Jedro

V primeru dane ponudbe se obstoj soglasne volje ugotavlja na podlagi ponudbe in sprejema ponudbe. Sodišče prve stopnje navedenih materialnopravnih izhodišč ni upoštevalo, čeprav je tožnica podala ustrezno trditveno podlago, ko je zatrjevala, da je toženki poslala ponudbo, ki jo je toženka sprejela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: v I. točki izreka, kolikor se nanaša na razveljavitev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35744/2009 z 6.5.2009 v 1. odstavku glede zneska 14.777,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2009, 3. in 4. odstavku ter v 2. alineji glede zavrnitve tožbenega zahtevka, da mora tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki znesek 14.777,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2009 dalje do plačila in za povračilo pravdnih stroškov z obrestmi, v III. točki izreka v celoti, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter se v celoti razveljavi sodba tudi v III. točki izreka.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. točko izpodbijanega sklepa in sodbe odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35744/2009 z 6.5.2009 tudi v 1., 3. in 4. odstavku in se ustavi postopek zaradi umika tožbe za glavnico 1.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2009 dalje do plačila (1. alineja), v preostalem delu pa se zavrne tožbeni zahtevek, da mora toženka v 8 dneh plačati tožnici znesek 14.777,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2009 dalje do plačila in za povračilo pravdnih stroškov z obrestmi (2. alineja). Pod II. točko je razveljavilo sklep opr. št. II P 2807/2009 z 4.3.2010 in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pod III. točko je še odločilo, da je tožnica v roku 15 dni dolžna plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 1.985,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni (2. alineja I. točke izreka) in stroškovni del (III. točka izreka) ter II. točko izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo za rušitev, prevoz in ponovno postavitev tri etažnega kozolca toplarja na novi lokaciji. Na naročilo dela s strani toženke kažejo številne okoliščine in dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Lokacijo demontaže in ponovne postavitve kozolca so skupaj obiskali D. H. kot tedanji direktor tožnice, U. J. in toženka. Ob tej priložnosti se je direktor tožnice s toženko dogovoril o poslu. Na ime toženke je bil izstavljen tudi pogodbeni predračun. Delo je bilo po obsegu v celoti opravljeno. Kupec kozolca je bila toženka. Kozolec je bil prepeljan in ponovno postavljen na zemljišču s stanovanjsko hišo v njeni lasti. Kozolec kot sredstvo ni prenesen na družbo, toženka pa se je šele leta 2008 odločila, da bodo v njem uredili delavnico za družbo M. d.o.o.. Preurejanje kozolca v poslovne prostore se je začelo šele v letu 2010 na podlagi lokacijske informacije, ki se glasi na ime toženke. Sodišče prve stopnje je napačno v celoti sledilo izpovedi toženke in U. J., izpoved D. H. pa je ocenilo kot neprepričljivo, čeprav se je seznanilo, da ima težave s spominom. Ni upoštevalo, da vse ugotovljene okoliščine kažejo na prevaro. D. H. je izpovedal, da ga je U. J. z zahtevki na plačilo vedno napotil na toženko, češ da s tem nima nič ter da je za družbo M. d.o.o. slišal šele, ko mu je toženka naročila, naj izstavi račun na njeno družbo M. d.o.o.. Ni verjetna izpoved U. J., da je D. H. od prvega dne vedel, da sklepa posel z družbo M. d.o.o., ki bo kozolec namenila za poslovne prostore. Družba M. d.o.o. je bila v tistem obdobju šele ustanovljena in ni imela denarnih sredstev. Poleg tega U. J. ni znal pojasniti, kako naj bi tožeča stranka vedela za to dejstvo, če titule direktor ne uporablja. Tudi obračun del tožnice se glasi na ime M. – U. in ne M. d.o.o.. Če bi tožnica posel sklenila z družbo M. d.o.o. bi njen direktor U. J. gotovo zahteval izdajo obračuna in fakture na družbo M. d.o.o., česar glede na izpoved ni zahteval. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tistem času U. J. ni bil osebni partner toženke, saj je bil kot tak znan D. H. Iz ugotovljenih okoliščin izhaja, da je direktorja tožnice pripeljal do posla U. J. kot osebni partner toženke in da se direktor toženke z njim nikoli ni pogovarjal kot z direktorjem. V nasprotju s poslovno in življenjsko logiko je zaključek, da tedanji direktor tožnice ni vedel, s kom je sklenil posel. Kontradiktorne, nejasne in v nasprotju z listinsko dokumentacijo so trditve U. J., da je on kupil firmo M. d.o.o., da je direktor tožnice to vedel in da naj bi J. in M. d.o.o. tako kompenzirala terjatve J. do tožnice. Toženka je med postopkom začela trditi, da se je J. dogovoril z D. H. za posel kot direktor M. d.o.o., ni pa znala izpovedati, ali sta sklepala posle kot fizični osebi ali kot direktorja dveh družb. Upoštevajoč ponudbo 8/2007 tudi ni prepričljivo navajanje sodišča prve stopnje, kako naj bi bil znesek 5.000 EUR poravnan s kompenzacijo v opravljenih storitvah J. za tožnico in z izročitvijo 1.000 EUR in plačilom 1.440 EUR. Toženka in U. J. ne moreta trditi, da je bila dogovorjena cena za dela 5.000 EUR, če je še pred pričetkom izvajanja del prejela ponudbo 8/2007 po ceni 17.334,51 EUR. Sodišče prve stopnje je takšne navedbe štelo za verodostojne, ne da bi upoštevalo ponudbo 8/2007. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe ni obrazložena.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je trdila, da je toženki pripravila ponudbo za rušenje, prevoz in postavitev trietažnega kozolca št. 8/2007 z dne 28.1.2007, s katero se je toženka v celoti strinjala. Toženka je ugovarjala, da s tožnico ni bila v poslovnem razmerju in da je bila tožnica kvečjemu v poslovnem razmerju z družbo M. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, ker sklenitve ustne pogodbe za rušitev, prevoz in postavitev trietažnega kozolca na drugi lokaciji med pravdnima strankama na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožnice in priče D. H. ter upoštevaje izpoved toženke, ki je sklenitev pogodbe s tožnico zanikala, in izpoved priče U. J., da je pogodbo s tožnico sklenil kot direktor družbe M. d.o.o., ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja. Drži, da je v skladu s 15. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB1, v nadaljevanju OZ) pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah, vendar se lahko glede na določbe OZ soglasje volj pogodbenih strank kot predpostavka veljavne sklenitve pogodbe oblikuje na različne načine. V primeru dane ponudbe se obstoj soglasne volje ugotavlja na podlagi ponudbe in sprejema ponudbe. Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (22. člen OZ). Če naslovnik ponudbo sprejme (28. člen OZ), je pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo. Sodišče prve stopnje navedenih materialnopravnih izhodišč ni upoštevalo, čeprav je tožnica podala ustrezno trditveno podlago, ko je zatrjevala, da je toženki poslala ponudbo, ki jo je toženka sprejela. V posledici zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje so ostala pravno odločilna dejstva neugotovljena oziroma nepopolno ugotovljena.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo, kot to izhaja iz izreka predmetnega sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev odločilo iz razlogov ekonomičnosti in zagotovitve pravice stranke do pritožbe. V posledici navedene razveljavitve je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje iz II. točke, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo začasno odredbo (3. točka 365. člena ZPP).

V novem sojenju bo treba ob nakazanih materialnopravnih izhodiščih najprej ugotoviti pravno relevantni dejstvi dane ponudbe in njenega sprejema. Pri tem bo treba upoštevati, da je tožnica toženki dano ponudbo dokazovala tudi z listinskimi dokazi, med drugimi tudi s ponudbo št. 8/2007 z dne 28.1.2007. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je resničnost zatrjevanega pravno odločilnega dejstva treba presojati tudi glede na dokaze, ki jih je za dokazovanje nasprotnega predložila nasprotna stranka, ter da je treba dokazno oceno pravno pomembnih dejstev zgraditi v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, pri čemer lahko sodišče o obstoju pravno odločilnega dejstva sklepa tudi ob ugotovitvi sklenjenega kroga dokazno pomembnih dejstev. Če se bo izkazalo, da terjatev tožnice po temelju obstoji, bo treba ugotoviti še njeno utemeljenost po višini.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).