Jedro

Ob pomanjkanju trditvene podlage o aktivnem sodelovanju tožnika pri prirejanju prometne nesreče, ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke o neujemanju poškodb na vozilih ne zadostujejo za odločitev, da toženka tožniku ni dolžna plačati odškodnine.

Izrek

I. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I. izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper stroškovno odločitev se ugodi in se odločitev v točki II. izreka izpodbijane sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.531,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 do plačila (točka I. izreka) in 599,24 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka). Ker s sodbo ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila. Odločitev v dopolnilni sodbi je pravnomočna, saj se stranki zoper njo nista pritožili.

2. V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je stališče sodišča, da je na njej dokazno breme glede prirejanja nesreče nerealno, neživljenjsko in pravno nevzdržno. Ko se udeleženci dogovorijo za prirejeno prometno nesrečo, je povsem jasno, da se bodo dogovorili tudi o izpovedovanju glede okoliščin in nastanka škodnega dogodka. Zavarovalnica nima orodij za dokazovanje vnaprejšnjega dogovora, razen izvedenca cestnoprometne stroke, ki je potrdil, da se poškodbe na vozilih ne ujemajo. Zato je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je do prometne nesreče prišlo, dejansko stanje pa zmotno in nepopolno ugotovljeno. Do zavarovalnega primera glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke ni prišlo, zato je odločitev o prisoji odškodnine materialnopravno zmotna. To, da do poškodbe ni prišlo na zatrjevan način, nujno pomeni, da je prišlo do drugačne škode, zato ni vzročne zveze. To velja tudi, če je oškodovanec sopotnik v vozilu. Materialnopravno napačen je tudi zaključek, da je do poškodb lahko prišlo pri nizki hitrosti in majhnih silah. Izvedenec cestnoprometne stroke ni ugotovil nihajnega momenta, zato ni mogoče govoriti o vzročni zvezi med zatrjevano nesrečo in poškodbo. Mnenje izvedenca medicinske stroke je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca cestnoprometne stroke in splošnimi življenjskimi izkušnjami. Minimalen trk ni mogel povzročiti sunkovitega gibanja glave in posledično poškodbe vratnega mišičevja. Podredno se pritožuje glede višine dosojene odškodnine. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova strahu. V blagem trku o strahu za življenje prav gotovo ne moremo govoriti, dopuščen kratkotrajen sekundarni strah, ki je bil blag, pa ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za prisojo odškodnine iz naslova strahu. Ker bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tudi v primeru, če bi tožnik uspel z minimalnim delom tožbenega zahtevka, naj sodišče naloži plačilo pravdnih stroškov njemu. Podredno pa meni, da bi moralo sodišče uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena ZPP in odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ponavlja očitke iz pritožbe in meni, da niso utemeljeni, ker odločitev sodišča temelji na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke in izpovedbah prič. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba glede glavne stvarni ni utemeljena, utemeljena pa je glede stroškovne odločitve.

5. Vsaka pravdna stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek ali ugovor(e), in predlagati dokaze za dokazovanje teh dejstev (7. in 212. člen ZPP – razpravno načelo). Trditveno in dokazno breme narekuje materialno pravo. Skladno s prvim odstavkom 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice (največ do zneska njene odgovornosti) povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec. Odškodnino je dolžna plačati, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Določba 944. člena OZ pa izključuje odgovornost zavarovalnice, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Zavarovalnica ima skladno z prvim odstavkom 922. člena OZ ugovor, da zavarovalni primer ni nastal, ker škodni dogodek ni bil neodvisen od volje pogodbenikov. Tožnik mora zato trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. Trditveno in dokazno breme, da je v tožbi zatrjevan zavarovalni primer fingiran, pa nosi zavarovalnica. Tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede sopotnikovega namernega sodelovanja pri prirejanju prometne nesreče, je materialnopravno pravilno.

6. V sklepu II Ips 145/2011, na katerega se sklicuje pritožba, je Vrhovno sodišče poudarilo, da ima zavarovalnica ugovor nenastale pravice, ter presodilo, da zgolj zaključek o neujemanju poškodb na v prometni nesreči udeleženih vozilih glede na okoliščine konkretnega primera ne zadošča za zaključek, da je šlo za prirejeno prometno nesrečo. S sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 45/2011, pa tožena stranka ne more uspeti, ker tisti tožnik ni bil sopotnik, pač pa voznik. Ugovor zavarovalnice bi bil utemeljen le, če bi se ugotovilo, da je tožnik sodeloval pri dogovoru oziroma nameščanju nesreče.(1) Toženka pa niti trdila ni, da bi bil tožnik udeležen pri prirejanju zavarovalnega primera. Ob pomanjkanju trditvene podlage o aktivnem sodelovanju tožnika pri prirejanju prometne nesreče, ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke o neujemanju poškodb na vozilih, na katere se sklicuje pritožba, ne zadostujejo za odločitev, da toženka tožniku ni dolžna plačati odškodnine.

7. Tožniku je uspelo dokazati vsa dejstva, za katera nosi dokazno breme. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je 3. 11. 2009 prišlo do trčenja med voziloma D., ki ga je vozil S. B., in C., ki ga je vozil S. V. Tožnik je bil sopotnik v vozilu D., sedel je na zadnjem sedežu. Trčenje vozil je bilo sicer blago, po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke je bila naletna hitrost vozila C. zgolj v okviru 10 km/h, zato je na vozilo, v katerem je bil tožnik, deloval pospešek v okviru 2,3 g. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, ki je upošteval ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, je do poškodbe tožnika prišlo prav v obravnavanem škodnem dogodku, in sicer je tožnik utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da do takih poškodb največkrat pride pri trčenjih v vozilo od zadaj, pri hitrosti pod 20 km/h, ker glava zaniha nazaj – naprej, v večini primerov pa je prisoten tudi element rotacije, glava zaniha še v vzdolžni smeri in vstran.

8. Glede na povzete, za razsojo relevantne dejanske ugotovitve, ki jih pritožba niti ne izpodbija konkretizirano, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je nastal zavarovalni primer in je tožena stranka dolžna tožniku plačati primerno satisfakcijo za utrpelo nematerialno škodo ter povrniti utrpelo premoženjsko škodo. Vzročno zvezo med škodnim dogodkom in utrpelo škodo tožnika je potrdil izvedenec medicinske stroke. Izvedensko mnenje je jasno in strokovno utemeljil, zato mu je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo. Pojasnil je, da so poškodbe vratnega mišičja ne le mogoče, pač pa zelo verjetne že pri trkih, kjer je naletna hitrost nizka. Pri naletu vozil namreč delujejo na telo oseb v vozilih sile v različnih smereh. To pomeni, da ne gre za tako delovanje sil, ki bi bilo primerljivo s silami v vsakdanjem življenju.

9. Tudi odločitev, da gre tožniku odškodnina iz naslova strahu, je materialnopravno pravilna. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožnik v trenutku naleta spal. Zbudil se je zaradi trka. Ker gre za nenaden in nepričakovan dogodek, je bil tožnikov t.i. primarni strah intenzivnejši od običajnega strahu pri „manjših“ prometnih nesrečah (nalet od zadaj pri nizki hitrosti). Trajal pa je po ugotovitvi izvedenca nekaj ur. Zaradi bolečin in hospitalizacije je bilo tožnika do CT preiskave, ki je izključila hujšo poškodbo vratne hrbtenice, to je 2 dni utemeljeno strah glede zdravja. Zato je tožnik tudi po prepričanju višjega sodišča trpel toliko intenziven strah, da opravičuje dosojo odškodnine tudi za t.i. sekundarni strah.

10. V okviru uradnega preizkusa materialnopravne pravilnosti višine dosojene odškodnine, to je uporabe 179. člena OZ, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za strah dosojena odškodnina 700,00 EUR, glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu tožnika, zelo visoka. Vendar pa je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.(2) Skupaj je bilo tožniku odmerjeno 1.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo: poleg odškodnine za strah še 800,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Z dosojo takšne odškodnine je prvo sodišče pravilno uporabilo 179. člen OZ. Treba je upoštevati konkretne okoliščine posameznega primera (subjektivno merilo) in oškodovancu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine in strah. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in upoštevaje razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanjo. Ta merila je prvo sodišče upoštevalo. Dosojena odškodnina 1.500,00 EUR je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo v primerljivih primerih. Odmerjena odškodnina predstavlja približno 1,5 povprečnih neto plač v RS, kar je povsem običajna odškodnina, dosojena oškodovancem, ki so v prometni nesreči utrpeli samo poškodbo mišičja vratne hrbtenice.

11. V okviru preizkusa izpodbijane odločitve o stroških postopka je višje sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Stroškovne odločitve se ne da preizkusiti, saj ne iz obrazložitve na strani 16 izpodbijane sodbe ne iz same odmere na stroškovniku (list. št. 130 spisa) ni razvidno, kakšen uspeh strank v postopku je sodišče upoštevalo. Stroškovna odločitev je tudi materialnopravno zmotna, saj sodišče ni zajelo vseh stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je upoštevalo le predujem za izvedenca v znesku 696,00 EUR. V postopku sta bila angažirana dva izvedenca, ki sta svoji mnenji tudi dopolnjevala. Višje sodišče je zato pritožbi v stroškovnem delu ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II. izreka izpodbijane sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri ponovni odločitvi o stroških prvostopenjskega postopka bo treba upoštevati vse priznane stroške obeh izvedencev, odločitev pa toliko obrazložiti, da bo mogoč preizkus.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena stranka, ker s pritožbo glede glavne stvari ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa, ker je podala le pavšalen odgovor na pritožbo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 27/2012 z dne 16. 10. 2014. Op. št. (2): Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 977/2006 z dne 25. 9. 2008.