Jedro

Tožničina ključna trditev v tem sporu je, da se od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 4. 1. 2016) za delovno mesto komercialist I oziroma, od njenega sprejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec III (7. 1. 2016), vse do vložitve tožbe (4. 2. 2016), kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, dejanska vsebina njenega dela ni spremenila. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil sestanek 5. 2. 2016, na katerem so bile tožnici odvzete naloge v zvezi z materiali, nato pa še druge naloge (vezane na delovno mesto komercialist I), zgolj zaradi vložene tožbe. Ugotovilo je, da so bile spremenjene naloge dejansko posledica reorganizacije, zaradi katere je bilo tožnici ponujeno delovno mesto strokovni sodelavec III, ki ga je tudi sprejela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2016 nezakonita in se razveljavi; da je bila nova pogodba o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 sklenjena pod razveznim pogojem in je nična; da pogodba o zaposlitvi z dne 28. 11. 1991 z dodatki in aneksi ni prenehala veljati in je tožnica še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu komercialist I; da ji je tožena stranka dolžna na tej podlagi priznati pravice iz delovnega razmerja, zlasti razliko v plači od 1. 1. 2016 do vrnitve na delo; ter še, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče v celoti verjelo neverodostojnim pričam tožene stranke, ki so bile na zaslišanje pripravljene. Vztraja, da je bila reorganizacija njenega delovnega mesta narejena le formalno, dejansko pa njeno delo do prejema tožbe 5. 2. 2016 ni nič spremenilo. Sodišče je verjelo pričam A.A. in B.B., da je slednja za tožbo izvedela šele 9. 2. 2016, tj. po sestanku 5. 2. 2016, na katerem je tožnici odvzela dela z RAW materiali. Sodišče je sledilo navedenima pričama in C.C., da je bila ta tožnici nadrejena kot vodja lokalne oskrbe. Ni upoštevalo dokazov, da sta bili tožnici nadrejeni tako B.B. kot C.C.. Neverodostojna je izpoved A.A., da so delovna mesta takšna, da je delavce mogoče prerazporejati med enotami, ne da bi se menjalo delovna mesta. Sodišče izpovedi ni ocenjevalo v primerjavi z listinskimi dokazi. Ne drži, da je po podpisu nove pogodbe prišlo do sprememb glede nalog, povezanih z naročanjem storitev čiščenja, likvidacijo računov in naročanjem RAW materialov. Sodišče zaradi napačne uporabe pravil prekluzije ni upoštevalo navedb in prilog k tožničini četrti pripravljalni vlogi. Tožnici so se tudi kasneje postopoma odvzemale naloge - 18. 3. 2016 ji je bila odvzeta avtorizacija oz. orodje za podporo v računovodstvu pri likvidaciji. Sodišče glede diskriminacije ni izvedlo dokazne ocene, ampak je o tem le povzelo navedbe tožene stranke. Tožena stranka je res še nekaterim odvzela posamezne avtorizacije, a pri drugih ni prišlo do popolnega odvzema kot pri tožnici. Sodišče je zmotno ugotovilo, da po 1. 1. 2016 ne izvaja več likvidacije računov. Tožnica je res izjavila, da je bila januarja sprejeta odločitev, da se likvidacija računov prenese v D., vendar pa je ta zadolžen le za končno likvidacijo. Pred tem morajo vsa dela, povezano z likvidacijo, opraviti delavci v nabavi, tudi tožnica (dostava računov, uskladitev cen,...). Z ostalimi delavci ni bil opravljen sestanek kot s tožnico, tudi se ostalim ni spremenila vsebina dela. Glede tega je predlagala, naj tožena stranka predloži dokaz, kdaj in katere naloge so bile razporejene glede ostalih v nabavi. Tega tožena stranka ni dokazala. Protispisen je zaključek sodišča, ki je sledilo priči B.B., da se je naročanje RAW materialov skoncentriralo pri dveh delavkah. Tožena stranka je navajala, da je E.E. prevzel segment RAW materialov. Dejansko pa RAW materiale še vedno naročajo vsi preostali v nabavi, in sicer tako E.E. kot F.F.. Sodišče ni pojasnilo, zakaj glede tega ni verjelo tožnici, ampak B.B.. Ta je bila tudi seznanjena s sporom glede odpovedi iz leta 2013, v katerem je tožnica uspela. Od zaključka predmetnega spora se tožnici znova odrejajo naloge, kot jih je opravljala pred tem. Sodišče sicer pritrjuje tožnici, da je še vedno zadolžena za nabavo čistil, napačno pa zaključuje, da ni nikoli opravljala del G.G.. Čistilke same skrbijo za pregled nad porabo materiala. Interna naročila za vse pošiljke je šele po 4. 4. 2016, (tj. pred prvim narokom za glavno obravnavo) pričela izdelovati G.G.. Ta je povedala, da ji ni znano, kaj je tožnica delala prej. S tem je smiselno potrdila, da dela nanjo niso prešla od tožnice, ampak od zunanjih izvajalcev. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjeni senat. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kar predvsem uveljavlja tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, ko je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje listinskih dokazov ni povzelo tako, da bi napačno ugotovilo njihovo vsebino, ni jim torej pripisalo drugačne vsebine, kot iz listin izhaja. Tudi ni napačno ocenilo dokazov, kar pravzaprav uveljavlja pritožba s sklicevanjem na protispisnost. 7. Pritožba z očitanjem napačne uporabe pravil o prekluziji (286.a člen ZPP) smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Vendar pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP). Tožnica na naroku za glavno obravnavo 14. 7. 2016, ko je sodišče sprejelo sklep, da se njeni dokazni predlogi kot prepozni zavrnejo, ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka, zato prepozne pritožbene navedbe o tem niso dopustne.

8. Tožnica v pritožbi uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja neverodostojnost prič, češ da so bile pripravljene na izpoved v korist tožene stranke. Vendar pa to, da so priče zaposlene pri toženi stranki, še ne deje podlage za sklepanje, da jim sodišče ne bi smelo verjeti. Za presojo verodostojnosti prič tudi ni pomembno, kaj jim je bilo znanega o predhodnem sporu iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opr. št. Pdp 224/2014),v katerem je tožnica uspela zoper toženo stranko. Priče v predmetnem sporu so bile utemeljeno predlagane in zaslišane za ugotovitev relevantnih dejstev glede presoje zakonitosti izpodbijane odpovedi - tako v zvezi z vprašanjem reorganizacije, kot v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitve.

9. Po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je namreč razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožničina ključna trditev v tem sporu je, da se od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 4. 1. 2016) za delovno mesto komercialist I oziroma od njenega sprejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec III (7. 1. 2016) vse do vložitve tožbe (4. 2. 2016), kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, dejanska vsebina njenega dela ni spremenila. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil sestanek 5. 2. 2016, na katerem so bile tožnici odvzete naloge v zvezi z RAW materiali, nato pa še druge naloge (vezane na delovno mesto komercialist I), zgolj zaradi vložene tožbe. Ugotovilo je, da so bile spremenjene naloge dejansko posledica reorganizacije, zaradi katere je bilo tožnici ponujeno delovno mesto strokovni sodelavec III, ki ga je tudi sprejela.

11. Sodišče prve stopnje je dalo posebno težo okoliščini, da tožena stranka ni mogla takoj po formalno izvedeni reorganizaciji (vsa delovna mesta, razen dveh, so bila ukinjena in so bila oblikovana nova delovna mesta), ki je bila tudi zelo obširna, dokončno razdeliti delovnih nalog med zaposlene. Takoj po tožničinem podpisu ponujene pogodbe o zaposlitvi (7. 1. 2016) tožena stranka še ni vedela, kateri delavci bodo podpisali ponujene pogodbe o zaposlitvi, kakšne točno bodo dejansko tožničine nove naloge na delovnem mestu strokovni sodelavec III. Rok za podpis novih ponujenih pogodb o zaposlitvi je bil 19. 1. 2016, kar pomeni, da s 1. 1. 2016 res še ni prišlo do dejanskega izvajanja nalog po novih pogodbah, četudi je bila njihova veljavnost določena za nazaj, od 1. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je poudarilo tudi tožničino odsotnost z dela od 20. 1. 2016 do 29. 1. 2016. V zvezi z nalogami strokovnih sodelavcev je izpostavilo podobne opise naloge (strokovni sodelavec I sodeluje na najvišjem nivoju s svojim vodjem, pripravlja strateške podlage za poslovne odločitve, dela na projektih; strokovni sodelavec II ne pripravlja strateških podlag in ne sodeluje pri planih, vodi pa projekte; strokovni sodelavec III ne vodi projektov, ne dela planov). Upoštevalo je tudi izpoved priče A.A., da so navedena delovna mesta vzpostavljena na tak način, da jih je mogoče prerazporejati med enotami, ne da bi se menjalo delovno mesto.

12. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič pravilno ocenilo kot prepričljive. Izpovedi prič tudi ne nasprotujejo vsebini listinskih dokazov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila reorganizacija tožene stranke oziroma predvsem nabavne službe izvedena le na papirju. Reorganizacijo so potrdile vse zaslišane priče, ki so izpovedale tudi o tem, da se je njim samim spremenila vsebina dela. Presega pa okvir tega spora natančnejše raziskovanje oziroma dokazovanje tega, kdaj (ali prav tako na posebnem sestanku) in katere delovne naloge so bile razporejene glede ostalih delavcev v nabavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so drugi delavci prevzeli tožničine naloge in da teh nalog več ne opravlja, kar je potrdila tudi sama. Predhodno je opravljala drugačne naloge, ki so povezane z naročanjem čiščenja, likvidacijo računov in naročanjem RAW materialov. Pritožbene navedbe o tem, katera dela tožnica opravlja po zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje v tem sporu, ne morejo biti relevantne za odločanje o pritožbi oziroma za presojo izpodbijane sodbe sodbe.

13. Že iz zgornje obrazložitve je razvidno dejstvo, da tožnica ne opravlja več nalog naročanja RAW materialov, saj so to prevzeli drugi delavci v nabavi. V zvezi z naročanjem storitev čiščenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo to leta 2008 preneseno na druge izvajalce in je bila tožnica zadolžena za izdajo letne naročilnice in likvidacijo računov ter pripravo načrta čiščenja. S 1. 1. 2016 je tožena stranka prekinila sodelovanje z zunanjim čistilnim servisom in prevzela nazaj čistilke v delovno razmerje, zaradi česar so se aktivnosti v zvezi s čiščenjem prenesle na toženo stranko oziroma na posamezne službe. Že iz tega dejstva izhaja, da tožnica ne more več naročati storitev čiščenja. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi izpoved priče G.G., da nabavna služba od 1. 1. 2016 nima nič s čiščenjem, ampak le naroča naprej, kar jim naroči služba za kadre. Izjava G.G., da ji ni znano, kaj je tožnica delala pred tem, ne daje podlage za zaključek, da nanjo niso prešla tožničina dela.

14. Sodišče prve stopnje je tudi o izvajanju nalog na področju likvidacije računov naredilo pravilne zaključke. Na podlagi izpovedbe vodje enote za finance in računovodstvo je ugotovilo, da se računi likvidirajo v financah in da nabava nudi le podporo, če pride do razhajanj med računom in naročilom oziroma prevzemom. Torej so se tožnici naloge tudi na tem področju spremenile, saj z januarjem 2016 ne likvidira več računov, ampak nudi le podporo. Četudi v pritožbi poudarja pomen podpore, to še ne pomeni, da se njene naloge v bistvenem niso spremenile.

15. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj zaključuje, da je bila tožnici pred reorganizacijo nadrejena vodja lokalne oskrbe C.C.. To je ugotovilo na podlagi izpovedb navedene ter prič B.B. in A.A.. Tudi iz obsežne elektronske korespondence ne izhajajo drugačna dejstva. Sodišče prve stopnje je v zvezi z nabavno službo ugotovilo, da sta se strateška korporativna nabava, ki je prej spadala pod proizvodni del in lokalna nabava, ki je prej spadala pod administrativni del, združili in da je njeno vodenje po 1. 1. 2016 prevzela B.B.. Ta je bila pred tem zadolžena le za strateški del nabave, ki se je ukvarjala z RAW materiali. Gre za materiale, ki vstopajo neposredno v izdelke tožene stranke oziroma v izdelke na ravni celotni skupine H.. Sodišče je poudarilo, da je bila tožnici pred reorganizacijo nadrejena vodja lokalne oskrbe C.C., ki je po reorganizaciji zasedla delovno mesto koordinator v nabavi.

16. Ne drži, da je sodišče prve stopnje glede diskriminacije zgolj sledilo navedbam tožene stranke. Sploh pa tožničine navedbe o tem, da naj bi bila drugim delavcem neutemeljeno ponujena višje vrednotena delovna mesta kot tožnici, niti niso navedbe, relevantne za presojo zakonitosti odpovedi. Podobno velja za trditve glede odvzema avtorizacije v marcu 2016, kar se nanaša na prenos likvidacije računov iz nabavne v finančno službo. Navedbe tožnice o tem, da je bila le njej avtorizacija odvzeta v celoti, ostalim pa zgolj deloma, nenazadnje kažejo na spremenjeno vsebino njenih delovnih nalog, ne pa na neenako obravnavo, ki bi lahko bila relevantna za presojo zakonitosti same odpovedi. Navedeno npr. ne kaže na nedopusten oziroma nedovoljen odpovedni razlog po 90. členu ZDR-1, prav tako pa tudi ne na dejstvo, da ni prenehala potreba po tožničinem delu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

17. Ker sodišče ni ugotovilo v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).