Jedro

Ni bilo sporno, da je druga toženka sprejela Ponudbo tožeče stranke, na kateri so mere vsakega posameznega kosa senčil natančno specificirane. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je med strankama obstajalo soglasje volj glede tega, da so mere senčil in s tem njihova površina na Ponudbi zgolj okvirne in da se bodo določile šele po montaži konstrukcije oz. vodil. Zgolj enostransko obvestilo o tem (ustno ali kot zapis na dobavnici) soglasja volj ne predstavlja.

Skladno z ustaljeno sodno prakso zahteva za izvedbo naroka ni podana že s samim predlogom za zaslišanje prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo umik tožbe zoper prvo toženko vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.196,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2019 do plačila (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 495,72 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodno odločbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka sodno odločbo izpodbija v celoti, čeprav iz razlogov pritožbe izhaja, da jo izpodbija le glede II. in III. točke izreka.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in nespornih oz. neprerekanih dejstev1 izhaja: - da se je tožeča stranka kot prodajalka na podlagi Ponudbe št. 8072019-A3 z dne 8. 7. 2019 (v nadaljevanju Ponudba) zavezala, da bo drugi toženki kot kupki na objekt Hotel A. dobavila in montirala šest kosov premičnih senčil, vsakega v različni dimenziji, v skupni površini 83,04 m²; - da je tožeča stranka dne 2. 8. 2019 montirala konstrukcijo senčila in izmerila natančne mere za premična senčila, - da je druga toženka preko svoje pooblaščenke tožeči stranki poslala več elektronskih sporočil (dne 3. 9., 4. 9. in 5. 9. 2019), v katerih jo je opozorila, da do tedaj že zmontirana vodila ne ustrezajo izmeram, ki so navedene v Ponudbi; - da je tožeča stranka dne 12. 9. 2019 montirala premična platna, izvedle pa so se še meritve za trikotna fiksna platna; - da je druga toženka med montažo dne 12. 9. 2019 grajala dobavljena in montirana senčila, in sicer je želela, da ta ustrezajo izmeram iz Ponudbe; - da je tožeča stranka dne 16. 9. 2019 po elektronski pošti pooblaščenki druge toženke sporočila, da so uspeli senčila po ponudbi do konca zmontirati; - da tožeča stranka del ni izvedla v skladu s Ponudbo, in sicer senčila niso ustrezala izmeram iz Ponudbe,2 prav tako pa je tožeča stranka zmontirala le 64,47 m² senčil; - da je druga toženka preko svoje pooblaščenke z dopisom z dne 17. 9. 2019 od tožeče stranke zahtevala odpravo napak v osmih dneh; - da tožeča stranka napak v postavljenem roku ni odpravila, zato je druga toženka preko svoje pooblaščenke z dopisom z dne 14. 10. 2019 odstopila od pogodbe.

8. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se je tožeča stranka zavezala kupki dostaviti in montirati premična senčila na vodilih (ne pa v delu fiksnih senčil) s površino 83,04 m² (ne pa, da so mere v Ponudbi zgolj približne in da se površina določi šele po montaži vodil), za kar naj ne bi bilo dejanske podlage v listinski dokumentaciji, pritožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne določbe materialnega prava glede odgovornosti za stvarne napake pri prodajni pogodbi (458. člen Obligacijskega zakonika - OZ in naslednji).

10. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njenih navedb, da je bilo drugi toženki pred pravdnim postopkom obrazloženo, da montaža senčila, ki bi bila do centimetra enaka meram iz Ponudbe, ni mogoča; da jo je o tem seznanila tudi s pripisom na dobavnici z dne 2. 8. 2019, na kateri izrecno piše, da so dimenzije platen približne in da se najprej montirajo vodila, da se dobijo točne dimenzije za platno; da je standarden postopek montaže in izmere takšen, da se najprej montira konstrukcija senčila, da se ob tej montaži izmerijo natančne mere za premična platna, ki se nato skrojijo in zmontirajo, nato pa se izvedejo še natančne meritve za trikotna fiksna platna, ker naj drugačna montaža senčila te vrste ne bi bila mogoča; ter da bi bila, če bi tožeča stranka zmontirala še fiksna senčila, kar ji je druga toženka s tem, ko je vztrajala, naj se senčila zmontirajo po izmerah iz Ponudbe (pri neizvedljivih zahtevah), preprečila, pokrita celotna terasa. Te navedbe namreč niso pravno odločilne, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeliti.3

11. Pogodba (enako velja za spremembo pogodbe) nastane s soglasjem volj pogodbenih strank (15. člen OZ). Stranke lahko voljo izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Ni bilo sporno, da je druga toženka sprejela Ponudbo tožeče stranke, na kateri so mere vsakega posameznega kosa senčil natančno specificirane. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je med strankama obstajalo soglasje volj glede tega, da so mere senčil in s tem njihova površina na Ponudbi zgolj okvirne in da se bodo določile šele po montaži konstrukcije oz. vodil. Zgolj enostransko obvestilo o tem (ustno ali kot zapis na dobavnici) soglasja volj ne predstavlja. Tudi zatrjevano dejstvo, da gre za standarden postopek montaže senčil, odsotnosti soglasja volj glede drugačnih mer senčil oz. njihove površine, kot so navedene v Ponudbi, ne more nadomestiti. Iz ugotovljenih dejstev pa tudi ne izhaja, da bi druga toženka v takšen predmet izpolnitve konkludentno privolila (kar tožeča stranka sicer niti ni zatrjevala), glede na to, da je tožečo stranko ves čas pozivala, naj izvede dobavo in montažo skladno z merami iz Ponudbe. Tožeča stranka sicer v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisa na _Ponudbi,_ da so izmere senčil oz. platen približne, vendar pa to dejstvo (torej, da je na Ponudbi takšen zapis) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki pa tudi sicer ne drži. 12. Nadalje želi tožeča stranka z navedbami, da montaža senčila, ki bi bila do centimetra enaka meram iz Ponudbe, ni mogoča, prikazati, da bi šlo, če bi dobavila in montirala vsa senčila (torej tudi še tista, katerih montažo ji je druga toženka preprečila, ko je zahtevala, naj dobavi in montira senčila po Ponudbi), zgolj za neznatno odstopanje v površini senčil glede na Ponudbo, kar pa ne drži. Sama namreč navaja, da bi razlika v površini senčil med dejanskim stanjem in Ponudbo znašala 5,39 m². Pritožbene navedbe, da bi bila, če bi tožeča stranka zmontirala še fiksna senčila, pokrita celotna terasa, do česar naj se sodišče prve stopnje prav tako ne bi opredelilo, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji (pa še to šele v drugi pripravljalni vlogi, kar je prepozno; glej 451. člen ZPP) trdila le, da bi, če bi druga toženka montažo fiksnih platen dovolila, slednjo izvedla, _s tem pa bi bila terasa taka, kot je bilo dogovorjeno._ Tudi sicer pa navedeno dejstvo ni pravno odločilno, saj sta se stranki glede na Ponudbo dogovorili, da bo tožeča stranka drugi toženki dobavila in montirala šest kosov senčil s specificiranimi merami, česar pa nesporno ni in tudi ne bi storila.

13. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa (napačen prepis oziroma povzemanje), pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takega pa tožeča stranka ne zatrjuje. Trdi namreč, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi morala tožeča stranka dobaviti in montirati 83,04 m² platen, čeprav je tožeča stranka na dobavnici zapisala, da so izmere platen približne. To pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotovanje oceni dokazov oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

14. Pritožnica uveljavlja še, da je predlagala zaslišanje prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in direktorja druge toženke ter tudi pojasnila, v zvezi s čim naj se ti zaslišijo. Trdi, da drugače, kot da se izvede narok, zaslišanje teh prič ni možno.

15. Če pritožnica s temi navedbami sodišču prve stopnje očita, da je o zadevi odločilo brez razpisa naroka za glavno obravnavo (prim. drugi odstavek 454. člena ZPP), višje sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka v pritožbi ne trdi, da je izvedbo naroka izrecno zahtevala, pri čemer pa skladno z ustaljeno sodno prakso zahteva za izvedbo naroka ni podana že s samim predlogom za zaslišanje prič. Prav tako pritožnica v pritožbi ne pojasni, katero je tisto pravno odločilno dejstvo, o katerem sodišče prve stopnje ni moglo sklepati na podlagi pisnih dokazov oz. o katerem bi lahko izpovedale priče. 16. Če pritožnica sodišču prve stopnje očita neizvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič in s tem bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožnica te kršitve v pritožbi ne konkretizira, saj ne navede, glede katerega pravno odločilnega dejstva bi sodišče prve stopnje sploh moralo izvesti dokaz z zaslišanjem prič. Če se ta pritožbeni očitek nanaša na pritožbene trditve, ki so povzete v 9. točki obrazložitve te sodbe, pa je višje sodišče že pojasnilo, da ne gre za pravno odločilna dejstva. Enako velja za pritožbeni navedbi, da je tožeča stranka predlagala, da se o tem, kakšen je standarden postopek montaže, zasliši njenega direktorja G. G., in da bi se sodišče prve stopnje, če bi opravilo ogled na kraju samem, prepričalo o tem, da bi bila montirana še fiksna platna.

17. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

18. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP. 2 Druga toženka je trdila, da je bila njena izrecna zahteva, da je pokrita celotna terasa (kar priznava tudi tožeča stranka v pritožbi), da je tožeča stranka po meritvah (ki so bile narejene tako, da se je izmerila terasa od zidu pa do skrajnega roba strehe terase) v Ponudbi navedla točne mere ter da bi bila s kvadraturo, navedeno v Ponudbi, pokrita celotna terasa. 3 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001.