Jedro

Ugotovljena spornost pogodbene določbe bi sodišču prve stopnje narekovala iskanje skupnega namena pogodbenikov, ki ga sodba ne ugotavlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 133.804,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila ter II) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 3.046,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi. Napačna je ugotovitev sodišča, da je zapis spornega pogodbenega določila nedoločen in nejasen. Logično je, da ima regresno pravico kupec. Normalno je tudi, da bo kupec terjatve regresno pravico uveljavljal v primeru, če ne bo prejel povrnjene kupnine, ki jo je za kupljene terjatve plačal prodajalcu, in sicer z zahtevkom za prostovoljno izpolnitev ali preko sodišča. Jasnost takšne razlage podkrepi še pogodbeno določilo o tem, da bo prodajalec za zavarovanje plačila odkupljenih terjatev po tej pogodbi predložil pet bianco podpisanih menic s splošnim pooblastilom za izpolnitev. Če bi bila pogodba nejasna, bi prodajalec podpis pogodbe odklonil. Ker gre za jasno določilo, se ga uporablja tako, kot se glasi, in ni potrebe po sklicevanju na 83. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je ravnala v skladu s 423. členom OZ, saj ni zahtevala več, kot je izpolnila odstopniku. Meni, da je bistveno predvsem to, da je bila v obeh pogodbah o odkupu terjatev dogovorjena regresna pravica, kar sicer v takšnih pogodbah ni običajno. Regresna pravica pa ima naravo poroštva. Ker lahko upnik v primeru poroštva uveljavlja terjatev od glavnega dolžnika ali od poroka, dejstvo, da je v teku stečajni postopek zoper V d. d., nima vpliva na to pravdo. Ker je izjava o regresni pravici vnesena v pogodbo, je zadoščeno tudi 1013. členu OZ, po katerem mora biti poroštvena izjava pisna.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbah o odkupu terjatev št. 1087/07 z dne 17. 12. 2007 in št. 171/08 z dne 19. 3. 2008, in sicer na njunem identičnem določilu 7. alineje drugega odstavka III. točke. Slednji glede predmeta odkupa terjatev prodajalca (toženec) do podjetja V., d.d., opredeljuje, da prodajalec kupcu (L., d.o.o. - pravni prednik tožnice) zagotavlja in jamči „da je seznanjen, da po tem poslu obstaja regresna pravica“. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da je citirana pogodbena določba sporna. Stranki si jo razlagata različno, s (sicer skopim) ponujenim trditvenim in dokaznim gradivom pa sta vzbudili dvom o njeni jasnosti. Tožnica si zapis razlaga tako, da toženec „kot regresni zavezanec jamči, da bo v primeru, če družbi L d.o.o., odkupljenih terjatev ne bo poravnal V., d.d. (1), te terjatve poravnal sam. Po razlagi toženca (1. točka odgovora na tožbo) pa je „regresna pravica pravica osebe, ki je izpolnila obveznost druge osebe, da od nje zahteva povračilo“ (tožnica zanjo ni izpolnila nobene obveznosti), pri čemer poudarja, da o morebitnih regresnih zahtevkih (tožnice) ob sklepanju pogodb ni bilo govora. Sodba, razen ugotovitve „da je zapis nedoločen in da iz tega zapisa ni mogoče ugotoviti, kdo ima regresno pravico, v kakšnem primeru se lahko uveljavlja regresna pravica in kako“, drugih ugotovitev nima. S prikazovanjem pritožbe, da so izpostavljene okoliščine „logične“, pravilnosti ugotovitve o spornosti pogodbene določbe, ne more uspešno izpodbiti. Še zlasti ne ob upoštevanju, da določbe OZ, ki se nanašajo na pogodbeni odstop terjatve oziroma cesijo, ne določajo, da nastane med cedentom in cesionarjem regresno razmerje.

6. Po povedanem citirane pogodbene določbe ni mogoče uporabiti tako, kot je zapisana (prvi odstavek 82. člena OZ) in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Določba drugega odstavka 82. člena OZ, ki pride v poštev pri razlagi spornih pogodbenih določb, bi sodišču prve stopnje narekovala iskanje skupnega namena pogodbenikov, ki ga sodba ne ugotavlja. Tudi sicer iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, katera razlagalna pravila (82., 83. člen OZ) je uporabilo in kakšno vsebino je pripisalo sporni pogodbeni določbi oziroma so razlogi o tem (odločilnem dejstvu) nejasni in pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe navedlo le, da je uporabilo določbe OZ o razlagi pogodb (82., 83. člen OZ), da je razlagalo nejasnost sporne določbe v korist tožene stranke, pri čemer je v nadaljevanju nanizalo določbe OZ v zvezi s cesijo in se ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti za izterljivost terjatve, ki je tožeča stranka ni zatrjevala. Nasprotno, na trditve toženca, da ne jamči za izterljivost terjatve odstopljenih terjatev (1. točka odgovora na tožbo), je izrecno navedla (III. točka pripravljalne vloge z dne 3. 12. 2012), da „ne zatrjuje, da je tožena stranka tožeči stranki jamčila za izterljivost terjatev“. Sodba odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke opira se na ugotovitev, da so bile tožencu, ki je (v predmetnem postopku) vtoževane terjatve prijavil v stečajnem postopku na družbo V d.d., priznane, stečajni postopek pa ni končan, pri čemer pa iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj je ta okoliščina odločilna za presojo o utemeljenosti konkretnega tožbenega zahtevka. Neobrazloženo je tudi stališče sodbe (6. točka obrazložitve), da „med pravdnima strankama ni bila sklenjena poroštvena pogodba“.

7. Opisane pomanjkljivosti onemogočajo preizkus sodbe. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je glede na njeno naravo ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

8. Po povedanem posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Pri ponovnem odločanju naj odpravi ugotovljene bistvene kršitve. V okviru (pravočasnih) trditev in dokazov strank naj ugotovi skupen namen pogodbenikov, pri čemer naj upošteva, da po izrecni navedbi tožnice (III. točka tožbe) toženec ne jamči za izterljivost terjatve. Šele v primeru, ko z nobeno od metod razlage (drugi odstavek 82. člena OZ) ni mogoče ugotoviti pomena sporne določbe, pride v poštev pravilo 83. člena OZ o razlagi nejasnih pogodbenih določb pri tipskih pogodbah.

9. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila) odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Po določbi III. točke Pogodbe so predmet odkupa terjatve prodajalca (toženca) do podjetja V., d,.d. (dolžnik prodajalca) iz naslova faktur, ki so priloga pogodbi.