Jedro

Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na okoliščino, da tožeča stranka ne stanuje na naslovu N. temveč na naslovu M., torej stavbi katere solastnik naj bi bil, ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnega spisa je imela tožeča stranka, tako v času odobritve brezplačne pravne pomoči, kot v času izdaje izpodbijane odločbe prijavljeno bivališče na naslovu N., ta naslov pa je navedla tudi v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči. Dejstvo, da ima tožeča stranka po izdaji izpodbijane odločbe (dne 7. 1. 2014) svoje začasno prebivališče na naslovu M. na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa plačati na tekoči račun tožene stranke znesek 505,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (točka I. izreka) in da je vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije (točka II. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev ustreznega pravnega sredstva v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 51/07. Iz naslova odobrene brezplačne pomoči, so bili odvetniku tožeče stranke s sklepom z dne 27. 2. 2009 izplačani stroški v višini 505,63 EUR. Nadalje navaja, da tožeča stranka v postopku izrednega pravnega sredstva ni uspela, saj je bil predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil pooblaščenec tožeče stranke zavržen.

Tožeča stranka v postopku v katerem je bila odobrena brezplačna pravna pomoč ni uspela, premoženjsko stanje pa se je v roku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka ne izpolnjuje več finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj ima premoženje, ki znaša 99.712,50 EUR in presega zakonsko določeno višino 13.780,00 EUR. V skladu z določbami 49. člena ZBPP, je sklenila, da je tožeča stranka dolžna povrniti sredstva, ki so ji bila v predmetni zadevi izplačana.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo njeno premoženjsko stanje. V zadevi ni nikoli izjavila, da živi na naslovu N. ampak je ta naslov navedla le kot uradni naslov svojega stalnega prebivališča. V času vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč je namreč začasno bivala na naslovu UKC Maribor, Forenzični oddelek za psihiatrijo, kamor je bila hospitalizirana kot psihiatrični bolnik. Od 2. 12. 2012 je bila prijavljena na naslovu ZPKZ Koper, Ankaranska cesta 3 v Kopru, dne 6. 2. 2013 pa je bila po odločbi sodišča v zadevi I K 26139/12 nastanjena na forenzičnem oddelku UKC Maribor. Iz navedenega je moč zaključiti, da ni živela na naslovu M., v stanovanju katerega lastnica je, iz razlogov, ki niso bili na njeni strani. Nepremičnina na naslovu M. se tako ne more upoštevati kot drugo premoženje, na navedenem naslovu pa tudi ni mogla prijaviti stalno ali začasno prebivanje zaradi sporov s solastnico nepremičnine. Dne 1. 1. 2014 je sodišče v zadevi I K 26139/13 odločilo, da lahko prestaja obvezno psihiatrično zdravljenje na prostem po nadzorom svojega lečečega psihiatra, zato se je s tem dnem vrnila domov v … v stanovanje na M., kjer ima sedaj prijavljeno svoje začasno prebivanje in trenutno živi. Na tem naslovu že leta živi njen mladoletni otrok s svojo materjo, ki je tujka in sama nima lastnega stanovanja, kot starš je namreč omogočila svojemu otroku pogoje za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj. Nepremičnina se tako ne more šteti kot stanovanje v katerem živi, saj od tega stanovanja nikoli ni imela dodatnega dohodka in ga ni oddajala v najem. Glede uspeha v zadevi P 51/07 pa dodatno navaja, da se je zaradi neuspeha v tej zadevi znašla v veliki psihofizični in finančni življenjski stiski. Prepozno vložitev izrednega pravnega sredstva pa je zakrivil odobreni odvetnik, zato mu nagrada za brezplačno pravno pomoč ne bi smela biti izplačana.

Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bila tožeči stranki s pravnomočno odločbo opr. št. Bpp 48/2009 z dne 9. 2. 2009 odobrena brezplačna pravna pomoč, za sestavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, oziroma ustreznega pravnega sredstva v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 51/07. V zadevi tudi ni sporno, da so bili iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, na podlagi pravnomočnega sklepa, poravnani stroški odvetnika tožeče stranke v višini 505,63 EUR, kakor tudi, da tožeča stranka s pravnim sredstvom v postopku ni uspela, saj je bil predlog za obnovo postopka tožeče stranke, v že navedeni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, zavržen. V zadevi pa tudi ni sporno, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka solastnica do ½ nepremičnine na naslovu M., katere posplošena tržna vrednost po oceni Geodetske uprave RS znaša 199.425,00 EUR, torej solastniškega deleža v višini 99.712,50 EUR.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 49.členu določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke po 48. členu ZBPP, dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani pogoji iz 49. člena ZBPP za izdajo sklepa, s katerim je tožeči stranki naložila povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke, v zvezi z ugovorom tožeče stranke pa še dodaja: Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na okoliščino, da tožeča stranka ne stanuje na naslovu N., temveč na naslovu M., torej stavbi katere solastnik naj bi bil, ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnega spisa je imela tožeča stranka, tako v času odobritve brezplačne pravne pomoči, kot v času izdaje izpodbijane odločbe prijavljeno bivališče na naslovu N., ta naslov pa je navedla tudi v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka pred napotitvijo na prisilno zdravljenje ni prebivala na naslovu M., zato je tudi po mnenju sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožeča stranka dejansko ne živi v hiši, katere solastnica do ½ je. Dejstvo, da ima tožeča stranka po izdaji izpodbijane odločbe (dne 7. 1. 2014) svoje začasno prebivališče na naslovu M. na odločitev v zadevi ne more vplivati. Tožeča stranka tudi po mnenju sodišča ni izkazala, da bi pred izrekom varstvenega ukrepa stanovala na naslovu M., niti objektivnih okoliščin, ki bi ji preprečevale oziroma onemogočale bivanje v hiši, katere solastnik je, niti ni izkazala, da bi se bila primorana odseliti iz tega naslova proti svoji volji. Glede na navedeno tudi ostali tožbeni ugovori, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka na samo odločitev v stvari ne morejo vplivati.

Upoštevaje navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.