Jedro

Prav ima pritožba, ko opozarja, da so tako imenovani informativni dokazi nedovoljeni. Pri teh dokazih gre namreč za nedovoljen dokazni postopek, pri katerem sploh manjkajo dejanske navedbe o pravno relevantnih dejstvih in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba določenega dokaza dala podlago za trditev.

Izrek

Pritožbam tožečih strank se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice in razveljavilo v točki II izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16.1.2003 (točka I izreka sodbe), in v izreku o izvršilnih in pravdnih stroških (točka III izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice na plačilo glavnice v višini 2.715,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007, preostanka obresti v višini 245,27 EUR in eurske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, kot je razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe (v tej zvezi je zato v enakem obsegu razveljavilo tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16.1.2003 v točki II izreka), v celoti pa je ugodilo tožbenemu zahtevku druge tožnice, kot je to razvidno iz točke II izreka prvostopne sodne odločbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da nosi vsaka stranka svoje izvršilne in pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila prva tožnica, zoper odločitev o stroških pa druga tožnica, obe po skupnem pooblaščencu, pri čemer je prva tožnica predlagala sodišču prve stopnje, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; druga tožnica pa je predlagala, da ji sodišče druge stopnje v breme tožene stranke dosodi vse stroške postopka, saj je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspela. Prva tožnica v pritožbi opozarja, da se tožena stranka ni ravnala po določbi člena 484/1 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj napak ni natančno opisala in o njih nemudoma obvestila tožečo stranko. Sicer pa tudi sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da tožena stranka tudi v pravdi ni obrazložila, v čem so bile napake dobavljenega blaga, poleg tega pa tudi ni navedla, da je sporno blago vrnila tožeči stranki. Glede teh dejstev sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokazov in upoštevati izpovedb priče Dolgan in tožene stranke. Podana je tudi kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj gre za nasprotja med listinskimi dokazi in izpovedbami priče oz. stranke. Smešno je, da je sodišče verjelo izpovedbi toženke, da je nekaj spornih faktur plačala iz razloga, da bi ji tožeča stranka odpustila plačilo obresti.

Pritožbi tožečih strank sta utemeljeni.

Sodišče lahko praviloma (razen kolikor gre za izjemo po 2. odst. 7. člena ZPP, ki pa ni predmet konkretne zadeve) opre svojo odločbo samo na dejstva, ki so jih navedle stranke, kar pomeni, da je slovenskem procesnem redu uveljavljeno razpravno načelo. Za zbiranje procesnega gradiva so torej odgovorne stranke in sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala (člen 7, 212 in 284 ZPP). V obravnavani zadevi je bilo na toženi stranki trditveno (in dokazno) breme glede dejstev, ki utemeljujejo njen ugovor neplačila iztoževane obveznosti zaradi stvarnih napak prejetega blaga. Vendar pa tožena stranka v tej zvezi sploh ni podala konkretnih trditev (o vrsti oz. vsebini napak blaga, grajanju), poleg tega pa tudi ni navedla, da je sporno blago vrnila nazaj prvi tožnici, na kar povsem upravičeno opozarja prva tožnica v svoji pritožbi. Prav tako ima pritožba prav, ko opozarja, da so tako imenovani informativni dokazi nedovoljeni. Pri teh dokazih gre namreč za nedovoljen dokazni postopek, pri katerem sploh manjkajo dejanske navedbe o pravno relevantnih dejstvih in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba določenega dokaza dala podlago za trditve. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta kršitev pa je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP). Zaradi tega je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi prve tožnice in v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Že iz navedenega razloga je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti tudi odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških (in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje), upoštevaje ob tem tudi utemeljene argumente, izražene v pritožbi druge tožnice. Ta stranka (ki ni bila s prvo tožnico v sosporniškem razmerju) je v pravdi namreč zmagala, zato je upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP), seveda zgolj v okviru svoje stroškovne zahteve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.