Jedro

Tožnik je na naroku za glavno obravnavo zvišal tožbeni zahtevek, tako da je vtoževani znesek presegal 40.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku je odločil sodnik posameznik, kljub temu, da je bil po spremembi tožbe za sojenje pristojen senat. S tem je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 35.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več (v presežku do zahtevanih 54.900,00 EUR) je v drugem odstavku 1. točke izreka zavrnilo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 517,91 EUR v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je potrebno za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode posebej ugotavljati, kdaj je začelo zastaranje teči. Tožnik je šele na dan izdaje odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, imel zbrane vse elemente za določitev višine odškodninskega zahtevka. Od tega dne dalje je torej začel teči zastaralni rok za celotni vtoževani odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo višino tožnikovega soprispevka, saj tožnik ni ravnal neskrbno, ko ni preveril, ali je viličar v delujočem stanju. Upravičeno je mislil, da je viličar izklopljen, ker sta ga ob njegovem prihodu že popravljala B.F. in K.M.. Prav tako gre za baterijski viličar, katerega delovanje ni mogoče slišati. Če bi tožnik vedel, da je viličar vklopljen, bi ga zanesljivo izklopil. Viličar predstavlja nevarno stvar, kar bi bilo potrebno upoštevati tudi pri ugotavljanju prispevka tožnika, ki je previdno in skrbno opravljal popravilo tega viličarja.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da ta del sodbe spremeni. V pritožbi navaja, da je tožnikov zahtevek v celoti zastaral. Na glavni obravnavi 4. 9. 2009 je tožnik tožbeni zahtevek spremenil (ne samo glede višine posameznih postavk nepremoženjske škode, temveč je tožbeni zahtevek razširil tudi na novo obliko nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi skaženosti). Sodišče je takšno spremembo tožbe dopustilo, čeprav po stališču tožene stranke to ni smotrno. Tožena stranka je v postopku ugovarjala zastaranje, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za psihične bolečine zaradi skaženosti zavrniti zaradi zastaranja. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je viličar nevarna stvar, poleg tega je napačno ugotovilo višino prispevka tožnika k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za vsako posamezno obliko vtoževane škode v previsokih zneskih. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvi odstavek 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da v delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Po členu 14/2 ZDSS-1 odloča sodnik posameznik v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega zneska za dovoljenost revizije, določenega z zakonom, ki ureja pravdni postopek. V členu 14/3 ZDSS-1 pa so taksativno naštete vrste individualnih delovnih sporov, v katerih odloča sodnik posameznik ne glede na vrednost spornega predmeta. Drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu v tožbi vtoževal plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v znesku 29.419,10 EUR (prej 7.050.000,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa je zahteval tudi povrnitev njegovih pravdnih stroškov. Na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2009 pa je tožnik zvišal tožbeni zahtevek, tako, da je iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu po zvišanem tožbenem zahtevku vtoževal 54.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2002 dalje do plačila. Iz zapisnika navedenega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo, sprejelo dodatni dokazni sklep in nato odločilo o tem, zvišanem tožbenem zahtevku tožnika. O zvišanem tožbenem zahtevku tožnika je odločil sodnik posameznik. Ker se je zaradi spremembe tožbe spremenila vrednost spornega predmeta, je bil po spremembi tožbe pristojen za odločanje v tem individualnem delovnem sporu senat prvostopenjskega sodišča. Glede na to, da je do spremembe tožbe sodišče prve stopnje postopek v tem individualnem delovnem sporu vodilo po sodniku posamezniku, bi moralo glede na člen 20/4 ZPP sprejeti sklep, da bo moral spor razsoditi senat tega sodišča. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni storilo, temveč je tudi o razširjenem tožbenem zahtevku odločalo po sodniku posamezniku, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke člena 339/2 ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. Ker na to kršitev skladno z določbo člena 350/2 ZPP pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbama obeh strank iz tega razloga ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako, da bo v ponovljenem postopku lahko odpravilo ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moral senat sodišča prve stopnje izvesti potrebne dokaze v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe obeh strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožb niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/3 ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.