Jedro

Odgovornost naročnika po 207. členu ZOR je akcesorna odškodninski odgovornosti izvajalca. Ni se mogoče strinjati s toženčevo navedbo, da sodišče prve stopnje izvajalčeve odgovornosti ni ugotavljalo. V tem postopku izvajalec sicer ni nastopal kot tožena stranka. Vendar je sodišče ugotovilo, da je toženec kot naročnik pri izvajalcu naročil dela miniranja, izvajalec pa je ta dela izvedel. Ker ta dela pomenijo nevarno dejavnost, za katero tako izvajalec kot naročnik objektivno odgovarjata, je breme za izpodbijanje domneve vzročnosti iz 173. člena ZOR (po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ni bila vzrok) na toženčevi strani. Toženec ni dokazal, da dela miniranja niso povzročila škode na hiši tožnikov, zato sta sodišči pravilno zaključili, da so bila prav ta dela njen vzrok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 595,23 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnikov za plačilo odškodnine v višini 2.670,10 EUR.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo (v delu, ki se nanaša na glavnico) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je naročnikova odškodninska odgovornost odvisna od odgovornosti izvajalca del. Le če je izvajalec odškodninsko odgovoren, je solidarno odgovoren tudi naročnik. Ker v tem primeru sodišče odškodninske odgovornosti izvajalca ni ugotavljalo, naročnik za povzročeno škodo iz nevarne dejavnosti ne more odgovarjati. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe o vzročni zvezi med miniranjem na toženčevem zemljišču in zatrjevano škodo. Poleg tega toženec trdi, da je terjatev za povrnitev škode, ki je nastala ob prvem miniranju oktobra 1992, zastarala. Nazadnje navaja, da tožbenemu zahtevku ni ugovarjal le po višini, temveč tudi po temelju.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so vse toženčeve navedbe, s katerimi povzema in ocenjuje ugotovitve izvedencev o tem, ali je miniranje povzročilo škodo na hiši tožnikov, nedopustne.

8. Ugotovitve, ki so za odločanje revizijskega sodišča v tej zadevi pomembne, so naslednje: a) toženec je pri izvajalcu naročil gradbeni odkop na svojem zemljišču, kar je pomenilo tudi dela miniranja gradbene jame; b) dela miniranja je izvajalec na toženčevem zemljišču opravljal oktobra 1992, 2. 12. 1992 in 25. 8. 1993; c) na hiši tožnikov, ki stoji na sosednjem zemljišču, so se pojavile razpoke; d) ni izključeno, da bi škodo na hiši tožnikov povzročila dela miniranja (čeprav bi jo lahko povzročili tudi dejavniki kot lezenje terena, prometne vibracije ali potresi); e) če bi bili vzrok škode drugi dejavniki (in ne miniranje), bi bile razpoke na stari hiši prisotne že pred prvim miniranjem in škoda na hiši bi po zadnjem miniranju napredovala ter f) na območju nepremičnin ni bilo omembe vrednih potresov.

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sta nižji sodišči zaključili: a) da je toženec naročnik del miniranja po 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika; b) da dela miniranja pomenijo nevarno dejavnost; c) da se naročnik šteje za tistega, ki se je ukvarjal z miniranjem in objektivno odgovarja za morebitno škodo, ki nastane v zvezi s to dejavnostjo; d) da tožencu ni uspelo dokazati, da dela miniranja niso bila vzrok škode na hiši in e) da ima po 207. členu ZOR oškodovanec pravico do izbire, ali bo povračilo škode zahteval od izvajalca ali od naročnika ali od obeh hkrati.

10. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo. Toženec ima prav, da je odgovornost naročnika po 207. členu ZOR akcesorna odškodninski odgovornosti izvajalca(1). Ni se pa mogoče strinjati s toženčevo navedbo, da sodišče prve stopnje izvajalčeve odgovornosti ni ugotavljalo. V tem postopku izvajalec sicer ni nastopal kot tožena stranka, vendar je sodišče ugotovilo, da je toženec kot naročnik pri izvajalcu naročil dela miniranja, izvajalec pa je ta dela izvedel. Ker ta dela pomenijo nevarno dejavnost, za katero tako izvajalec kot naročnik objektivno odgovarjata, je breme za izpodbijanje domneve vzročnosti iz 173. člena ZOR (po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ni bila vzrok) na toženčevi strani. Toženec ni dokazal, da dela miniranja niso povzročila škode na hiši tožnikov, zato sta sodišči pravilno zaključili, da so bila prav ta dela njen vzrok. Pri tem revizijsko sodišče dodaja, da sta odločitev o vzročni zvezi nižji sodišči izčrpno razložili in je očitana procesna kršitev v zvezi s tem neutemeljena.

11. Toženčeva trditev, da je zastarala terjatev za povrnitev škode, ki je nastala ob prvem miniranju oktobra 1992, ni utemeljena. Po prvem in drugem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Škoda je nastala z deli miniranja, ki so bila opravljena oktobra 1992, 2. 12. 1992 in 25. 8. 1993. Tožnika sta 22. 12. 1993 vložila tožbo za povrnitev škode, ki sta jo utrpela zaradi razpok na svoji hiši, povzročenih z deli miniranja na sosednjem zemljišču. To pomeni, da tožnika nista zamudila ne subjektivnega ne objektivnega zastaralnega roka za vložitev tožbe. Pri tem ni pomembno, da sta šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 1999 (ki je bila vložena pred prvim narokom za glavno obravnavo) kot škodni dogodek prvič opredelila tudi dela miniranja, ki so se zgodila oktobra 1992. Vložitev tožbe je namreč pretrgala zastaranje terjatve za povrnitev škode, ki je nastala v okviru škodnega dogodka. Pri tem ni pomembno, ali je tožnik že v tožbi zajel vse podrobnosti določenega škodnega dogodka, ali je to storil kasneje.

12. Nižji sodišči sta višino odškodnine ugotovili na podlagi izvedenih dokazov. Toženec v reviziji sicer trdi, da je ves čas postopka predlagal dokaze v zvezi s tem, da tožnikoma ni nastala nobena škoda, vendar ne zatrjuje niti da sodišče teh dokazov ni izvedlo, niti navedenih dokaznih predlogov ne konkretizira. Zaradi tega revizijsko sodišče očitane kršitve določb pravdnega postopka ni moglo upoštevati. Kolikor toženec s tem očitkom želi izpodbijati dokazno oceno nižjih sodišč, pa s takimi navedbami v postopku z revizijo ne more uspeti.

13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Toženec mora tožnikoma po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih taksah. Stroški, ki vsebujejo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, 10 % zvišanje zaradi zastopanja dveh strank, 20 % DDV na odvetniške storitve, in plačano sodno takso, znašajo 595,23 EUR. Revizijsko sodišče tožnikoma ni priznalo stroškov za poročilo stranki, ker so ti vključeni v nagrado za sestavo odgovora.

.Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1073 in pravno mnenje občne seje VSS z dne 15. in 16. 12. 1986.