Jedro

V nadomestilo za izgubljeno pomoč, ki sta si jo bila dolžna nuditi zakonca med zakonsko zvezo, ima nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje, ki je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, pravico, da dobi od drugega zakonca preživljanje, ustrezno zmožnostim drugega zakonca. Vprašanje krivde za razvezo tudi za preživljanje po razvezi ni pomembno. Pri odločanju o preživljanju pa sodišče lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna (81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR). Na podlagi te določbe lahko sodišče tedaj kljub obstoju pogojev (ti so bili v obravnavani zadevi ugotovljeni) zavrne zahtevek na preživljanje, če bi bila določitev preživnine nepravična glede na ravnanje in obnašanje zahtevajočega zakonca v razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preživljanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku J.A. in odločilo, da ji mora S.N.A. kot razvezani ženi plačevati od 4.6.1991 do 3.3.1993 po 5.000 SIT mesečne preživnine, od 4.3.1993 dalje pa po 15.000 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo S.N.A. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil S.N.A. pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obravnave, ki je bila dne 23.12.1993, se revident zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil zato neutemeljeno zavrnjen. Posledica revidentove odsotnosti na obravnavi dne 23.12.1993 je bila, da se je sodišče seznanilo le s stališčem nasprotne stranke. Dejansko stanje glede možnosti razvezane žene, da si pridobi za preživljanje potrebna sredstva z delom na kmetiji staršev, ki jo bo tudi podedovala, je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi z vzroki, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, se sodišče ni ukvarjalo. Višina revidentovih zaslužkov ni ugotovljena realno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je revidentova razvezana žena šivilja in da je zaposlitev v tovarni Mura odklonila. Za pravilno uporabo materialnega prava pa bi moralo sodišče ugotoviti tudi, na čigavi strani so vzroki za to, da je postala zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna. Revident je zatrjeval, da so ti vzroki na strani razvezane žene, vendar sodišče v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident je bil na obravnavo, ki je bila dne 23.12.1993, pravilno vabljen, kar tudi sam v reviziji priznava, naroka pa se kljub temu ni udeležil. V skladu z določbami ZPP je predlagal vrnitev v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 12.10.1994 predlog zavrglo. Proti temu sklepu revident ni vložil pravnega sredstva, tako da je sklep z dne 12.10.1994, opr. št. P ../93 postal pravnomočen. V primerih, ki jih določa zakon (400. člen ZPP), je dovoljena revizija tudi proti sklepom sodišč. Vendar pa že 1. odstavek 400. člena dovoljenost revizije omejuje le na sklepe sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker revident sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje s pravnim sredstvom ni izpodbijal, pritožbeno sodišče sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni preizkušalo in o tem ni izdalo nobene odločbe. Z revizijskimi trditvami, da je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljeno zavržen, revident tako izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, kar pa po že povedanem, glede na določbo 1. odstavka 400. člena ZPP, ni dovoljeno.

Z revizijskimi trditvami, da vendarle obstaja možnost, da bi si razvezana žena pridobila za preživljanje potrebna sredstva z delom na kmetiji staršev, ki jo bo enkrat tudi podedovala in da revidentovi dohodki niso bili ugotovljeni povsem realno, revident izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijska trditev, da je razvezana žena odklonila redno zaposlitev v tovarni M., pa je revizijska novota, ki zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP tudi ni dovoljena.

V nadomestilo za izgubljeno pomoč, ki sta si jo bila dolžna nuditi zakonca med zakonsko zvezo, ima nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje, ki je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, pravico, da dobi od drugega zakonca preživljanje, ustrezno zmožnostim drugega zakonca. Vprašanje krivde za razvezo tudi za preživljanje po razvezi ni pomembno. Pri odločanju o preživljanju pa sodišče lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna (81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR). Na podlagi te določbe lahko sodišče tedaj kljub obstoju pogojev (ti so bili v obravnavani zadevi ugotovljeni) zavrne zahtevek na preživljanje, če bi bila določitev preživnine nepravična glede na ravnanje in obnašanje zahtevajočega zakonca v razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preživljanje. Revident utemeljeno opozarja, da nižji sodišči vzrokov za nevzdržnost zakonske zveze nista ugotavljali (čeprav sta obe pravdni stranki zatrjevali, da ti vzroki obstajajo na strani drugega zakonca), vendar pa kljub temu materialnega prava nista zmotno uporabili. Ob upoštevanju tožbenih trditev revidenta, da naj bi razvezana žena šele ob koncu trajanja zakonske zveze, ki je bila sklenjena v letu 1975, iskala prepire, revidenta žalila, odklanjala intimne odnose in mu prenehala kuhati in prati (II. točka tožbenih trditev), določitev preživnine ni nepravična niti v primeru, če bi se te trditve v dokaznem postopku pokazale za točne. Gre namreč za s strani revidenta zatrjevano obnašanje drugega zakonca v času, ko je zakonska zveza že postala nevzdržna, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da je vsaj enak obseg najmanj enako hudih kršitev zakonskih obveznosti očitala revidentu tudi sedaj že razvezana žena, pri čemer naj bi vzroki za razvezo, ki naj bi bili na strani revidenta, obstajali tudi bistveno daljše časovno obdobje. Te trditve obeh pravdnih strank o obstoju vzrokov za nevzdržnost na eni ali drugi strani je sodišče pri odločanju o razvezi zakonske zveze tudi upoštevalo in prišlo do zaključka, da vzroki za nevzdržnost na obeh straneh, in ne izključno le na eni strani, res obstajajo in da je zato zakonska zveza med pravdnima strankama "resnično nevzdržna" (5. odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje z dne 27.11.1991, s katero je bilo odločeno o razvezi zakonske zveze). Iz navedenih razlogov je zato tudi revizijski očitek, da določba 81. člena ZZZDR ni pravilno uporabljena, neutemeljen.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).