni bil objavljen na njenih spletnih straneh. Takšno postopanje je po njenem skladno s tretjim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9. Sodišče pritrjuje toženki, da se po drugem odstavku 92. člena ZUP pravnim osebam v tujino lahko vroča neposredno, s t.i. mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR). Pravilno pa je tudi stališče toženke, da če je odločba vročena dvakrat, tečejo roki, ki so nanjo vezani, od datuma, ko je bila stranki vročena prvič. Pri tem niti ni bistveno, ali je bila vročitev opravljena na pravilen način1, bistveno je, da se je stranka z njeno vsebino seznanila.

10. Toženka ugotovitev o vročitvi odločbe na naslovu v Londonu utemeljuje na podatkih, ki izhajajo iz poizvednice z dne 16. 6. 2018, iz katerih izhaja, da je bila navedena odločba pravilno vročena tožničinemu zakonitemu lastniku 17. 5. 2018. 11. Tako kot povratnico, je po presoji sodišča tudi poizvednico treba šteti za javno listino, ki dokazuje odločilna procesna dejstva (prvi odstavek 169. člena ZUP). Je pa dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (prvi odstavek 171. člena ZUP). V takem primeru je dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje.

12. Da se stranki omogoči, da dokaže neresničnost dejstev, ki izhajajo iz javne listine, pa mora biti pred odločitvijo z dejstvi, ki jih je organ iz takih listin ugotovil, seznanjena. Le na tak način se stranki omogoči, da dokaže njihovo neresničnost. 13. V obravnavnem primeru je toženka iz poizvednice ugotovila, da je bila odločba tožnici prvič vročena 17. 5. 2018. Temu tožnica v tožbi oporeka in navaja, da njenemu zakonitemu zastopniku navedenega dne na naslovu v Londonu odločba ni bila vročena, niti ta za to ni pooblastil nobene tretje osebe.

14. Ker v obravnavnem primeru izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi toženke o datumu vročitve odločbe, ki izhaja iz javne listine, ki je sporna, in glede katere tožnici ni bila dana možnost, da se do nje opredeli, so bistveno kršena pravila postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnici dati možnost, da dokaže zatrjevano nepravilnost dejstva, na katerem izpodbijani sklep temelji. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 11. 5. 2018 ni dovoljena.

16. Glede na navedeno odločitev sodišča pod I. točko izreka te odločbe o tožničini pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 11. 5. 2018 še ni bilo odločeno. Zato izpodbijana odločba še nima narave dokončnega upravnega akta, zoper katerega bi bila v upravnem sporu dopustna tožba.

17. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev, kar konkretno pomeni, da zoper njega pritožba sploh ni predvidena, ali pa, da je bila pritožba vložena, pa je bila stranka z njo neuspešna. Ker v obravnavnem primeru ne gre za tak primer, kar je predhodno pojasnjeno, je sodišče tožbo zoper odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K III. točki izreka:

18. Ker je sodišče v pretežnem delu ugodilo tožbi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Kadar gre za neposredno vročanje strankam v tujino, kjer vročevalci niso dolžni ravnati po določbah ZUP, za vročanje veljajo mednarodni standardi, in ne pravila ZUP. Skladno s temi standardi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve.