Jedro

Revidentka, ki se zoper prvostopno sodbo, s katero je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen, ni pritožila, lahko z revizijo izpodbija le tisti del drugostopne sodbe, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, in prvostopna sodba spremenjena tako, da se izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno ne odloži, ampak izvrši.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z določbo izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil izrečen tožnici, pogojno odložilo za dobo enega leta, in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji za čas prenehanja delovnega razmerja plača nadomestilo osebnega dohodka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Disciplinski postopek zaradi lažje kršitve po 1. točki 2. odstavka 31. člena pravilnika o odgovornosti delavcev tožene stranke pa je ustavilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica storila očitane ji hujše kršitve delovnih obveznosti neopravičenega izostanka z dela in nevestnega opravljanja delovnih obveznosti, in da so te kršitve povzočile motnje v delovnem procesu. Zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin pa je sodišče izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo, razen glede lažje kršitve delovne obveznosti. Sodišče ugotavlja, da kljub tožničinemu obžalovanju in njenim družinskim razmeram ni našlo elementov za pozitivno prognozo, in zato po njegovih ugotovitvah niso podani elementi iz prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo, v kateri pa ne navaja, zaradi katerih razlogov iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku jo vlaga. V reviziji navaja, da je bilo v njenem primeru dovolj olajševalnih okoliščin za pogojno odložitev izrečenega ukrepa, ne upoštevaje, da je šlo za montirani proces. Sodišču očita, da svojo odločitev utemeljuje s staro zadevo v zvezi z znižano osebno oceno, ki je bila rešena v njeno korist, in sicer se je s toženo stranko poravnala tako, da ji je bila osebna ocena zvišana. Toženi stranki pa očita, da je izbrancem omogočila predčasno upokojitev z visokimi odpravninami, druge pa proglasila za tehnološke viške in jim tudi izplačala odpravnine. Le nje se je znebila z disciplinskim postopkom, čeprav je mati treh nepreskrbljenih otrok, in kljub nasprotovanju sindikata. Revidentka zaključuje, da je bil v njenem primeru grobo kršen postopek, in da je tudi materialno pravo bilo zmotno uporabljeno, in to v njeno škodo.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revidentka v reviziji ne navaja utemeljenih razlogov za revizijo, zato predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti in zaradi katerih razlogov (1. odstavek 385. člena ZPP). V reviziji morajo zato biti razlogi, ki se uveljavljo, jasno in določno navedeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 395. člena ZPP).

Revidentka v reviziji ne navaja, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP bi naj bila podana. Revizijsko sodišče je zato, glede na citirane zakonske določbe, lahko le ugotavljalo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar mora po uradni dolžnosti. Vendar revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi taka kršitev bila podana.

Kot je že navedeno, revizije zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti, zato revizijsko sodišče le tega v reviziji tudi ne sme presojati, kot tudi ne revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Revizijsko sodišče lahko le presoja, ali je na ugotovljeno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, pravilno uporabljeno materialno pravo. Že sodišče prve stopnje je ugotovitilo, da je revidentka storila hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere je bila spoznana za odgovorno v disciplinskem postopku, in da so bili izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstojijo take olajševalne okoliščine, da se lahko izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odloži. Zoper tako odločbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo le tožena stranka, predvsem zaradi pogojne odložitve izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Revidentka se ni pritožila, zato sme z revizijo izpodbijati le tisti del odločbe sodišča druge stopnje, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, to je le glede spremembe izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Samo v tem delu sme tudi revizijsko sodišče presojati odločitev sodišča druge stopnje, ne pa tudi glede odgovornosti za storjeno hujšo kršitev delovne obveznosti in tudi ne glede izbire izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi ugotavlja, da pri revidentki kljub podanim olajševalnim okoliščinam - obžalovanje in družinske razmere - ni našlo elementov za pozitivno prognozo, zlasti upoštevajoč težo disciplinskih kršitev. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje niso podani elementi iz prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pri tem predvsem upošteva revizijsko sodišče okoliščine, v katerih so bile kršitve storjene in način storitve. Glede na odnos revidentke do neposredno predpostavljene sodelavke, ki se je izrazil v storjenih kršitvah delovnih obveznosti, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni okoliščin iz katerih bi se lahko utemeljeno zaključilo, da bi revidentka v prihodnje spremenila svoj odnos do dela in delovne discipline, ki zajema tudi odnos do sodelavcev, zlasti do predpostavljenih delavcev, pa čeprav obstojijo olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).