Jedro

Kolikor bi bilo mogoče iz dolžnikovih ugovornih navedb razbrati, da so mu vozila, katerih prodajo predlaga upnik, nujno potrebna za opravljanje dejavnosti (ugovorni razlog iz 7. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ), pritožbeno sodišče ugotavlja, da prevozniško dejavnost opravlja dolžnikovo podjetje in ne dolžnik sam, medtem ko je dolžnik njihov lastnik, razen tega pa gre, kot navaja tudi sam dolžnik v ugovoru, za poravnanje kreditnih obveznosti, s katerimi so bila ta vozila kupljena oziroma poravnanje posojil, danih za razvoj dejavnosti, za katero so bila vozila kupljena (4. tč. 1. odst. 79. čl. in 1. in 2. odst. 80. čl. ZIZ).

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnikovi stroški za odgovor na ugovor se odmerijo na 7.055,00 SIT in so nadaljnji stroški izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžniku naložilo, da v 8 dneh plača upnikovo terjatev, dovolilo izvršbo z rubežem in cenitvijo dolžnikovih nepremičnin, stroške upnika pa odmerilo na 251.026,03 SIT. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal. V obširnem ugovoru pojasnjuje, da je dvajset let opravljal prevozniško dejavnost, po vojni pa mu je delo upadlo. Osnoval je svoje podjetje in kupil tovorna vozila na kredit. Položaj se mu je poslabšal po pridobitvi nepovratnih sredstev od Rudnika S..., izgubi dela pri R... in prometni nesreči, pa tudi zato, ker mu davčni organ ne prizna amortizacije za osnovna sredstva in je prišlo do prisilne izterjave davka. Z izvršbo izgublja delo šest zaposlenih delavcev, s prodajo vseh petih tovornih vozil pa ne more poravnati niti polovico kreditnih obveznosti. Predlaga razveljavitev sklepa o izvršbi, kajti poslovno se je povezal z mednarodnim prevoznikom I..., kar bi mu po izračunih omogočilo, da v najkrajšem moženem času prične poravnavati zapadle kredite. Prilaga tudi listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe. V skladu s 57. čl. ZIZ je bil ugovor vročen upniku, ta pa je v odgovoru nanj predlagal, da ga sodišče zavrne. Izvršilno sodišče je poslalo ugovor pritožbenemu sodišču, da o njem o odloči kot o pritožbi (3. odst. 58. čl. ZIZ). Ugovor ni utemeljen. Dolžnik terjatvi ne oporeka, nasprotno iz vsebine njegovega ugovora je razvidno, da ima visoke kreditne obveznosti, ki pa jih zaradi težkega finančnega položaja njegovega podjetja oziroma zaradi nizkega dobička, ki ga prejema, ne more poravnati. Z rednim poravnavanjem kreditnih obveznosti želi začeti, ko bo posel njegovega podjetja stekel. Izdanega sklepa o izvršbi torej ne izpodbija v celoti temveč le v delu, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo, zato je izvršilno sodišče ravnalo z njim tako, kot z ugovorom zoper sklep o o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Dolžnik ne navaja ugovornih razlogov iz 55. čl. ZIZ, temveč le pojasnjuje težko finančno situacijo, zaradi katere svojega dolga še ni poravnal. Vendar pa prisilni izvršbi ne more ugovarjati iz razloga, ker nima denarnih sredstev za poplačilo terjatve. Kolikor pa bi bilo mogoče iz njegovih ugovornih navedb razbrati, da so mu vozila, katerih prodajo predlaga upnik, nujno potrebna za opravljanje dejavnosti (ugovorni razlog iz 7. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ), pritožbeno sodišče ugotavlja, da prevozniško dejavnost opravlja dolžnikovo podjetje in ne dolžnik sam, medtem ko je dolžnik njihov lastnik (potrdilo Upravne enote Krško), razen tega pa gre, kot navaja tudi sam dolžnik v ugovoru, za poravnanje kreditnih obveznosti, s katerimi so bila ta vozila kupljena oziroma poravnanje posojil, danih za razvoj dejavnosti, za katero so bila vozila kupljena (4. tč. 1. odst. 79. čl. in 1. in 2. odst. 80. čl. ZIZ). Ugovor je torej neutemeljen, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 55. čl. ZIZ). Zato ga je zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ). Upnikov odgovor na ugovor je bil torej utemeljen, zato mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške v zvezi z njim in obenem odločilo, da so to nadaljnji izvršilni stroški (5.odst. 38. čl. ZIZ).