Jedro

Če so obsojenci skupaj delovali pri izvrševanju očitanega jim kaznivega dejanja in ni mogoče ločiti, kolikšen del stroškov postopka odpade na vsakega od njih posamezno, jih sodišče naloži v nerazdelno plačilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Predsednik senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom I K 2096/2009 z dne 24. 8. 2010 odločil, da je obsojena C. Š. z ostalimi obsojenci dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znesku 7.164,61 EUR v tridesetih dneh od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom I Ks 114/2010 z dne 24. 9. 2010 obsojenkino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Obsojenka je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ni navedla kršitev zakona. Izraža upanje, da bo Vrhovno sodišče ugodilo njeni „prošnji“.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahtevo za varstvo zakonitosti treba zavreči. Zahteva zaradi stroškov kazenskega postopka se nanaša na stransko odločitev v kazenskem postopku, za katero ni predvideno, da bi jo bilo mogoče izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom. Takšna možnost bi bila izjemno nesistemska in bi se izredna pravna sredstva, ki so že tako ali tako nadstandard v postopkih, širila prek meja racionalnega.

5. Obsojenka v obširni obrazloženi izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca in med drugim navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo določbo tretjega odstavka 95. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in razveljavi napadeni sklep ter vrne zadevo v novo odločanje.

6. Če sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP). Če je z isto sodbo spoznanih za krive več obdolženčev, določi sodišče, kolikšen del stroškov plača vsak posamezen izmed njih; če tega ni mogoče določiti, obsodi vse obdolžence na nerazdelno plačilo stroškov, plačilo sodne takse pa določi za vsakega obdolženca posebej (tretji odstavek 95. člena ZKP).

7. Predsednik senata sodišča prve stopnje je s sklepom ugotovil višino stroškov kazenskega postopka ter jih vsem obsojencem naložil v nerazdelno plačilo. Izvenobravnavni senat je zavrnil obsojenkino pritožbo in utemeljil, da prvostopenjska odločitev temelji na določbah prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP. Pri tem je izhajal iz dejstva, da se je kazenski postopek končal z obsodilno sodbo zoper šest soobsojencev, ki so skupaj delovali pri izvrševanju očitanega jim kaznivega dejanja. Sklepal je tudi, da je postopek tekel zaradi skupne aktivnosti obsojencev in tako ni mogoče ločiti, kolikšen del stroškov odpade na vsakega od njih posamezno. Zato je odločitev o nerazdelnem plačilu stroškov kazenskega postopka v skladu s tretjim odstavkom 95. člena ZKP.

8. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se preizkusi le zakonitost izpodbijane odločbe in ne njena pravilnost v dejanskem pogledu. V vsakem posameznem primeru sodišče ugotavlja, ali je glede na stanje zadeve mogoče odločiti, kolikšen del stroškov odpade oziroma plača vsak obdolženec posebej. V obravnavanem primeru je sodišče upoštevalo dejstva, ki se nanašajo na skupno delovanje obsojencev oziroma na skupne aktivnosti, ki so privedle do izvršitve kaznivega dejanja. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je kršilo določbo tretjega odstavka 95. člena ZKP. Razmejitev stroškov kazenskega postopka na posamezne obsojence je odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

9. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zavrnilo obsojenkino zahtevo za varstvo zakonitosti (425. člen ZKP) in skladno z določbo 98. a člena ZKP odločilo, da je dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.