Jedro

Določilo 140.a člena zakona o podjetjih - ZP (Ur. list bivše federacije št. 77/88, 40/89 ter 46/90), na katerega se revident sklicuje, se glasi: "če edini delničar delniške družbe, edini član družbe z omejeno odgovornostjo ali edini lastnik zasebnega podjetja s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarja pri drugih videz gospodarske identičnosti s podjetjem, je neomejeno solidarno odgovoren upnikom za obveznosti podjetja." Namen te norme je bil, da se preprečijo zlorabe družbe tako, da se pritegnejo k odgovornosti za njene dejavnosti tisti subjekti, ki stojijo za pravno osebo, kadar so izpolnjeni določeni pogoji (v bistvenem ureja sedaj tak način odgovornosti 6. člen zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS, št. 30/93). Takšna solidarna odgovornost subjekta ob odgovornosti družbe je lahko le izjemna.

Namreč velja načelo, da je pravna oseba samostojni subjekt, ki odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati tolarsko protivrednost 100.796 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1992 do plačila, ker je ugotovilo, da toženec ni tožnikov dolžnik.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku. V reviziji poudarja, da bi moralo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti določilo 140.a člena zakona o podjetjih. Tožnik in Nogometni klub ... sta namreč sklepala posel s tožencem, ki je s svojimi dejanji in mešanjem premoženja pri vseh ustvaril videz gospodarske identičnosti s podjetjem in bi moral biti sedaj neomejeno solidarno odgovoren za obveznosti podjetja. Sodba zaradi plačila spornega zneska zoper Nogometni klub ... d.o.o. je sicer pravnomočna, vendar tožnik do poplačila svoje terjatve ne more priti, ker je omenjena družba brez sredstev.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnik v reviziji formalno ni uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v smeri postopkovnih kršitev v uradoma odrejenem obsegu ter pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava revizija izrečno uveljavlja. Ta naj bi bila podana zato, ker da sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje nista pravilno odločili o sporu. Odločiti bi morali na podlagi določila 140.a člena zakona o podjetjih, ki daje v takih primerih kot je obravnavani podlago za solidarno odgovornost toženca.

Določilo 140.a člena zakona o podjetjih - ZP (Ur. list bivše federacije št. 77/88, 40/89 ter 46/90), na katerega se revident sklicuje, se glasi: "če edini delničar delniške družbe, edini član družbe z omejeno odgovornostjo ali edini lastnik zasebnega podjetja s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarja pri drugih videz gospodarske identičnosti s podjetjem, je neomejeno solidarno odgovoren upnikom za obveznosti podjetja." Namen te norme je bil, da se preprečijo zlorabe družbe tako, da se pritegnejo k odgovornosti za njene dejavnosti tisti subjekti, ki stojijo za pravno osebo, kadar so izpolnjeni določeni pogoji (v bistvenem ureja sedaj tak način odgovornosti 6. člen zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS, št. 30/93). Takšna solidarna odgovornost subjekta ob odgovornosti družbe je lahko le izjemna. Namreč velja načelo, da je pravna oseba samostojni subjekt, ki odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek zoper toženca. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj namreč izhaja, da je s pogodbo, sklenjeno jeseni 1992 med Nogometnim klubom ..., ki ga je zastopal tožnik in Nogometnim klubom ... d.o.o., ki ga je zastopal toženec, zadnje navedeni klub prevzel vse pravice in obveznosti Nogometnega kluba in z njimi tudi obveznost plačila sicer nesporne tožnikove v tem postopku iztoževane terjatve, da je tudi v primopredajnem zapisniku z dne 8.10.1992 nastopal kot prevzemnik le Nogometni klub ... d.o.o. in ne toženec, da se toženec ni zavezal k plačilu spornega dolga, da je tožnik kot predsednik izvršilnega odbora kluba sodeloval pri vseh dogovorih s tožencem in novo ustanovljeno družbo (Nogometnim klubom ... d.o.o.) ter da je bilo tožniku ves čas jasno, da se toženec ne zavezuje v svojem imenu pač pa v imenu podjetja, da je Nogometni klub ... d.o.o. prevzemnik vseh pravic in obveznosti in ker je tožnik osebno sodeloval pri poslih, je vedel, kdo je prevzemnik pravic in obveznosti kluba. Na take dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zatrjujejo mešanje premoženja med zgoraj navedenima (ki so dejanske trditve in zato v revizijskem postopku nedopustne) pa je opozoriti, da tožnik dejanske podlage v tej smeri med postopkom niti ni uveljavljal. Revizijsko sodišče glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje zaključuje, da tožnikov tožbeni zahtevek zoper toženca B. B. ni utemeljen ne na podlagi določb zakona o podjetjih (člena 140.a) in ne na obligacijskopravni podlagi (v smislu določb 446. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih). To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo in da tožnikova revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).