Jedro

Izrek, v katerem je med drugim navedeno, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanke z grožnjo, izraženo z besedami "zgazil te bom kot mačko" in z gibanjem oziroma s kretnjami "vstal je s stola ter z namenom udariti jo, začel z rokami mahati proti oškodovanki", s takim početjem pa je pri oškodovanki zbudil občutek strahu, ima vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.B. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 meseca in 15 dni zapora ter preizkusno dobo 1 leto. Pritožbo zagovornikov obsojenca je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 1.2.2001 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Dne 16.5.2001 je zagovornik obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi nižjih sodišč razveljavi, obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano kaznivo dejanje ima namreč vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in tako ni podana uveljavljana kršitev določb kazenskega zakona. Obe sodišči pa sta se tudi jasno opredelili, zakaj v obravnavanem primeru nista uporabili instituta 14. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ni kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Besede, ki jih je obsojenec izrekel oškodovanki in so navedene v izreku, namreč po mnenju zagovornika ne predstavljajo resne grožnje, temveč le prepir med obsojencem in oškodovanko, kar pa je obsojenec tudi priznal. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pomeni napad na varnost druge osebe. Objekt varstva te določbe je občutek osebne varnosti. Kaznivo dejanje bo podano, ko storilec z resno grožnjo, da bo napadel življenje ali telo oškodovanca ogroža njegovo varnost. Grožnja mora biti resna, kar pomeni, da mora objektivno dajati vtis resnosti, oziroma mora biti objektivno zmožna doseči ogroženost drugega. Ni pa potrebno, da je obdolženec nameraval grožnjo uresničiti, saj bo v tem primeru podano ustrezno kaznivo dejanje zoper življenje in telo.

Grožnja se lahko izrazi na več načinov, ali s kretnjami ali z besedami, lahko pa tudi na drug način, npr. s pismi ali podobno.

Posledica kaznivega dejanja je občutek ogroženosti pri osebi, proti kateri je grožnja usmerjena.

V konkretni kazenski zadevi je v izreku prvostopenjske sodbe med drugim navedeno, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanke z grožnjo izraženo z besedami "zgazil te bom kot mačko" in z gibanjem oziroma s kretnjami "vstal je s stola ter z namenom udariti jo, začel z rokami mahati proti oškodovanki", s takim početjem pa je pri oškodovanki zbudil občutek strahu. Izraz "zgaziti" sicer ni slovenska beseda (v srbohrvaškem jeziku pomeni pohoditi), vendar pa prenešena v ljudsko govorico, še posebej v besedni zvezi kot se očita obsojencu (zgazil te bom kot mačko), pomeni uničenje oziroma najmanj fizični obračun z oškodovanko. Resnost grožnje, izražene z besedami, pa je obsojenec še podkrepil z gibanjem v smeri proti oškodovanki in s kretnjami (z namenom udariti oškodovanko, je začel z rokami mahati proti njej).

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je izrek prvostopenjske sodbe popoln, oziroma da vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, kjer obrazlaga kršitev zakona, pa prav tako ne morejo biti uspešne, saj očitek, da ne gre za resno grožnjo, ker je bil obsojenec od oškodovanke oddaljen 2 do 2,5 m (čeprav oškodovanka izjavlja drugače) pomeni namreč le grajanje dokazne ocene izvedenih dokazov v izpodbijani odločbi oziroma očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Isto velja tudi za nadaljnje navedbe zagovornika, da bi moralo sodišče v tej kazenski zadevi uporabiti 14. člen KZ in sicer, da je v konkretnem primeru šlo za dejanje majhnega pomena in zato ne gre za kaznivo dejanje. Zagovornik se namreč ne strinja z okoliščinami, ki jih je ugotovilo sodišče, ko je odločalo o uporabi oziroma neuporabi tega instituta. Meni, da v konkretni kazenski zadevi ni bilo nadaljnjih škodljivih posledic obsojenčevega ravnanja oziroma so bile te posledice neznatne, čeprav sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ugotavlja drugače. Sodišče namreč ugotavlja obstoj nadaljnjih škodljivih posledic obsojenčevega ravnanja, tako na podlagi izpovedbe oškodovanke, kakor tudi na podlagi priložene zdravniške dokumentacije.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP) in ker kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določilih 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer je sodišče upoštevalo pri odmeri višine povprečnine trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojencev (3. odstavek 92. člena ZKP).