Jedro

640. člen OZ določa, da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Trditveno in dokazno breme v zvezi z dokazovanjem višine znižanja plačila pa nosi tožena stranka, ki v zvezi s tem ni podala nobenih navedb, kot tudi ni v zvezi s tem predlagala nobenih dokazov. Zgolj ugotovitev, da ima posameznik pravico do znižanja plačila, namreč še ne zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, ampak je potrebno ugotoviti, do kakšnega znižanja je naročnik upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno s sodbo in sklepom) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48128/2010 z dne 9. 4. 2010 obdržalo v veljavi v 1. odstavku za 3.028,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 dalje in v 3. odstavku glede stroškov, v preostalem delu pa je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (1. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 813,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Smiselno je predlagala spremembo sodbe v njeno korist oz. razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je nato vložila še odgovor na odgovor na pritožbo, ki pa ga ZPP ne predvideva in je zato neupošteven.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbe tožene stranke ni obravnavalo zgolj v okviru omejenih pritožbenih razlogov, kakor je to sicer v sporih majhne vrednosti predvideno v skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP, saj se je predmetni pravdni postopek vodil kot redni pravdni postopek, ne glede na zmanjšanje tožbenega zahtevka v smislu 2. odstavka 449. člena in 1. odstavka 495. člena ZPP, ki v postopku v gospodarskih sporih kot spor majhne vrednosti opredeljuje spore, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Ker tožena stranka ni bila opozorjena v smislu 456. člena ZPP, da se sme odločba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, po ustaljeni sodni praksi tudi pritožbeno sodišče ne more postopati po pravilih o postopku v sporih majhne vrednosti.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo opravljene storitve po podjemni pogodbi (izvedba epoxi tlaka) po (delno) neplačanem računu št. 38/2009 z dne 26. 9. 2009 (priloga A5). Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je pravočasno in pravilno grajala zatrjevane napake, zato je izgubila pravice iz jamčevanja. Sicer pa tudi ni postavila zahtevka za znižanje plačila za opravljeno delo in tudi ni postavila pobotnega ugovora. Tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje tudi ni dokazala, da se je uspela dogovoriti o izvensodni rešitvi spora (da plača polovico preostalega dolga (2.500,00 EUR), drugo polovico pa po odpravi napake).

8. Pritožnica očita sodišču prve stopnje zlasti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev ustavnih pravic, predvsem pa pristranskost in kršitev 8. člena ZPP, po katerem odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zlasti se pritožnica ne strinja z oceno izpovedb zaslišanih prič, saj bi po njenem mnenju sodišče moralo pokloniti vero tožencu in pričam tožene stranke (J. Z. in A. N.), ne pa zakonitemu zastopniku tožeče stranke V. M. in priči R. V. Pritožnica vztraja, da je očitne napake na epoxi tlaku grajala pravilno in pravočasno, to je nemudoma pri samem pregledu izvršenih del, kar dokazujejo zlasti zgoraj navedene priče in toženec, zaslišan kot stranka. Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim izvajanjem. Sodišče prve stopnje je priče in stranke neposredno zaslišalo in na podlagi neposrednega vtisa, (pri čemer so priče, predlagane s strani tožeče stranke, izpovedale v njeno korist, priče tožene stranke pa v korist toženke), na podlagi uspeha celotnega postopka v smislu 8. člena ZPP sledilo izvajanjem tožeče stranke. Pritožba ne uspe omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki upošteva, da nosi dokazno breme za pravilno in pravočasno grajanje napak kot tudi za obstoj dogovora o odpravi napak toženec, ki pa tega bremena ni zmogel. Tudi listinski dokazi sodišča ne prepričajo, da je šlo za pravočasno grajanje, saj besedilo dopisa z dne 30. 9. 2009 (priloga B3) „po temeljitem pregledu del“ dopušča dvom, da je bilo to nemudoma ob pregledu in prevzemu del. Dokaz z ogledom ne bi doprinesel k razjasnitvi vprašanja o pravočasnosti obvestila o napaki, izvedenca pa tožena stranka itak ni predlagala. Brezpredmetno je tudi sklicevanje na dogovor ob mediaciji, saj je bila mediacija nedvomno zaključena neuspešno. Glede na navedeno niso podani pritožbeni očitki o neupoštevanju 8. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Ni podana niti bistvena kršitev določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč obremenjena s takšno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka le, če sodbe zaradi formalnih napak ali pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Sodba se opredeli do odločilnih navedb strank in vsebuje dokazno oceno glede izvedenih dokazov ter tudi razloge, zakaj je sodišče izvedbo nekaterih predlaganih dokazov zavrnilo. Zato sodba nima očitanih pomanjkljivosti niti nejasnosti v smislu omenjene zakonske določbe.

9. Predvsem pa pritožnica glede na podatke v spisu ne bi mogla v pravdi uspeti, tudi če bi izkazala pravilno in pravočasno grajanje napake. Pritožnica namreč prezre obrazložitev sodišča prve stopnje, da toženka ni postavila zahtevka za znižanje plačila za opravljeno delo s strani tožeče stranke in tudi ni postavila pobotnega ugovora. Jamčevalni zahtevek na znižanje plačila ima namreč značilnost oblikovalne pravice, ki se lahko uresniči sodno – z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. Z uresničitvijo pravice zahtevati sorazmerno zmanjšanje plačila se razmerje med naročnikom in podjemnikom spremeni tako, da se plačilo naročnikove obveznosti sorazmerno zniža. 2. odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podnajemnika, lahko tudi po izteku enega leta od obvestila (prim. 1. odstavek cit. člena) z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. 640. člen OZ določa, da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Trditveno in dokazno breme v zvezi z dokazovanjem višine znižanja plačila pa nosi tožena stranka, ki v zvezi s tem ni podala nobenih navedb, kot tudi ni v zvezi s tem predlagala nobenih dokazov. Zgolj ugotovitev, da ima posameznik pravico do znižanja plačila, namreč še ne zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, ampak je potrebno ugotoviti, do kakšnega znižanja je naročnik upravičen. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do neutemeljenega okoriščenja na strani tožene stranke, kar pa ni dopustno. Glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago ugovora tožene stranke, sodišče ni imelo osnove, na kateri bi lahko določilo znesek, za katerega se plačilo zniža. 10. S tem je sodišče presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o le-teh odpadel. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.