Jedro

Če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.11.2007 (1. točka izreka), in tožnika (iz razlogov 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah) oprostilo plačila sodnih taks. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila (2. alinea 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu ZAzil) ter odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (3. odstavek 34. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je bila tožnikova prošnja za azil kot očitno neutemeljena pravilno zavrnjena iz razloga, ker je tožnik kot prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov. To izhaja iz njegove prošnje za azil ter tožbenih navedb (v izvorni državi naj bi živel v revščini, še zlasti po tem, ko je bila staršema ukinjena socialna pomoč). V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih je kot neutemeljene zavrnilo, pa je navedlo, da je tožnik dne 25.10.2007 postal polnoleten, zato je odpadla podlaga, da se ga tudi po navedenem datumu obravnava kot mladoletno osebo. V določbah ZAzil ni podlage, da bi morala tožena stranka njegovo prošnjo za azil po uradni dolžnosti obravnavati tudi z vidika subsidiarne zaščite v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tožbi ni navedel drugih razlogov ali okoliščin in ne predložil dokazov, ki bi spreminjali njegove navedbe v prošnji za azil, zato glavne obravnave ni opravilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje oziroma ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. Glede na načelo dobre prakse zavrača stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, po katerem ni podlage, da bi bili mladoletni otroci tudi po doseženi polnoletnosti upravičeni do enakih posebnih postopkov kot mlajši od 18. let. V nasprotju z načelom materialne resnice v postopku niso bili ugotovljeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite. Razlogi, ki jih navaja tožnik kot prosilec za azil, le na videz kažejo na ekonomske razloge. Že iz prošnje je razvidno, da je prosilec v izvorni državi živel v težkih razmerah, ki ga čakajo tudi po vrnitvi domov (doma ni imel niti za hrano, predčasno je zaključil šolanje, socialna pomoč staršema je ukinjena). To pa naj bi bili že zadostni razlogi, da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Zato ni pravilno stališče, po katerem tožena stranka ni dolžna po uradni dolžnosti presojati prošnje za azil z vidika subsidiarne zaščite po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem postopku je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena v t.i. pospešenem postopku na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po navedeni zakonski določbi se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno pojasnila, katera ugotovljena dejstva in okoliščine je štela kot relevantne za odločitev v tej zadevi, ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in svojo odločitev utemeljila. Iz podatkov upravnih spisov (prošnje za azil) namreč nedvomno in nesporno izhaja, da je tožnikov prihod v Republiko Slovenijo povezan izključno z ekonomskimi razlogi.

Iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil izhaja, da se subsidiarna zaščita daje tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca le, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Kaj zajema resna škoda, določa omejeni zakon v 2. alinei 3. točke 1. odstavka 2. člena, med njimi pa dejstev in okoliščin, ki jih tožnik navaja v pritožbi, ni. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi morala tožena stranka presojati njegovo prošnjo za azil z vidika možnosti priznanja subsidiarne zaščite.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je pravilno ugotovila tožena stranka. Glede na določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 je pritožbeno sodišče v primerih, kadar sodišče prve stopnje opre svojo odločitev na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in dejanskih ugotovitev ne dopolnjuje, vezano na tako dejansko stanje, zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku.

Tožnik v pritožbi ne navaja, katera pravila postopka v upravnem sporu naj bi bila kršena. Zato je pritožbeno sodišče presodilo sodbo sodišča prve stopnje z vidika bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere pazi po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1). Ugotovilo je, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami, določenimi v omenjeni zakonski določbi. V ZAzil pa ni podlage, da bi se za mladoletnike brez spremstva, tudi po doseženi polnoletnosti, lahko uporabljale določbe 14. člena ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks velja tudi za pritožbeni postopek.