Jedro

V obravnavani zadevi je bistveno, kdaj je tožeča stranka oglase in spletno stran dala v objavo, predvsem ali je gradivo, ki je bilo predmet računov, morda bilo predhodno že odobreno in ponovna odobritev ni smiselna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Ljubljana, št. 33140-21/2013/115 z dne 12. 10. 2018 (napačno navedeno 8. 10. 2016) se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev za sofinanciranje iz Ukrepa 133: Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane, v znesku 81.428,48 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija z odločbo št. 33140-21/2013 z dne 2. 7. 2013 odločila o pravici do sredstev, in sicer je odobrila vlogo tožnice za dodelitev nepovratnih sredstev v znesku 162.337,00 EUR na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje iz ukrepa 133. Tožnica je nato dne 27. 2. 2015 vložila drugi zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 111.029,45 EUR, ki ga je Agencija z odločbo št. 33140-21/2013/71 z dne 21. 5. 2015 za znesek 99.302,00 EUR zavrnila, za znesek 11.727,45 EUR pa je zahtevku ugodila. Po vloženi tožbi na Upravno sodišče RS, je le-to s sodbo opr. št. I U 910/2015-8 z dne 19. 1. 2016 tožbi ugodilo, odločbo Agencije odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno obravnavo. Z izdano odločbo št. 33140-21/2013/100 z dne 4. 10. 2016 v ponovljenem postopku je Agencija nato zahtevku delno ugodila v višini 29.600,97 EUR, del zahtevka v višini 81.428,48 EUR pa zavrnila. Zoper zavrnilni del odločbe je tožnica ponovno vložila tožbo v upravnem sporu, Upravno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. II U 441/2016-9 z dne 9. 5. 2018 tožbi ponovno ugodilo in odločbo z dne 4. 10. 2016 v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo ter zadevo ponovno vrnilo v nov postopek.

3. Dne 12. 10. 2018 je Agencija o delu zahtevku v višini 81.428,48 EUR odločila in ga z izpodbijano odločbo zavrnila. Določene račune št. 24, 25, 26, 27, 37, 51 do 56, 60 in 61 v skupnem znesku 21.390,00 EUR je zavrnila iz razloga, ker s strani tožeče stranke niso bili uvrščeni v pravilno kategorijo stroškov po javnem razpisu oziroma v določeno pravilno podskupino posamezne kategorije stroškov. Račun št. 34 je tožena stranka delno priznala za 660 ur degustacij po 8 EUR/h/osebo, presežek pa je zavrnila, in sicer v znesku 1.360,00 EUR, kar predstavlja neupravičen znesek.

4. Nadalje je tožena stranka račune št. 41, 48, 44 in 45 v skupnem znesku 9.900,00 EUR zavrnila iz razloga, ker so bili računi izstavljeni pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva. V zvezi z računoma št. 41, izdanega za pripravo in izvedbo oglasov A. in št. 48, izdanega za stroške oblikovanja, načrtovanja, programiranja ter vzdrževanja internetne strani, je namreč tožnica sama navedla, da je strošek nastal pred njegovo odobritvijo.

5. Prav tako je tožena stranka zavrnila zahtevek za plačilo zneska 26.873,20 EUR po računih št. 2, 7, 12, 14, 17, 19, 20, 22, 28, 30 in 49, saj so bili le-ti izdani za promocijsko gradivo, ki je vsebinsko različno od že potrjenega in tožnica ni vložila zahtevka za njihovo odobritev. Za račune št. 36, 29, 39, 40 in 50, pa tožnica predhodno ni vložila zahtevka za odobritev materiala, saj mora stranka za vso gradivo, s katerim izvaja kakršnokoli dejavnost, dobiti potrditev in odobritev s strani agencije.

6. Agencija je ugotovila, da znaša seštevek vseh neupravičenih stroškov 58.163,20 EUR, nato pa je pri izračunu upravičenosti zahtevka v skladu s 63. členom Uredbe 809/2014/EU upoštevala še upravno kazen in ugotovila, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen za znesek 29.600,97 EUR, v delu za znesek 81.428,48 pa je le-ta neutemeljen.

7. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je predmetni upravni spor že tretji po vrsti v isti zadevi. Agencija je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ignorirala dopis, naslovljen kot „Zahteva za izdajo odločbe“, ki ga je tožnik na Agencijo naslovil 1. 10. 2018 in v njem navedel svoja dodatna dejanska in pravna stališča, temelječa tudi na sodni praksi naslovnega sodišča in sodišča EU. Do teh stališč se Agencija ni opredelila, čeprav je lahko utemeljeno sklepala, da bo tožnik vztrajal na odgovorih na izpostavljena stališča. S tem je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi, v kolikor so bili z njo neupravičeno zavrnjeni stroški z računi št. 24-27, 37, 51-56, 60-61, 41, 48, 44-45, 28, 30, 49, 36, 29, 39, 40 in 50 iz priložene tabele. Kar se tiče računov, ki so bili uvrščeni v napačno kategorijo tožeča stranka izpostavlja sodbo SEU v zadevi C-111/15 z dne 7. 7. 2016, iz katere izhaja, da se v skladu s členom 71(3) Uredbe 1698/2005/ES pravila o upravičenosti izdatkov praviloma določijo na nacionalni ravni, ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so na podlagi navedene Uredbe določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja (točka 37). Nacionalna zakonodaja med zahtevami, ki jih določa Uredba PRP ali javni razpis ne vključuje zahteve po umestitvi nastalih stroškov v ustrezno (pravo) kategorijo v zahtevku za izplačilo, ki ga na Agencijo naslovi upravičenec do nepovratnih sredstev. Niti nacionalna zakonodaja ne določa sankcije zavrnitve takšnih stroškov, ki sicer po vsebini sodijo med upravičene stroške, vendar pa so v zahtevku za izplačilo umeščeni v nepravilno kategorijo. Pri tem se sklicuje na sodbo opr. št. II U 46572015-12 z dne 7. 3. 2017. 8. Glede računov, ki naj bi bili izstavljeni pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva, pa tožeča stranka poudarja, da gre v tem primeru za nepravilno uporabo materialnega predpisa in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče že v svoji predhodno izdani sodbi opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018 ugotovilo, da bi Agencija morala stroške po navedenih računih priznati kot upravičene. Po stališču iz navedene sodbe zgolj na podlagi datuma izstavljenega računa ni mogoče sklepati o (ne)pravočasni izdaji zahtevka za odobritev gradiva. Za presojo pravočasnosti zahteve je treba ugotoviti kdaj je bila izvedena posamezna aktivnost, pri tem pa ni mišljena aktivnost priprave idejne zasnove oglasa oziroma priprave spletne strani, kot to nepravilno ugotavlja Agencija v izpodbijani odločbi, saj gre za nadaljnjo aktivnost v zvezi z istim gradivom, npr. objava oglasa oziroma spletne strani. Glede računov, ki jih je Agencija zavrnila iz razloga, ker promocijsko gradivo ni bilo odobreno, pa je prav tako bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Vsebina gradiva je enaka že prej odobrenemu gradivu, zato ponovna odobritev s strani Agencije ni bila potrebna.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da ni jasno, ali tožeča stranka izpodbija celotno 1. točko izreka izpodbijane odločbe ali le del točke, saj tožeča stranka na strani 12 tožbe navaja, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe v 1. točki v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v višini 81.428,48 EUR, na strani 4 tožbe pa navaja, da nasprotuje izpodbijani odločbi, v kolikor se nanaša na posamezne račune, pri čemer pa niso navedeni vsi računi, ki jih je tožena stranka zavrnila s 1. točko izreka. Tudi ni podana uveljavljana kršitev 7. člena ZUP, saj je vsaka stranka sama odgovorna za to, da pravilno uveljavi in zavaruje svoje pravice, in se ne more pavšalno izgovarjati na domnevno premajhno angažiranost upravnega organa. Upravni organ med postopkom ne sme presegati svojih (zakonsko omejenih) izrecnih pristojnosti in pomagati stranki v postopku na način, da bi s tem postavila druge stranke v podobnih postopkih v neenak oziroma slabši položaj. Tožena stranka se tudi ni bila dolžna izrecno izjaviti glede vloge tožeče stranke z dne 1. 10. 2018, saj je lahko pravilno ugotovila dejansko in pravno stanje zadeve že na podlagi vseh ostalih dokazil, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Nadalje se citirana sodba SEU v zadevi C-111/2015 z dne 7. 7. 2016 sploh ne tiče razvrščanja stroškov po kategorijah, ampak zgolj upravičenost stroškov, ki so nastali pred datumom izdaje odločbe o pravici do sredstev.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo še navaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 465/2015 z dne 7. 3. 2017, saj ne gre za novejšo prakso sodišča glede vprašanja kategorizacije stroškov. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018, ki je bila izdana več kot eno leto po sodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka, s katero je sodišče zavzelo drugačno stališče in s tem spremenilo svojo dotedanjo prakso oziroma vzpostavilo novo sodno prakso. V zadnji zadevi je sodišče jasno poudarilo, da je uvrstitev stroškov v pravilno kategorijo bistvenega pomena za njihovo priznanje in posledično za izplačilo sredstev. Navedeno pomeni, da je stranka dolžna sama pravilno kategorizirati stroške in ne sme pričakovati, da bo upravni organ popravljal njene napake. Navedeno tudi pomeni, da v primeru napačne kategorizacije stroškov ni izpolnjen temeljni pogoj za njihovo izplačilo, zaradi česar je treba zahtevek nedvomno zavrniti oziroma mu ni mogoče ugoditi. Sodba opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018 tudi jasno in nedvoumno pritrjuje stališču tožene stranke, da so bili stroški po računih 24, 25, 26 in 27 pravilno zavrnjeni. Smiselno enako velja tudi glede očitkov tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo računa št. 37 in računov št. 51 do 56 in 60 do 61. Stroški so bili napačno kategorizirani, kar v tožbi celo izrecno priznava tožeča stranka sama, zato jih je tožena stranka zavrnila.

11. V zvezi z zavrnjenimi računi, ki so bili izstavljeni pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva oziroma računov za promocijsko gradivo, ki ni bilo odobreno, pa tožena stranka poudarja, da sama odločba o pravici do sredstev stranki ne daje nikakršnih pravic ali jamstev glede izplačila sredstev, ampak ji daje zgolj zakonsko možnost za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, s katerim bo šele odločeno o dejanskem znesku sredstev, ki pripadajo stranki in ji bodo izplačana. Pri tem je treba ločiti med vsebinskim potrjevanjem promocijskih aktivnosti stranke in med potrjevanjem izplačila posameznega stroška. Četrta točka VI/2 Javnega razpisa namreč določa, da mora biti zahtevek za odobritev promocijskega gradiva vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo. Tožeča stranka pa tudi ne upošteva obrazložitve sodbe opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018, kjer sodišče navaja, da mora Agencija v vsakem primeru posebej glede na vsebino gradiva presoditi ali je bilo vsebinsko enako ali vsaj po vsebini bistveno nespremenjeno gradivo pred tem že odobreno. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da se sporno promocijsko gradivo bistveno razlikuje od potrjenega, zaradi česar ni bilo mogoče potrditi stroška v zvezi s takim gradivom.

12. Sodišče je glede drugega zahtevka za povračilo stroškov tožeče stranke odločalo že dvakrat. V obeh zadevah, je bila predmet izpodbijanja odločba tožene stranke o zavrnitvi povračila stroškov. Prvič je bilo odločeno s sodbo opr. št. I U 910/2015 z dne 19. 1. 2016, ko je bila odpravljena odločba št. 33140-21/2013/71 z dne 21. 5. 2015 glede zavrnitve zahtevka za plačilo 99.302,00 EUR, drugič pa s sodbo opr. št. II U 441/2016-9 z dne 9. 5. 2018, ko je bila odpravljena odločba št. 33140-21/2013 z dne 4. 10. 2016 glede zavrnitve zahtevka za plačilo 81.428,48 EUR.

13. V obravnavani zadevi je sodišče zaradi spornega dejanskega stanja razpisalo glavno obravnavo za dne 18. 5. 2021, vendar sta se stranki po pozivu sodišča z dne 26. 3. 2021 v svojih vlogah z dne 6. 4. 2021 glavni obravnavi odpovedali. Sodišče je zato v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo in izdalo sodbo brez glavne obravnave.

14. Tožba je utemeljena.

15. Dne 18. 12. 2012 je bil v Uradnem listu RS št. 106/2012 objavljen V. Javni razpis za UKREP 133 - podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (v nadaljevanju Javni razpis). Predmet javnega razpisa je bilo delno sofinanciranje izvajanja aktivnosti informiranja potrošnikov, oglaševanja in posploševanja prodaje na notranjem trgu za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti Evropske unije oziroma Republike Slovenije. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka II. Poglavja Javnega razpisa, kjer je za te vrste aktivnosti zagotovljeno delno pokritje stroškov. Iz tretjega odstavka II. Poglavja Javnega razpisa pa izhaja, da je namen podpore doseči boljše poznavanje proizvodov, označenih z nacionalnimi oziroma evropskimi simboli kakovosti oziroma zaščitnimi znaki pri potrošnikih ter bolj organizirano in aktivno trženje s strani proizvajalcev, kar lajša usklajevanje ponudbe in povpraševanja, odpira nove tržne možnosti za proizvajalce ter posledično vpliva na na rast dodane vrednosti v kmetijstvu in s tem na konkurenčnost agroživilskega sektorja.

16. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev št. 33140-21/2013/7 z dne 2. 7. 2013 odobrila sredstva v višini 162.337,00 EUR iz zgoraj navedenega Javnega razpisa.1 po postopku in pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011 do 20132 (v nadaljevanju Uredba PRP). V tej odločbi so bili določeni tudi datumi vlaganja zahtevkov za izplačilo, in sicer je bilo treba prvi zahtevek v znesku 16.233,70 EUR vložiti do 31. 12. 2013, drugi zahtevek v znesku 129.869,60 EUR do 31. 12. 2014 in tretji zahtevek v znesku 16.233,70 EUR do 30. 6. 2015. Dne 28. 1. 2015 je tožena stranka izdala še odločbo št. 33140-21/2013/59, s katero je ugodila tožničini zahtevi za spremembo obveznosti drugega zahtevka, tako da je v skladu s 54. členom ZKme-1 podaljšala rok za vložitev drugega zahtevka v znesku 129.869,60 EUR do 27. 2. 2015. Tožnica je sporni drugi zahtevek za plačilo zneska v višini 111.029,45 EUR vložila dne 27. 2. 2015, torej pravočasno.

17. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) stranke pri Agenciji vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Pri tem nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek 56. člena ZKme-1). Če je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1 z odločbo zavrne. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi, ko je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za izplačilo v znesku 81.428,00 EUR.

18. Tako je bilo glede na tožbena zatrjevanja sporno, ali je zavrnitev zahtevka tožeče stranke iz razloga, ker stroški v znesku 21.390,00 EUR niso bili uvrščeni v pravilno kategorijo, ker je bil za stroške v znesku 9.900,00 EUR račun izstavljen pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva, in ker za stroške v znesku 26.873,20 EUR promocijsko gradivo ni bilo odobreno, pravilna.

19. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da naj ne bi bilo jasno, ali tožeča stranka izpodbija celotno točko 1. izpodbijane odločbe ali le del te točke po navedenih računih, sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tako na strani 2 tožbe, kot tudi v tožbenem zahtevku jasno navedla, da izpodbija točko 1. v delu, v katerem je bil zavrnjen del zahtevka v višini 81.428,48 EUR in predlaga odpravo le-te. Tako ni dvoma, da je predmet izpodbijanja v obravnavanem upravnem sporu točka 1. izpodbijane odločbe, s katerim je bil zavrnjen del zahtevka v višini 81.428,48 EUR oziroma celotna izpodbijana odločba.

Glede stroškov, ki niso bili uvrščeni v pravilno kategorijo (21.390,00 EUR):

20. Med strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka stroškov po računih pod zaporednimi št. 24, 25, 26, 27, 37, 51 do 56, 60 in 61 v zahtevku za izplačilo ni uvrstila v pravilno kategorijo stroškov, zato je tožena stranka del zahtevka, ki predstavlja te stroške v višini 21.390,00 EUR zavrnila.

21. Upravičene stroške opredeljuje Uredba sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ki v 71. členu določa rok izplačila pomoči, v drugem odstavku v zvezi z izdatki napotuje na dejavnosti, določene s strani organa upravljanja zadevnega programa ali programa v okviru njegove odgovornosti na podlagi izbranih meril, ki jih določi pristojni organ in v tretjem odstavku določa, da se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so bili v tej uredbi določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja. Uredba EKSRP v tem členu izrecno našteva tudi stroške, do povračila katerih prosilci niso upravičeni.

22. V poglavju XI. Uredbe PRP z naslovom „Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane – ukrep 133“ je v 51. členu določeno, da so upravičeni stroški tisti, ki so nastali pri informiranju in pospeševanju prodaje za proizvode, ki so vključeni v upravičene sheme kakovosti hrane. Razvrščeni so v štiri kategorije: 1. stroški organizacije, priprave in sodelovanja na javnih nastopih, sejmih, tržnicah, razstavah, oddajah, delavnicah in drugih oblikah javnih nastopov oziroma dogodkov; 2. stroški oglaševanja in informiranja na prodajnih mestih in po drugih komunikacijskih poteh; 3. stroški priprave, izdaje in razdeljevanja informacijskega in promocijskega gradiva zaradi obveščanja potrošnikov in javnosti ter pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov in živil iz shem kakovosti in 4. stroški organizacije in vodenja drugih ustreznih oblik oglaševanja zaradi informiranja in pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov in živil iz shem kakovosti. Uredba tako drugih pravil, niti podrobnejše vsebine upravičenih stroškov ne ureja.

23. V prvem odstavku poglavja VI. Javnega razpisa (upravičeni stroški) so vse štiri kategorije stroškov opredeljene enako oziroma so povzete iz opredelitve stroškov v 51. členu Uredbe PRP. Vsaka kategorija upravičenih stroškov je v Javnem razpisu razdeljena še v podskupine, v katerih so posamezni upravičeni stroški tudi opisani, v rubriki dodatna pojasnila pa je določeno, do kolikšnega deleža vsakega posameznega stroška iz podskupine upravičenih stroškov, je upravičen prosilec do financiranja v odnosu do skupne vrednosti za to kategorijo. Dodatno so določeni splošni stroški. V četrtem in petem odstavku VI. poglavja Javnega razpisa pa so določeni stroški, ki ne štejejo za upravičene stroške. Tako je določeno, da niso upravičeni stroški: DDV skladno s tretjim odstavkom 71. člena Uredbe 1698/2005/ES, ostali stroški iz tretjega odstavka 71. člena Uredbe 1698/2005/ES ter stroški tekočega poslovanja (stroški vzdrževanja, najema itd.), bančni stroški in splošni upravni stroški.

24. Sodišče ugotavlja, da zgoraj navedene določbe Uredbe 1698/2005/ES, Uredbe PRP in Javnega razpisa ne predpisujejo obveznosti prosilca, da v zahtevku za izplačilo prijavljene stroške uvrsti v pravilno kategorijo, prav tako določbe zgoraj navedenih predpisov ne določajo sankcije zavrnitve stroškov, v kolikor le-ti niso umeščeni v pravilno kategorijo stroškov oziroma celo v eno izmed podskupin upravičenih stroškov. Nasprotno četrti in peti odstavek poglavja VI. Javnega razpisa izrecno določa neupravičene stroške (DDV, stroški iz 71. člena Uredbe št. 1698/2005/ES, stroški tekočega poslovanja, kot so stroški vzdrževanja, najema itd., bančni stroški in splošni upravni stroški). Tožena stranka bi tako stroške pod zaporednimi št. 24, 25, 26, 27, 37, 51 do 56, 60 in 61 lahko zavrnila le, če bi ugotovila, da ti stroški niso nastali oziroma niso izpolnjevali enega izmed pogojev za njihovo priznanje iz poglavja VI Javnega razpisa. Sodišče tako zaključuje, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko stroškov pod zaporednimi št. 24, 25, 26, 27, 37, 51 do 56, 60 in 61, ki jih je tožeča stranka priglasila in jih v svojem zahtevku ni uvrstila v pravilno kategorijo, ni upoštevala.

25. Sodišče ob tem pripominja, da je v zvezi z vprašanjem uvrstitve stroškov v pravilno kategorijo v predhodno izdani sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018 bilo zavzeto drugačno materialnopravno stališče, vendar poudarja, da je vprašanje uvrstitve stroškov v pravilno kategorijo materialnopravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti organ, če stranka določene stroške uvrsti v napačno kategorijo. Kot je bilo obrazloženo tudi v sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. II U 465/2015 z dne 7. 3. 2017, ki je bila izdana ob obravnavanju tretjega zahtevka tožeče stranke, iz razlage materialnih predpisov ne izhaja dolžnost prosilca, da stroške uvrsti v pravilno kategorijo, niti ni predpisana zavrnitev zahtevka, če ta tega ne stori.

Glede stroškov, pri katerih je bil račun izstavljen pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva (9.900,00 EUR).

26. Tožena stranka je stroške po računih št. 41 in 48 (gre za stroške idejne zasnove oglasa ter načrtovanje, programiranje ter vzdrževanje in vsebino spletne strani) ter 44 in 45 (stroški PR člankov za tiskane medije in priprava besedil in vizualnih elementov za gastronomijo) zavrnila, ker so navedeni računi bili izstavljeni pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva.

27. Javni razpis v četrtem odstavku poglavja IV/2, ki se nanaša na pogoje, ki jih mora izpolnjevati upravičenec v zvezi s predmetom podpore od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka projekta, določa, da na podlagi četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP in 6. točke 23. člena Uredbe 1974/2006/ES skladnost osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije pred izvedbo aktivnosti potrdi Agencija, po predhodnem mnenju MKO. Zahtevek za odobritev promocijskega gradiva mora biti na Agencijo vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo. Navedena določba Javnega razpisa je tudi skladna s četrtim odstavkom 53. člena Uredbe PRP. Sodišče ugotavlja, da četrti odstavek poglavja IV/2 Javnega razpisa, v katerem je določen 10-dnevni rok za potrditev promocijskega gradiva s strani Agencije, ne omenja izdaje računa kot odločilnega trenutka za odobritev promocijskega gradiva. 10 dnevni rok za vložitev zahtevka za odobritev promocijskega gradiva je vezan na, bodisi izvedbo aktivnosti, bodisi oddajo v tisk oziroma produkcijo. Za to, da se določena aktivnost lahko izvede (oglas objavi, omogoči delovanje spletne strani, besedilo da v tisk, določeni vizualni elementi pa v produkcijo), pa je zagotovo potrebna priprava, ki jo seveda naročnik izvedbe storitve tudi zaračuna.

28. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa je bil račun št. 14027 družbe B. d.o.o z dne 14. 10. 2014 pod zap. št. 41, izdan za pripravo in izvedbo oglasov A., račun družbe C. d.o.o. št. 117-4 z dne 30. 6. 2014 pod zap. št. 48 se nanaša na oblikovanje, načrtovanje, programiranje, vzpostavitev, vodenje in koordinacijo ter vzdrževanje in vsebino spletne strani, račun št. 14034 družbe B. d.o.o z dne 5. 12. 2014, zaveden pod zap. št. 44 se nanaša na pripravo PR člankov za tiskane medije, račun št. 14032 z dne 2. 12. 2014, prav tako izdan s strani družbe B. d.o.o. pod zap. št. 45 pa se nanaša na pripravo besedil in vizualnih elementov za gastronomijo. Navedeno pomeni, da so bili s predmetnimi računi zaračunane storitve priprave oglasa, spletne strani, člankov, besedil ter vizualnih elementov. Šlo je torej za fazo pred objavo oziroma produkcijo.

29. Tožena stranka kot razlog zavrnitve teh stroškov ponovno navaja, da so bili računi izdani pred odobritvijo promocijskega gradiva, dejstvo o časovni izvedbi aktivnosti pa ni bilo sporno (tožnica naj ne bi nasprotovala dejstvu Agencije, da je bil račun izstavljen pred odobritvijo promocijskega gradiva). Kot je obrazloženo, in kot je presodilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018, ko je pred predhodno odločalo o odpravi odločbe št. 33140-21/2013/100 z dne 4. 10. 2016, s katero je tožena stranka iz istih razlogov zavrnila zahtevek tožnice po izplačilu teh stroškov, je v obravnavani zadevi bistveno, kdaj je tožeča stranka oglase in spletno stran dala v objavo, predvsem pa glede na zatrjevanja tožnice v upravnem postopku in tožbi, ali je gradivo, ki je bilo predmet računov, že morda bilo predhodno odobreno in ponovna odobritev ni smiselna. Ker izpodbijana odločba kljub izrecnemu napotilu sodišča v točki 42. obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018, da Agencija tudi v zvezi z računi št. 41, 48, 44 in 45 preveri, ali je bilo promocijsko gradivo v postopku že odobreno, izpodbijana odločba ponovno nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti3, in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 30. Med strankama pa je tudi nesporno, da je tožena stranka promocijsko gradivo, katerega priprava je bila zaračunana z računoma št. 44 in 45 odobrila na podlagi zahtevka tožeče stranke št. 11, o čemer je tožena stranka tožnico obvestila z Obvestilom o ustreznosti promocijskega gradiva zahtevek št. 33140-21/2014/55 z dne 3. 12. 2014. Navedeno je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 5 izrecno priznala, ko je navedla, da sta bila računa št. 44 in 45 odobrena s promocijskim gradivom št. 11. Sodišče se pri tem strinja s tožbenimi zatrjevanji, da v kolikor je tožena stranka zahtevek za odobritev promocijskega gradiva štela za pravočasnega in mu tudi ugodila, se tožena stranka sedaj ne more sklicevati na to, da zahtevek ni bil vložen pravočasno in iz tega razloga zavrniti plačilo takšnih stroškov za odobreno promocijsko gradivo.

Glede stroškov, pri katerih promocijsko gradivo ni bilo odobreno:

31. Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke tudi glede zavrnitve računov, s katerimi je bilo zaračunano promocijsko gradivo, ki ni bilo odobreno. Tako izpodbija razloge glede zavrnitve računov št. 28, 30 in 49, 36, 29, 39, 40 in 50, ne pa tudi zavrnitve računov št. 2, 7. 12, 14, 17, 19, 20 in 22, zato sodišče izpodbijane odločbe glede teh zadnjih računov ni preizkušalo.

32. Kot že obrazloženo v sodbi opr. št. II U 441/2016 z dne 9. 5. 2018 mora pri ugotavljanju upravičenosti priglašenih stroškov Agencija v vsakem primeru posebej glede na vsebino gradiva presoditi, ali je le-to bilo vsebinsko enako ali vsaj po vsebini nespremenjeno gradivo pred tem že odobreno. Utemeljene so navedbe tožeče stranke, da je pri odločanju o upravičenosti stroškov, predmet presoje vsebina gradiva. Prav tako je treba upoštevati, da če je bil osnutek gradiva odobren, mora Agencija upravičencu priznati stroške, ki so v zvezi s tako potrjenim gradivom nastali.

33. Odobritev promocijskega gradiva po vsebini pa ne pomeni, da bi npr. odobritev promocijskega gradiva za oglas hkrati pomenila tudi odobritev po vrsti drugačnega promocijskega gradiva, npr. za plakat itd. Stranka mora za posamezno vrsto promocijskega gradiva pridobiti odobritev Agencije. Takšna razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, in sicer da bi reklama za oglas pomenila vsebinsko enako promocijsko gradivo kot za plakat, bi pomenila, da bi tožnica lahko pridobila odobritev samo za eno vrsto promocijskega gradiva. Če bi se npr. enak logotip in fotografija uporabljala tudi na vseh drugih promocijskih gradivih (npr. na plakatih, menijih, rollup oglasih, letakih), stranki odobritve takšnega drugačnega promocijskega gradiva sploh ne bi bilo treba pridobiti. To pa seveda ni bil namen določbe Uredbe PRP in Javnega razpisa, ki od prosilca zahteva, da pred aktivnostjo, objavo ali produkcijo posamezne vrste gradiva pridobi odobritev Agencije. Nenazadnje bo te stroške povrnila oziroma plačala prosilcu Agencija.

34. V zvezi z računoma št. 28 in 49 iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta bila izdana za oglas, ki je zelo podoben odobrenemu oglasu iz zahtevka št. 11, vendar se ne moreta upoštevati kot upravičen strošek, ker stranki promocijski material ni bil odobren za plakat za A-stojalo in menije. Račun št. 30 pa je bil izdan za storitev A. – letak in A. – rollup oglas, pri čemer je Agencija plačilu ugodila v delu, ki se nanaša na storitev A. – letak, za storitev A. – rollup pa je bilo plačilo računa zavrnjeno, saj gradivo (rollup) ni bilo odobreno. Sporno je torej, ali je bilo gradivo po teh zavrnjenih računih odobreno z Obvestilom o odobritvi promocijskega gradiva po zahtevku št. 11. Ob vpogledu v slednjega sodišče ugotavlja, da držijo razlogi tožene stranke, saj je bilo promocijsko gradivo odobreno le za Oglas A. 1-3-214*67, A. oglas vestnik 18, A. oglas vestnik 12, A. oglas vestnik 14 in A. oglas vestnik 18, ne pa tudi za plakat A-stojalo, menije in rollup oglas. Agencija je zato materialnopravno pravilno odločila, ko zahtevku tožnice v tem delu ni ugodila.

35. Prav tako je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je zavrnila plačilo računov št. 39 in št. 50, ki se nanašata na aktivnost razdelitve letakov in na distribucijo že potrjenih letakov, stojal, plakatov. Glede računa št. 39 je obrazložila, da priložen letak ni enak ali vsebinsko podoben letaku, zaračunanemu z računom št. 28, niti letaku zaračunanemu z računom št. 30, ki je bil odobren z Obvestilom o odobritvi odobritvi promocijskega gradiva po zahtevku št. 11. Tudi sodišče ob vpogledu v letake, priložene računom št. 28, 30 in 39 ugotavlja, da se letak, ki je priložen računu št. 39 bistveno razlikuje od letakov, ki sta priložena računoma št. 28 in 30 in tako ne gre za istovrsten letak.

36. Tožnica je tudi v zvezi z zavrnitvijo računa št. 50 (gre za račun št. 14055666 z dne 24. 12. 2014 družbe D. d.d.) zatrjevala, da je bila s tem računom zaračunana distribucija že potrjenih letakov, stojal, plakatov in ne stroški izdelave tega gradiva in je Agencija ta strošek neutemeljeno zavrnila, ker promocijsko gradivo za menije in A stojala ni bilo odobreno. Sodišče kot pravilne povzema razloge tožene stranke, da tožnica tudi za to gradivo ni pridobila odobritve s strani Agencije. Razen tega iz podatkov spisa izhaja, da tožnica temu računu ni priložila primera letaka, stojala oziroma plakata, ki ga je distribuirala, da bi bilo sploh mogoče opraviti presojo, ali morda gre za že odobreno gradivo ali ne. Sodišče tako ugotavlja, da je odločitev Agencije, ki je zavrnila navedeni račun, pravilna.

37. Iz enakega razloga je materialnopravno pravilna tudi odločitev Agencije glede računa pod zap. št. 40, in sicer račun št. 14057196 z dne 31. 12. 2014 družbe D. d.d., ki je bil izdan za postavitev A-stojal. 38. Kar se tiče računa št. 36, ki ga je Agencija zavrnila za stroške kap A. in zloženk, ker tožeča stranka naj ne bi vložila zahtevka za odobritev tega materiala, pa sodišče ugotavlja, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožeče stranke iz njene vloge z dne 2. 10. 2018, ko je tožnica izrecno navedla, da je bil ta račun že predmet prvega zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev, pri čemer je stroške izdelave majic in kap v okviru prvega zahtevka tožena stranka v celoti priznala. Ker se tožena stranka do teh bistvenih trditev v obrazložitvi izpodbijane odločbe (saj gre za vprašanje ali je bilo vsebinsko enako promocijsko gradivo: kape A. in zloženke že odobreno) ni opredelila, sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Enako velja glede zavrnitve računa št. 29, v zvezi s katerim je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj povzela navedbe tožnice,4 ne da bi obrazložila zakaj je račun zavrnila.

Sklepno:

39. Po obrazloženem, ko je v določenem delu podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, prav tako pa tudi kršitev materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1)

40. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku stroške pod zaporednimi številkami 24-27, 37, 51 do 56 in 60 do 61 ponovno proučiti in ugotoviti ali navedeni stroški spadajo v eno od kategorij, navedenih v točkah 1. do 4. prvega odstavka poglavja VI. Javnega razpisa ter jih priznati, ne glede na to, da jih tožnica ni uvrstila v pravilno kategorijo stroškov oziroma v pravilno podskupino določene kategorije. V zvezi z računi št. 41, 48, 44 in 45, in računoma št. 36 in 29 pa bo morala tudi odpraviti ugotovljene procesne kršitve in v zvezi z računi št. 41, 48, 44 in 45 prav tako upoštevati materialnopravno stališče sodišča. 41. Sodišče še pripominja, da v obravnavani zadevi samo ni moglo odločiti o stvari, saj tožeča stranka v tožbenem zahtevku ni predlagala spremembe upravnega akta, pač pa samo njegovo odpravo (1. in 3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Sodišče je namreč tudi v upravnem sporu polne jurisdikcije vezano na vsebino tožbenega zahtevka (prvi odstavek 7. člena ZUS-1).5 Glede odločitve o stroških postopka:

42. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 V postopku javnega razpisa gre za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani, saj jim mora biti zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev skladno s pogoji razpisa. Tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna je namreč treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. V primerih sodne kontrole v postopkih javnih razpisov pa je sodišče omejeno le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer se sodišče ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je upravna odločba obrazložena z razumnimi razlogi (tako sodbe UPRS I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012, I U 854/2017 z dne 14. 6. 2018, I U 1212/2011 z dne 9. 2. 2012, I U 1344/2017 z dne 5. 2. 2019, I U 1722/2012 z dne 16. 4. 2013 in I U 864/2016 z dne 14. 3. 2017). 2 Uredba PRP, Uradni list RS št. 28/11, 37/11, 103/11 in 87/12. 3 Sploh v enostopenjskih postopkih, kot je obravnavani, mora obrazložitev organa izpodbijane odločbe zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP, ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 4 V tretjem odstavku na str. 6 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno: „Stranka navaja, da je knjižica – Tünka, za katero je bil izdan račun št. 29, bila potrjena s potrditvijo zahtevka št. 1 za odobritev promocijskega gradiva, saj je praktično enaka gradivu za degustatorje.“ 5 Več o tem M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 33. členu, stran 230 in 240.