Jedro

Čeprav tožnica mnenja mentorja ni priložila prošnji za podaljšanje roka za oddajo magistrskega dela, je iz upravnih spisov razvidno, da je tako mnenje tožena stranka pred odločanjem pridobila sama. Tožena stranka je zato v obravnavani zadevi zmotno uporabila materialno pravo, konkretno določbo 67. člena ZUP, s tem, ko je tožničino prošnjo štela za nepopolno in jo zavrgla, saj je ta, po tem, ko je tožena stranka sama pridobila mnenje mentorja, obsegala vse podatke, ki jih je potrebovala za sprejem odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Fakultete za družbene vede v Ljubljani z dne 22. 7. 2016, izdana v postopku obravnave prošnje tožeče stranke za podaljšanje roka za oddajo znanstvenega magistrskega dela, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani je z izpodbijano odločbo z dne 22. 7. 2016 zavrgla prošnjo tožnice za podaljšanje roka za oddajo znanstvenega magistrskega dela. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da je tožnica dne 28. 6. 2016 vložila prošnjo za podaljšanje roka za oddajo znanstvenega magistrskega dela, kot razlog za podaljšanje pa navajala porodniški dopust. Tožnico je po prejemu prošnje pozvala, naj vlogo dopolni z izjavo mentorja, da je magistrsko delo v zaključni fazi izdelave in da bo lahko delo oddala najkasneje do 6. 7. 2016, kar je bil skrajni rok, ki bi omogočal zakonit zaključek postopka. Tožnica prošnje ni dopolnila, pač pa dne 6. 7. 2016 sporočila, da magistrskega dela ne bo uspela dokončati, nato pa istega dne vložila novo prošnjo za podaljšanje roka, vendar pa prav tako brez zahtevane izjave mentorja. Senat Fakultete za družbene vede je sicer na seji dne 11. 1. 2016 sprejel rokovnik zaključevanja študija, Komisija za študijske zadeve pa dne 21. 4. 2016 pooblastila prodekanjo za dodiplomski in magistrski študij za reševanje prošenj za kasnejšo oddajo magistrskih del. Ker je bila tožničina vloga nepopolna, je ni bilo mogoče obravnavati in jo je zato prodekanja na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

2. Tožnica je zoper opisano odločitev vložila pritožbo, ki pa jo je Senat Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani z odločbo z dne 23. 9. 2016 zavrnil. Pojasnil je, da je tožnica odločitev prvostopenjskega organa prejela dne 25. 7. 2016, kar po njenem mnenju ni pravočasno in kar naj bi povzročilo, da je zamudila zadnji rok za oddajo magistrske naloge. Senat se s tožnico ne strinja in ugotavlja, da je predlog za podaljšanje roka vložila dne 28. 6. 2016, odločitev o tem prošnji pa prejela dne 25. 7. 2016, torej skladno z roki, ki jih določa 222. člen ZUP. To pomeni, da prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati nepravilnosti in tudi ne molka. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva dejstvo, da je prvostopenjski organ tožnico v pravnem pouku poučil o možnosti vložitve pritožbe zoper "sklep" in ne zoper "odločbo", kot se glasi izpodbijani akt. Kljub napačnemu poimenovanju namreč to ne vpliva na končni rezultat postopka in na obravnavo tožničine pritožbe. Tožnica je tudi zatrjevala, da je dne 4. 7. 2016 prošnjo za podaljšanje roka dopolnila z mnenjem mentorja, kar pa ne drži. V skladu s sklepi Senata Fakultete za družbene vede o potrditvi Rokovnika za zaključevanje podiplomskega študija z dne 11. 1. 2016 je prvostopenjski organ tožnico pozval, naj prošnjo za podaljšanje roka z dne 28. 6. 2016 dopolni z izjavo mentorja, da je magistrsko delo v zaključni fazi izdelave in da bo delo lahko oddala najkasneje do 6. 7. 2016. Ta datum je bil namreč skrajni rok, ki bi še omogočal zakonit zaključek postopka. Tega tožnica ni storila, pač pa sporočila da do dne 6. 7. 2016 ne bo uspela dokončati magistrskega dela, nato pa tega dne vložila novo prošnjo, ponovno brez izjave mentorja. Ker je torej bila njena vloga nepopolna, je prvostopenjski organ ni mogel obravnavati in jo je zato utemeljeno zavrgel. 3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, nadalje pa še predlaga, naj se vzpostavi prvotno stanje, kot je bilo pred začetkom tega postopka in ji omogoči dokončanje študijskega programa po prej veljavnem programu, tožena stranka pa naj jo tudi opraviči vseh dodatnih študijskih in materialnih obveznosti ter ji povrne stroške postopka. Tožnica uvodoma povzema vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter navaja, da ji je bila z odločitvijo odvzeta še zadnja možnost podaljšanja roka oddaje magistrskega dela, posledično pa s tem dokončanja študija. Opozarja na zavlačevanje in molk organa, saj ji je bila odločba poslana prepozno, to je po roku, ki ga je fakulteta določila kot skrajni rok za oddajo magistrskega dela; nadalje, da so v odločbi z dne 22. 7. 2016 nejasnosti in nepravilnosti, saj je postopek vodila A.A., v zadevi pa odločila prodekanja; da s tem niso bila upoštevana določila in pogoji, da mora imeti oseba, ki vodi postopek in odloča, opravljen izpit iz ZUP; da se ni upoštevalo, da je vlogo dopolnila z izjavo mentorja in da zato odločitev o tem, da se vloga zavrže, ni zakonita; da je A.A., ki je vodila postopek tudi članica Komisije za študijske zadeve, ki je odločala o njeni pritožbi ter da so bili študentje obravnavani neenako. Z naštetimi kršitvami postopka in posledično nepravilno uporabo materialnega prava je tožena stranka kršila njeno pravico do dokončanja magistrskega študija po pogojih iz drugega odstavka 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04).

4. Tožnica pojasnjuje, da ji je pri zaključku izdelave magistrske naloge zmanjkalo le nekaj dni in je zato tudi vložila prošnjo za podaljšanje roka za oddajo tega dela. Ker je bil zakonski rok za dokončanje študija 30. 9. 2016, je bila prepričana, da bo lahko v roku treh mesecev od vložitve prošnje za podaljšanje roka nalogo zaključila in da ji bo tožena stranka podaljšanje tudi odobrila. Dokončen odgovor je prejela šele čez tri mesece. Pisala je vsem članom Komisije za študijske zadeve, a so jo ignorirali. Dne 1. 7. 2016 je bila pozvana, naj vlogo dopolni z mnenjem mentorja. Ta je svoje mnenje podal dne 4. 7. 2016, oblika in vsebina tega mnenja pa nista posebej določena. Ker je torej tožena stranka mnenje mentorja prejela, to pomeni, da njene prošnje ne bi smela zavreči, pač pa postopek nadaljevati in nato o prošnji odločiti, bodisi pozitivno bodisi negativno. Ker se je bala, da ji rok za oddajo magistrske naloge ne bo podaljšan, je večkrat pisno urgirala in še dvakrat vložila prošnjo ter prosila za čimprejšnjo rešitev. V času, ko je čakala na odločitev, je prejela le dopis o neprimernosti vloge z navedbo, naj vse postopke rešuje preko spletnega referata, kar je upoštevala in zato še dvakrat oddala isto prošnjo preko računalniškega sistema. Odgovor je prejela šele dne 25. 7. 2016, ko so bili že vsi postopki zaključeni in zamujeni. Strinja se, da je sicer rok za izdajo odločbe mesec dni, vendar pa meni, da bi morali biti glede na stanje zadeve postopki hitrejši. Sodišče lahko tudi preveri, da so drugi študentje, ki so vloge za podaljšanje roka oddali pravočasno, imeli možnost naknadnega dopolnjevanja vlog tudi po izteku roka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Uvodoma povzema vsebino tožbe in pojasnjuje, da je tožnica kot študentka Fakultete za družbene vede na programu za pridobitev magisterija znanosti opravila vse predpisane izpitne obveznosti, nato pa za več kot 11 let prekinila študij. Fakulteta za družbene vede je v želji, da čim večjemu številu študentov omogoči zaključek študija, dne 23. 12. 2015 obvestila vse zainteresirane pretekle študente, da se rok za zaključek študija izteka. Med prejemniki obvestila je bila tudi tožnica, ki je v predpisanem roku vložila prošnjo za dokončanje študija. V odločbi, s katero ji je bilo dokončanje študija odobreno, je bila ponovno opozorjena, da je rok za prijavo teme magistrskega dela 1. 3. 2016, rok za oddajo pa 16. 5. 2016. Tožnica je dne 14. 3. 2016 vložila prošnjo za podaljšanje roka za prijavo teme, ki ji je bila odobrena, rok pa podaljšan do 1. 4. 2016. Tožnica je v okviru tega roka prijavo teme oddala, odobrena pa ji je bila na seji Senata fakultete dne 9. 5. 2016. Dne 24. 5. 2016 je tožnica prvič prosila za podaljšanje roka za oddajo magistrskega dela, kar ji je bilo odobreno in rok podaljšan do 30. 6. 2016. Prek iztekom tega roka je tožnica ponovno predlagala podaljšanje, in sicer dne 28. 6. 2016, vendar pa brez zahtevanih prilog. Strokovna delavka v službi za podiplomski študij A.A. jo je zato pozvala, naj vlogo dopolni z izjavo mentorja, česar pa tožnica ni storila, pač pa dne 2. 7. 2016 sporočila, da do 6. 7. 2016 magistrskega dela ne bo uspela oddati. Dne 6. 7. 2016 je nato vložila novo prošnjo za podaljšanje roka, ponovno brez izjave mentorja. Iz tega razloga je bila njena prošnja zavržena. Tožena stranka poudarja, da je odločitev sprejela v rokih, ki so določeni v 222. členu ZUP.

6. Tožena stranka še navaja, da so, ker tožnica svoji prošnji ni priložila izjave mentorja, tega v okviru interne korespondence dne 1. 7. 2016 zaprosili za podatek o tem ali je magistrsko delo tožnice v zaključni fazi in ali bi ga lahko oddala do 6. 7. 2016. Mentor je na postavljeno vprašanje odgovoril in pojasnil, da ima tožnica izdelanega približno 80 % magistrskega dela in da je malo verjetno, da bi lahko nalogo oddala v roku. Tožničina trditev, da je A.A. članica Komisije za študijske zadeve, ne drži, saj je zaposlena v Službi za podiplomski študij in zbira gradiva na seje Komisije za študijske zadeve, piše zapisnike in seznanja študente s sprejetimi odločitvami, na sejah pa nima pravice glasovati. Prav tako ne drži trditev tožnice, da postopek vodijo nepooblaščene osebe niti ne trditev, da so bili študentje obravnavani neenako in to utemeljuje. Tožeča stranka tudi meni, da tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, ni sklepčen.

K točki I izreka:

7. Upravni postopek se začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, kot tudi na prošnjo ali drugo vlogo stranke, ki je po naravi stvari izenačena z zahtevo (125. člen ZUP). Vloga mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem pa mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, osebno ime, firmo oziroma osebno ime vlagatelja, prebivališče (naslov) oziroma sedež vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca, lahko pa tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (prvi in drugi odstavek 66. člena ZUP). Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, mora ta organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (prvi odstavek 67. člena ZUP). Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene, če pa tega ne stori, organ s sklepom vlogo zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP). Vloga je nepopolna, če ne vsebuje vseh podatkov, ki so v 66. členu ZUP določeni kot obvezni, nerazumljiva pa, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka zahteva, oziroma predlaga.

8. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožničino prošnjo za podaljšanje roka za oddajo znanstvenega magistrskega dela na podlagi 67. člena ZUP zavrgla, saj tožnica prošnji, kot je pojasnila v obrazložitvi svoje odločitve, ni priložila mnenja mentorja, da je njeno magistrsko delo v zaključni fazi izdelave in to kljub pozivu tožene stranke, naj vlogo v tem smeri dopolni. Tožena stranka je torej presodila, da je tožničina prošnja nepopolna, torej da nima vseh potrebnih podatkov, oziroma dokazil, da bi bilo mogoče o njej odločati po vsebini.

9. Sodišče ugotavlja, da je Komisija za študijske zadeve tožene stranke na 7. seji dne 21. 4. 2016 v sklepu št. 12 odločila, da prošnje za naknadno oddajo magistrskega dela obravnava prodekanja. To pomeni, da ni utemeljena trditev tožnice, da je v zadevi odločala oseba, ki za to ni imela pristojnosti. Dejstvo, da je bila A.A., kot zaposlena v Službi za podiplomski študij, tista, ki je komunicirala s tožnico in zbirala potrebne podatke za sprejem odločitve, namreč še ne pomeni, da je v zadevi tudi odločala. Prav tako ne drži trditev tožnice, da bi bila A.A. članica Komisije za študijske zadeve. Njeno vlogo pri delu Komisije je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila in sodišče, skladno s predloženimi zapisniki, temu pritrjuje.

10. V sklepu št. 12 z dne 21. 4. 2016 je Komisija za študijske zadeve nadalje določila, da se pri reševanju prošenj za naknadno oddajo magistrskega dela upoštevajo prošnji priložena dokazila (zdravniška potrdila, nosečnost...) in mnenje, oziroma izjava mentorja, da je magistrsko delo v zaključni fazi izdelave. V zadevi ni sporno, da je tožnica dne 28. 6. 2016 vložila prošnjo za podaljšanje roka za oddajo magistrskega dela, da je k tej vlogi priložila potrdilo o porodniškem dopustu in da jo je tožena stranka pozvala, naj vlogo dopolni z mnenjem mentorja. Sodišče ugotavlja, da tožnica tega mnenja ni predložila, je pa dne 6. 7. 2016 vložila novo vlogo za podaljšanje roka za oddajo magistrskega dela, pri čemer v tožbi pojasnjuje, da je tako ravnala zato, ker jo je tožena stranka napotila, naj vlogo odda preko računalniškega sistema in je zato prošnjo vložila še enkrat. 11. Čeprav tožnica mnenja mentorja ni priložila prošnji za podaljšanje roka za oddajo magistrskega dela, je iz upravnih spisov razvidno, da je tako mnenje tožena stranka pred odločanjem pridobila sama. To tožnica izkazuje z elektronskim sporočilom A.A., enako pa je to potrdila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je pojasnila, da je v okviru interne korespondence dne 1. 7. 2016 mentorja zaprosila za podatek o tem ali je magistrsko delo tožnice v zaključni fazi pisanja in ali bi ga lahko oddala do 6. 7. 2016, mentor pa je na to odgovoril s sporočilom z dne 4. 7. 2016, pojasnil koliko dela je po njegovi oceni opravljenega, kaj mora tožnica še storiti in menil, da po vsej verjetnosti magistrskega dela ne bo mogla oddati do 6. 7. 2016. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, ko je dne 22. 7. 2016 sprejela izpodbijano odločitev, torej razpolagala tako z dokazilom o tožničinem porodniškem dopustu, kot tudi z mnenjem mentorja, kar vse je sicer Komisija za študijske zadeve v sklepu določila kot potrebna dokazila za odločanje o prošnjah za podaljšanje roka za oddajo magistrskega dela. Res je sicer, da mnenja mentorja tožnica ni predložila sama, je pa to mnenje pridobila tožena stranka, kar pomeni, da je imela na razpolago vse potrebne podatke za odločanje o tožničini prošnji po vsebini.

12. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka v obravnavani zadevi zmotno uporabila materialno pravo, konkretno določbo 67. člena ZUP, s tem, ko je tožničino prošnjo štela za nepopolno in jo zavrgla, saj je ta, po tem, ko je tožena stranka sama pridobila mnenje mentorja, obsegala vse podatke, ki jih je potrebovala za sprejem odločitve. Ker je torej tožničina tožba utemeljena, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala o prošnji tožnice odločiti po vsebini. Iz tega razloga se zato sodišče ni opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov tožnice.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa ni zastopal odvetnik.