Jedro

Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta. Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2024; odločitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30. 1. 2024 in da delovno razmerje še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo; kakor tudi, da je toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za ta čas obračunati in plačati nadomestilo plače v višini 1.891,20 EUR bruto ter vsa povračila stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj je sodišče prve stopnje presojo razloga za odpoved usmerilo izključno v deklarirani odpovedni razlog, pri tem pa je v celoti izostala presoja utemeljenosti z vidika pravega razloga za odpoved, ki se v konkretnem primeru kaže v diskvalifikaciji tožnice iz kolektiva. Temeljna tožbena teza je bila, da je toženka ukinila delovno mesto tožnice zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi. Zato pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga ne zadošča ugotovitev, da je bil akt v resnici sprejet in tožničino delovno mesto ukinjeno. Bistveno je neodgovorjeno vprašanje, glede katerega je izpodbijana sodba neobrazložena (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ali je toženka reorganizirala delo zaradi resničnih, objektivnih in poslovno utemeljenih potreb ali pa zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved tožnici. V izpodbijani sodbi je tako v celoti izostala presoja objektivnih, poslovno utemeljenih potreb za reorganizacijo na strani toženke. Dokazni postopek je pokazal, da je toženka izključno za namen odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice spremenila sistemizacijo in edino tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s svojo izpovedbo izkazala, da je razporeditev del in nalog na druga delovna mesta zgolj formalna in ne odraža dejanskih del in potreb toženke. Katera dela kdo opravlja, bi lahko izpovedale priče, ki ta dela opravljajo, ne moremo pa zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo. Tožnica izpostavlja sodno prakso v primerljivih primerih.1 Glede na naravo tožničinega dela in dejstvo, da so rastline v naravi pomešane, tožničinega dela ni mogoče razdeliti med več zaposlenih, saj bi v tem primeru prihajalo do absurdnega podvajanja dela. Izpostavlja ugotovitve izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, katere od posameznih tožničinih delovnih nalog so navedene pri poimensko navedenih drugih delovnih mestih v okviru akta o sistemizaciji in naj bi jih opravljali drugi imenovani zaposleni, ki naj bi po trditvah toženke prevzeli tožničina dela. Ob tem tožnica graja, da izpodbijane ugotovitve ne presegajo ugotavljanja obstoja organizacijskega razloga in torej ne ugotavljajo njegove resničnosti. Po prepričanju tožnice je zaradi navedenih okoliščin izpodbijana sodba nezakonita, tožnica pa je svojemu dokaznemu bremenu glede fiktivnosti reorganizacije s svojo natančno in prepričljivo izpovedjo v celoti zadostila. Predlaga kot uvodoma navedeno in priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe v zvezi s smotrnostjo prerazporeditve del in nalog predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dokazno breme v zvezi z obstojem zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (oziroma njegovo fiktivnostjo in prirejenostjo, kot je očitala tožnica) prehitro prevalilo na tožnico. V posledici tega je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno za odločitev relevantno dejansko stanje.

6.Predmet presoje v obravnavani zadevi je bila zakonitost in utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2024, ki jo je toženka podala tožnici, nazadnje zaposleni na delovnem mestu "kurator zbirk". Le-to je bilo s spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, h kateremu je podal soglasje svet zavoda, pri toženki ukinjeno. Po navedbah toženke v izpodbijani odpovedi so bile naloge navedenega ukinjenega delovnega mesta prerazporejene med zaposlene na drugih (dveh) delovnih mestih pri delodajalcu oziroma so bile že del nalog na delovnih mestih opredeljenih zaporednih številk v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženki. S tem je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila tožnica edina, ki je bila zaposlena na tem delovnem mestu (kurator zbirk).

7.Tožnica in sodišče prve stopnje se pravilno sklicujeta na uveljavljeno sodno prakso v zvezi z reorganizacijo kot obliko poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ima namreč delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta.2 Le-ta je lahko podana ne samo v primeru, ko je formalno izkazan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa dejansko prikriva kake druge razloge, ki so povezani s konkretnim delavcem, ampak tudi v primeru, če bi bil poslovni razlog sicer formalno izkazan in (kot v konkretnem primeru) reorganizacija formalno izvedena s spremembo akta o sistemizaciji in formalnim prenosom del in nalog ukinjenega delovnega mesta na zaposlene na drugih delovnih mestih, dejansko pa do zatrjevanega prenosa del in nalog, tako da bi jih drugi zaposleni tudi opravljali, ne bi prišlo in se v praksi po drugih zaposlenih ta dela in naloge ne bi izvajali. Tak je bil smiselni očitek tožnice v konkretnem primeru, na čemer je utemeljevala nezakonitost izpodbijane odpovedi. Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu delavca ni odločilen le goli zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji.3

8.Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je dejansko spremenila notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest, tako da se bodo dela in naloge, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu "kurator zbirk" opravljala še naprej. Potreba po njih tako ni prenehala, ampak jih je delodajalec zgolj reorganiziral na način, da za opravljanje teh del in nalog ni več potrebna zaposlitev na delovnem mestu, ki ga zaseda tožnica, temveč jih je toženka prerazporedila med zaposlene na drugih delovnih mestih. Dokazno breme za resničnost teh navedb je bilo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 na toženki kot delodajalcu, na katerem je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo kot delodajalec podaja.

9.Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta.

10.Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe. O tem je bil zaslišan zakoniti zastopnik toženke, katerega izpoved je povzelo sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13), ki ni vedel povedati, kdo konkretno opravlja katere naloge, temveč je zgolj pavšalno izpovedoval, da več oseb pri toženki vključno z njim opravljajo delo, ki ga je opravljala tožnica. Ob tem pa niti zase ni določno navedel, katere (predhodno tožničine) delovne naloge konkretno to so, pri čemer pa iz izpodbijane odpovedi prerazporeditev posameznih nalog ukinjenega (tožničinega) delovnega mesta na direktorja družbe niti ne izhaja.

11.Po vsem obrazloženem je preuranjen in nepravilen prvostopni zaključek, da je toženka zgolj s formalno izvedeno reorganizacijo dokazala poslovni razlog za odpoved. Tožnica je že pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da dejansko reorganizacija ni bila izvedena, da osebe, zaposlene pri toženki, dejansko niso prevzele njenih nalog. Dokazno breme za nasprotno dejstvo je bilo glede na porazdelitev dokaznega bremena (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) ter upoštevaje, da gre s strani tožnice za zatrjevano negativno dejstvo, na strani toženke. Slednja je tista, ki ga v tej fazi postopka (še) ni zmogla, kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi.

12.Vse navedeno je v skladu s 355. členom ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem naj sodišče prve stopnje upoštevaje vse zgoraj obrazloženo pravilno porazdeli dokazno breme med strankama, po potrebi dopolni postopek in nato ponovno odloči o zakonitosti in utemeljenosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po presoji sodišča druge stopnje z razveljavitvijo prvostopne sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče druge stopnje ne more samo dopolnjevati postopka v nakazanih smereh, ker bi s tem prevzemalo vlogo sodišča prve stopnje, ki je v konkretnem primeru, ko se je v prvem sojenju zadovoljilo že s formalno izkazano reorganizacijo, pri ugotavljanju dejanskega stanja glede na pravilno uporabo materialnega prava še relativno na začetku. Prevzemanje vloge sodišča prve stopnje pa ni namen pritožbenega postopka, saj je ta v preizkusu odločitve, ki jo bo po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ob ustrezni uporabi materialnega prava sprejelo sodišče prve stopnje.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016, tudi VDSS Pdp 615/2023 z dne 13. 3. 2024.

2Tako tudi sklep VSRS VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016, katerega v pritožbi pravilno izpostavlja tožnica.

3Tako VSRS VIII Ips 224/2012 z dne 18. 12. 2012.

Zveza: