Jedro

Zgolj zmanjšani obseg prejete kupnine še ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, saj tožeča stranka ni podala nobenih trditev, da te razlike v vrednosti kupnine toženca ne bi mogla poplačati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, po katerem sta toženca dolžna izprazniti stanovanje v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu T. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti v posest tožnikoma.

2.Zoper sklep se pritožujeta tožnika iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča, da tožeča stranka razen verjetnosti terjatve ni izkazala ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je izkazala za verjetno, da bi toženca s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, zaradi česar ji ni potrebno dokazovati nevarnosti. Čeprav gre za regulacijsko začasno odredbo, bi sodišče ob njeni izvršitvi kasneje, če bi zahtevek tožnikov zavrnilo, še vedno lahko vzpostavilo prejšnje stanje za toženca. Toženca nezakonito posegata v lastninsko pravico druge tožeče stranke, ki pa je neodtujljiva ustavna pravica. Gre za hudo kršitev s strani tožencev, ki nezakonito zasedata stanovanje, last drugega tožnika. Že omenjena dejstva predstavljajo nujen ter ustavno upravičen primer za izdajo začasne odredbe. Toženca izkoriščata počasnost delovanja sodstva in prebivata v stanovanju last drugega tožnika brez pravne podlage. Primerjalno pravno bi v takšnem primeru v angloameriškem sistemu toženca bila že zdavnaj izseljena. Tožencema je bila z vročitvijo začasne odredbe dana možnost, da se udeležita postopka. Lahko sta predlagala dejstva in dokaze tudi v odgovoru na tožbo. Sodišče bi zato lahko predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Toženca imata prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Š. torej lahko tam bivata. Stalno prebivališče je po zakonu o prijavi stalnega prebivališča prostor, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov. Iz definicije stalnega prebivališča torej izhaja, da ne gre zgolj za formalno prebivališče. Z izdajo začasne odredbe torej toženca ne bi utrpela prav nobene škode oziroma bi bila ta neznatna, vsekakor pa bistveno manjša od škode, ki jo že trpita oba tožnika. Tožnika res nista zapisala zakonsko določenega ustreznega izvršilnega sredstva, vendar pa bi ju sodišče moralo pozvati k dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v skladu s 108. členom ZPP. Zaradi pomanjkljivosti zahtevka slednjega ni mogoče zavrniti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ima sicer prav, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvati k dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z manjkajočim izvršilnim sredstvom v skladu z določilom prvega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter zgolj nepopolnost predloga ni razlog za njegovo zavrnitev. Vendar pa omenjena postopkovna kršitev na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala.

5.V obravnavanem primeru je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, ki je po svoji vsebini ureditvena – regulacijska začasna odredba. Pri takšnih začasnih odredbah (ki niso klasične začasne odredbe ki predstavljajo zgolj sredstvo zavarovanja morebitne kasnejše izvršbe), je njihova izdaja možna tudi, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku. Vendar pa mora sodišče pri izdaji takšne začasne odredbe postopati restriktivno, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja. Zato pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati težke ali nenadomestljive škode, zaradi katere bi se namen sodnega varstva brez izdaje začasne odredbe izjalovil. Trditve tožeče stranke so bile podane predvsem v smeri nastanka gmotne škode, ki naj bi nastala zaradi znižanja cen stanovanja na trgu v povezavi z dolgotrajnostjo sodnega postopka. Tožeča stranka tudi ni navedla nobenih konkretnih trditev o prodaji stanovanja, niti ni izkazala, da bi zanj imela kupca, če to ne bi bilo zasedeno. Pa tudi sicer zgolj zmanjšani obseg prejete kupnine še ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, saj tožeča stranka ni podala nobenih trditev, da te razlike v vrednosti kupnine toženca ne bi mogla poplačati. Tudi samo sklicevanje na lastnino kot na varovano ustavno kategorijo ne more predstavljati tehtnega argumenta za izdajo začasne odredbe. Nenazadnje lastninska pravica drugega tožnika ni ogrožena in z njo lahko tudi razpolaga (proda zasedeno stanovanje), trditev o nujnosti takojšnje uporabe stanovanja v lastne namene pa tožnika nista postavila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj trditev tožnikov, ki jo ponavljata v pritožbi, da tožencema z izselitvijo ne bi nastala nikakršna škoda, ker imata drugje prijavljeno stalno prebivališče, ne more pomeniti edinega razloga za izdajo regulacijske začasne odredbe. Tudi pritožbene navedbe o vsebini pojma stalno prebivališče, kot ga definira Zakon o prijavi stalnega prebivališča, ničesar ne povedo o dejanskem prebivališču tožene stranke. To pa je očitno v spornem stanovanju, ki ga potrditvah tožnikov zasedata. Ker torej tožeča stranka ni izkazala predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe, torej nujnosti le-te, ker bi sicer s tožbenim zahtevkom zaradi grozeče in nenadomestljive škode ali preteče sile ne mogla doseči več ustreznega pravnega položaja, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

6.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.