Jedro

Carinske in druge dajatve se ne priznavajo po uradni dolžnosti, ampak jih mora stranka v UCD izrecno uveljavljati. Če UCD ni vložena, uveljavljanje oprostitev in olajšav v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ni več mogoče, ker se šteje, da je blago dano v prost promet pred carinjenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice Gornja Radgona, št. Up/I-1111/2-92 z dne 30.12.1992, s katero je tožeči stranki kot garantu naloženo plačilo 10 % prometnega davka v znesku 41.406 SIT in 1 % carinske evidence v znesku 4.100 SIT za uvožene iverne plošče po prijavi za uvoz in tranzit blaga št. 3432 z dne 24.2.1992. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da sporne iverne plošče niso bile v roku predane namembni Carinarnici Celje, zato se predpostavlja, da je to blago bilo dano v prost promet pred carinjenjem. Ker se je tožeča stranka v smislu 200. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90) zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici plačala vse uvozne dajatve, je prevoznik bil oproščen plačila varščine. Na podlagi tako dane poroštvene izjave je na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona bil pravilno uveden postopek in naloženo plačilo uvoznih dajatev tožeči stranki kot garantu. Prometni davek je bil pravilno obračunan, saj obveznost obračuna prometnega davka za uvožene proizvode nastane, ko nastane obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev (26. člen zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da PE podjetja QUICK ne more biti stranka v postopku, saj ne more samostojno nastopati kot nosilec pravic in obveznosti, zato je bila kršena določba 50. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po 24. členu carinskega zakona tudi ni carinski zavezanec, saj je uvoznik poznan in znan organu prve stopnje. Tožeča stranka je opravila samo prijavo blaga pri vstopni carinarnici na mejnem prehodu Dolga vas in ni sprejela obveznosti prijave namembni carinarnici, kot je to določeno v 199. in 200. členu carinskega zakona. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, je nesprejemljiva ugotovitev tožene stranke, da ni predložila izjave, za davčno oprostitev. V pritožbenem postopku pa je tožeča stranka predložila vse potrebne dokaze za oprostitev plačila prometnega davka. Čeprav ZUP določa, da pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in okoliščine, tožena stranka tega ni upoštevala, čeprav bi po uradni dolžnosti morala izvesti vse tiste dokaze, ki so potrebni za izvedbo rednega postopka carinjenja na podlagi vložene carinske deklaracije. Blago bi moralo biti prijavljeno za carinjenje Carinarnici Celje, zato Carinarnica Radgona ni bila pristojna za naknadni obračun carinske evidence in prometnega davka, s čemer je bila kršena določba 22. člena ZUP in 250. člena carinskega zakona. Prav tako tožena stranka ni upoštevala, da tožeča stranka ni koristnik uvoženega repromateriala "in se postavi vprašanje, kdo je koristnik, ki bo vsekakor predložil izjavo, da davčno oprostitev." Tožena stranka tudi ni obrazložila, na kakšni podlagi je ugotovila carinsko in davčno osnovo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je tožeča stranka dolžna plačati uvozne dajatve na podlagi dane garancijske izjave, ker blago ni bilo predano namembni carinarnici. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

Ne glede na to, da je v izreku odločbe prve stopnje navedeno, da je zavezanec za plačilo uvoznih dajatev Quick, d.o.o. iz Sežane PE Dolga vas, iz vseh podatkov upravnih spisov izhaja, da je stranka v tem postopku pravna oseba, to je podjetje Quick d.o.o. iz Sežane in ne njena PE Dolga vas. Po mnenju sodišča je označba PE v odločbi prve stopnje in izpodbijani odločbi nepotreben pristavek, ki nima ne pravnih niti dejanskih učinkov. V tem primeru to pomeni le označbo , da je ta PE od matičnega podjetja Quick pooblaščena, da v njegovem imenu, torej v imenu špediterja nastopa v postopkih carinjenja blaga. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je pri CI Dolga vas 24.2.1992 vložila prijavo za uvoz in tranzit blaga - ivernih plošč. Prijavi je priložila garancijsko izjavo z dne 24.2.1992, s katero se je zavezala, da bo plačala vse uvozne dajatve, če sporno blago ne bo predano CI Celje. Na podlagi te izjave je prevoznik bil oproščen plačila varščine, ki bi jo sicer moral plačati (93. člen carinskega zakona). Če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi prevoznimi sredstvi, kot je to v obravnavani zadevi, mora namreč prevoznik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunavajo pri uvozu takega blaga (200. člen carinskega zakona). Ni sporno, da je uvoženo blago bilo napoteno s carinsko spremnico št. 3432 z dne 24.2.1992 na carinjenje Carinarnici Celje. Prav tako ni sporno, da uvoženo blago ni bilo prijavljeno prevzemni carinarnici do 27.2.1992, o čemer je bila tožeča stranka obveščena z dopisom z dne 4.12.1992. Ob takem dejanskem stanju sta oba organa utemeljeno štela, da je bilo blago dano v prost promet, preden je bil uveden carinski postopek. Zato je carinarnica pravilno po uradni dolžnosti začela postopek za izterjavo uvoznih dajatev na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona v zvezi s 6. členom odloka o pogojih za carinjenje blaga, za katero ni bila predložena dokumentacija in o primerih, v katerih ni treba vložiti deklaracije (Uradni list RS, št. 39/92). Zaradi ravnanja prevoznika oziroma uvoznika blaga, ki blaga ni prijavil pri namembni carinarnici, je bil onemogočen redni carinski postopek. Ker uvoznik ni predložil namembni carinarnici uvozne carinske deklaracije, blago ni moglo biti ocarinjeno v rednem postopku. Carinske oprostitve in druge ugodnosti se lahko uveljavljajo v rednem carinskem postopku, to je z vložitvijo uvozne carinske deklaracije in s predložitvijo ustreznih listin, s katerimi se dokazuje določena oprostitev oziroma ugodnost. To velja tudi za prometni davek, saj obveznost obračuna prometnega davka nastane takrat, ko nastane obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev (26. člen v zvezi z 6. in 7. členom zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92). Carinske oprostitve in druge olajšave se torej ne priznavajo po uradni dolžnosti, ampak jih mora stranka ob vložitvi carinske deklaracije z vpisom ustreznih podatkov uveljavljati, če pa uvozna carinska deklaracija ni vložena, oprostitev in olajšav naknadno ni mogoče več uveljavljati, ker se šteje, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem. Zato tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka, ker ji ni bila naknadno dana možnost uveljavljati ugodnosti glede prometnega davka.

Na podlagi dane poroštvene izjave, je tožeči stranki pravilno naloženo plačilo prometnega davka in carinske evidence. Zaradi poroštvene izjave tožeče stranke je namreč prevoznik bil oproščen plačila varščine. Zato je na tej podlagi tožeča stranka neposredno zavezana za plačilo uvoznih dajatev, saj je namen plačila varščine ta, da se zavaruje plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. Ne glede na to, da je tožbeni ugovor glede ugotovitve carinske oziroma davčne osnove tožbena novota, in ga že iz tega razloga v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS), sodišče ugotavlja, da se osnova, od katere je bil obračunan prometni davek, ujema s predloženo fakturo. Pravno podlago za obračunani prometni davek, pa je pravilno obrazložila tožena stranka in se na te razloge sklicuje tudi sodišče. Neutemeljen je tudi ugovor glede krajevne pristojnosti Carinarnice Radgona. Carinarnici Celje, kateri je bilo blago napoteno na carinjenje, blago ni bilo prijavljeno za carinjenje. Zato je carinski postopek utemeljeno uvedla carinarnica Radgona - to je obmejna carinarnica, ki je edina razpolagala s podatki o uvoženem blagu.

Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe carinskega zakona, ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.