Jedro

Duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se prezentirajo kot posledica izgube letnika na fakulteti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino tožeči stranki v znesku 1.252,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2011 dalje do plačila, pod II. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 142,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka, ki izpodbija prisojenih 800,00 EUR iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in temu posledično odločitev o stroških postopka. Pritožuje se iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, posledično temu pa spremeni tudi izrek o stroških postopka. Navaja, da se denarna odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti prizna zgolj izjemoma, če so bolečine močnejše intenzitete in trajajo dalj časa ali če to opravičujejo posebne okoliščine. V sodni praksi je le redko priznana. Sodišče prve stopnje s pomanjkljivim strokovnim znanjem samo ni moglo presoditi, ali je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če je do njih sploh prišlo, povzročilo dovolj časa trajajoče in dovolj intenzivne duševne bolečine, ki bi upravičevale prisojeno odškodnino iz tega naslova. To bi lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca. Zgolj dejstvo, da naj bi tožeča stranka zavoljo predmetnega škodnega dogodka v končni posledici izgubila letnik študija, po mnenju pritožnice samo po sebi še ne predstavlja posebne okoliščine, ki je prav tako eden od kriterijev za presojo denarne odškodnine iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To dejstvo bi morale, da bi predstavljalo posebno okoliščino, spremljati tudi dalj časa trajajoče duševne bolečine močne intenzitete. Ugotovitve o duševnem trpljenju tožeče stranke v času zdravljenja in zaradi izgube letnika ne predstavljajo takšnih posebnih okoliščin, ki bi terjale ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine iz tega naslova.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje o priznanju odškodnine tožeči stranka za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se prezentirajo kot posledica izgube letnika na fakulteti, za materialnopravno pravilno. Za to odločitev so v razlogih izpodbijane sodbe (glej 15. in 16. točko obrazložitve) prepričljivi, tehtni in celoviti razlogi, katere pritožbeno sodišče sprejema in se nanje, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Da gre potrditi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu, sledi tudi iz pravne teorije in sodne prakse (glej Boris Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti – obligacijska razmerja II – tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Založba ČZ, Uradni list RS 1996, strank 241), po kateri se prekinjeno šolanje poleg podlag za povrnitev premoženjske škode upošteva tudi kot podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pomeni pa posebne samostojne oblike nepremoženjske škode (sklep št. 7 posvetovanja Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter VVS z dne 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani, poročilo VS SRS, 1986/II, stran 9). Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje tudi v dokazni oceni glede duševnih bolečin tožnice, pretrpljenih kot posledica izgube šolskega leta zaradi začasno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj so te duševne bolečine življenjsko pričakovane in običajne. Torej ni pritožbi slediti niti v trditvi, da bi te bolečine lahko ugotovilo sodišče le po izvedencu, ker si lahko prav vsak povprečno razgledan človek zamišlja, kaj nekomu pomeni, če mora v šoli ponavljati letnik.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o glavni stvari, ni bilo potrebno posegati niti v stroškovno odločitev izpodbijane sodbe.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.