Jedro

Začasna odredba, ki je dolžniku nalagala prepoved razpolaganja z nepremičninami, je že prenehala veljati. Ker začasna odredba torej ni več veljala, je kaznovanje dolžnika zaradi njenega nespoštovanja postalo brezpredmetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog upnika za izrek denarne kazni v višini 1.000.000,00 SIT zavrne (1. točka izreka); zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev stroškov postopka v zvezi s tem predlogom (2. točka izreka) ter mu naložilo, da dolžniku povrne izvršilne stroške v višini 32.130,00 SIT (3. točka izreka).

Upnik se je proti sklepu pravočasno pritožil in navedel, da sodišče zatrjevanih kršitev dolžnika in zatrjevane nenadomestjive ali težko nadomestljive škode sploh ni ugotavljalo. Poleg tega pa so predmetni poslovni prostori po upnikovem mnenju v zadostni meri opredeljeni, saj jih je dne 30.05.2000 celo opremil z zemljiškoknjižnimi podatki. Upnik za pritožbo ni priglasil stroškov.

Dolžnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da so upnikove navedbe v celoti neutemeljene, saj želi z njimi prikazati le drugačno dejansko stanje od realnega. Za odgovor na pritožbo je priglasil stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 05.12.1997 (redna št. 6), v I. točki izreka, ugodilo predlogu upnika in izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin na naslovu T... 135 v Ljubljani, ki v naravi predstavljajo halo A v izmeri 3357,57 m2, aneks levi del v izmeri 332,05 m2, galerijo aneksa levo v izmeri 223,63 m2, zemljišče pod zgoraj navedenim objektom v izmeri 2389,89 m2, ostalo zemljišče v izmeri 1224 m2 ter idealni delež na skupnem zemljišču v izmeri 2080,40 m2 (1. odstavek); odločilo, da ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (2. odstavek) in da ugovor ne zadrži izvršitve tega sklepa (3. odstavek). Sklep o izvršbi z dne 05.12.1997 (redna št. 5) pa je postal pravnomočen dne 13.09.2000 (redna št. 47), ko je naslovno sodišče zavrglo pritožbo dolžnika proti sklepu izvršilnega sodišča z dne 12.04.2000 (redna št. 27).

Začasna odredba, ki je dolžniku nalagala prepoved razpolaganja z zgoraj navedenimi nepremičninami, je torej prenehala veljati 30 dni po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, to je dne 13.10.2000. Ker začasna odredba od takrat dalje ni več veljala, je izrek denarne kazni dolžniku, zaradi domnevnih razpolaganj s predmetnimi nepremičninami, na podlagi prodajne pogodbe z dne 09.06.1999 (priloga A10) in pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 03.03.1998 (priloga A11), postal brezpredmeten. Smisel denarne kazni po 33. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) je namreč v tem, da naj bi se dolžnik vnaprej izogibal v njegovem 1. odst. določenim neprimernim dejanjem, ki bi lahko na kakršenkoli način škodila upniku oziroma uveljavitvi njegove terjatve (prim. Dida Volk, Izvršba in zavarovanje, Ljubljana 2000, str. 154,5.). V konkretnem primeru tako upnik (v času odločanja prvostopenjskega sodišča) nima več pravnega interesa za izrek denarne kazni zaradi domnevnega fravduloznega ravnanja dolžnika v letih 1998 in 1999. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilna (čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov).

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. čl. ZIZ); zato je pritožbo zavrnilo in zakoniti izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Sodišče druge stopnje je pri tem odločilo, da dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu ni predviden (366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).