Jedro

V drugi pripravljalni vlogi predloženi dokazi niso prepozni, v kolikor pomenijo odgovarjanje na navedbe druge stranke, pri čemer mora biti že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) dovolj trditev in dokazov za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 206168/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 120,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 388. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka upravnik stavbe na naslovu T. 108, tožena stranka pa lastnik poslovnega prostora št. 96 (ta ugotovitev v sodbi sicer ni izrecno navedena, vendar smiselno izhaja iz razlogov sodbe). Tožeča stranka zahteva povračilo obratovalnih stroškov za mesece od januarja 2008 do oktobra 2012, in sicer na temelju neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni postavila zadostne trditvene podlage za ugotovitev dejanskega obsega neupravičene obogatitve tožene stranke, oziroma ker ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena za preizkus tožbenega zahtevka, in ker naj bi večino dejstev in dokaznih listin predložila prepozno.

7. Presodilo je, da tožeča stranka ni izkazala, da je obogatitev (višino dosežene koristi) določila na podlagi veljavnih ključev delitve. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožena stranka v tej smeri ni podala nobene konkretizirane trditvene podlage, s čemer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) pojasnila ključ delitve,(1) ki pa mu tožena stranka v dopolnitvi odgovora na tožbo (v prvi pripravljalni vlogi) ni nasprotovala, temveč je navedla zgolj to, da so razdelilniki stroškov (priloga A4 do A61 spisa) nestrokovni in nespecificirani, v drugi pripravljalni vlogi pa, da se tožeča stranka pavšalno sklicuje na obračune stroškov, ker iz le-teh naj ne bi bil razviden uporabljen ključ, ki je abstrakten in nepreverljiv. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka opisno predstavljenemu ključu delitve sploh ni nasprotovala. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je presojalo, ali je tožeča stranka pri razdelitvi stroškov uporabila veljavni ključ delitve, preseglo okvir trditvene podlage tožene stranke, ki trditvam tožeče stranke o uporabljenem ključu delitve sploh ni konkretizirano nasprotovala. Poleg tega je treba pripomniti, da je opisan ključ delitve jasno razviden iz vseh predloženih obračunov (priloga A4 do A61 spisa), zato ni mogoče slediti trditvam tožene stranke, da je uporabljen ključ abstrakten in nepreverljiv. Ključ delitve stroškov torej je preverljiv - da pa ključ ni pravi, pa mora zatrjevati tožena stranka, česar pa le-ta ni storila, saj mu sploh ni oporekala. Za obrazloženo nasprotovanje bi morala navesti, v čem je predstavljen ključ delitve napačen oz. kakšen bi moral biti ključ delitve stroškov. Tega pa tožena stranka ni navedla, in ni na sodišču, da izven njene trditvene podlage preizkuša pravilnost predstavljenega ključa delitve stroškov.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožeča stranka ni pojasnila števila enot s števci, površine teh enot, površine celotne stavbe, ter števila enot brez števcev in njihovih površin, zaradi česar obračunov obratovalnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Sprva je treba opozoriti, da tožena stranka v dopolnitvi odgovora na tožbo (prvi pripravljalni vlogi) obračunom stroškov sploh ni konkretizirano nasprotovala, tožeča stranka pa je na to kljub temu v drugi pripravljalni vlogi s pomočjo tabelarnega prikaza pojasnila, koliko enot s števci (posebej za vodo in posebej za elektriko) je bilo v stavbi v posameznem mesecu, kakšna je skupna površina posameznih delov stavbe brez števcev, pojasnila pa je tudi razloge, zaradi katerih je število števcev (in posledično skupnih površin enot brez števcev) nihalo. Po prepričanju višjega sodišča je tožeča stranka že na tej točki navedla dovolj podatkov, da je omogočen preizkus obračunov stroškov, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno navedlo, da tožeča stranka ni pojasnila števila enot s števci in površine enot brez števcev. Nadalje je treba pojasniti, da tožena stranka tudi v drugi pripravljalni vlogi trditvam tožeče stranke ni argumentirano nasprotovala, temveč je navedla zgolj to, da ne ve, koliko števcev je v stavbi, kateri poslovni prostor ga ima in kateri ne, ter da ne ve, ali je skupna površina pravilna (pri čemer ni navedla niti približne ocene, ali trditve tožeče stranke držijo, oz. da bi v tem izjemnem primeru predlagala t.i. „informativni dokaz“).

Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo trditvam tožene stranke, čeprav le-ta ni ponudila nobene nasprotne trditve ali dokaza, iz katerega bi izhajala dejstva, ki bi bila drugačna od zatrjevanih. Tudi po prepričanju višjega sodišča gornjih navedb tožene stranke (da ne ve, ali so zatrjevana dejstva pravilna) ni mogoče šteti za obrazloženo nasprotovanje trditvam tožeče stranke, sploh upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka sama lastnica poslovnega prostora v tej stavbi in gotovo ima dostop do določenih podatkov o stavbi, ki pa so nenazadnje razvidni tudi iz javno dostopnih podatkov. Ni namreč na tožeči stranki, da namesto tožene stranke (že vnaprej) konkretizira dejstva in v zvezi s temi dejstvi predlaga dokaze, na katerih bo tožena stranka gradila svoje ugovore. Tožeča stranka je v tabeli (list. št. 48 in 49 spisa) za vsak posamezni mesec jasno navedla, koliko je število enot, ki ima števce (za vodo in elektriko posebej), ter kolikšna je skupna površina posameznih delov stavbe brez števcev, na koncu table pa je ponovno pojasnila način obračuna stroškov, ki je razviden tudi iz priloženih obračunov stroškov. Zato je sodišče prve stopnje od tožeče stranke neutemeljeno zahtevalo, da bi morala navesti še dodatno, koliko je bilo enot brez števcev oz. kolikšna je bila površina enot s števci. Ni odveč pripomniti, da so vsi ti podatki potrebni zgolj za potrebe preverjanja pravilnosti obračunov stroškom, katerim tožena stranka sploh ni obrazloženo nasprotovala. Po prepričanju višjega sodišča namreč ni mogoče slediti navedbam tožene stranke iz zadnje pripravljalne vloge, da tožeča stranka niti za en mesec ni predstavila, kako deli stroške med vse prostore.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tožeči stranki očitalo, da je (šele) v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da je število enot s števci nihalo na mesečni ravni, ter nadalje še, da ni pojasnila in dokazala, kdaj je prišlo do posameznih sprememb, ter kakšno površino so imele enote, v katerih je prišlo do sprememb. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je zadostno pojasnila spreminjanje skupne površine enot s števci in enot brez števcev zaradi priklopov in odklopov, in je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (pravočasno) pojasnila tega nihanja. Predvsem pa tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na to, da tožena stranka v tej smeri sploh ni podala nobene trditvene podlage (tožena stranka v zvezi z nihanjem števila enot s števci ni navedla ničesar, čeprav je bilo nihanje jasno razvidno iz tabelarnega prikaza in je tožeča stranka pojasnila, zakaj je do tega prišlo). Ker tožena stranka pojasnilu tožeče stranke o nihanju števila enot s števci (in posledično skupnih površin posameznih delov stavbe brez števcev) sploh ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da ni pojasnila in dokazala, kdaj je prišlo do posameznih sprememb v enotah s števci, ter kakšno površino so imele enote, v katerih je prišlo do sprememb. Sodišče prve stopnje je tudi preseglo okvir trditvene podlage tožene stranke, ko je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da so spremembe pri skupni površini enot glede na število števcev v posameznem mesecu „nelogične“ (ker je bila pri enakem številu enot s števci skupna površina posameznih enot brez števcev različna), česar tožeča stranka ni pojasnila. Tožena stranka stranka namreč ni navedla, da so ti podatki „nejasni“, zaradi česar ni na sodišču, da preizkuša „logičnost“ v tabeli predstavljenih podatkov. S tem, ko se brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke spušča v presojo pravilnosti tabelarnih podatkov, krši pravico tožeče stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Stranka lahko odgovarja na navedbe (očitke) nasprotne stranke, in na ta način ponudi določena pojasnila v zvezi svojimi trditvami, kar pa ji je onemogočeno, če te očitke (namesto nasprotne stranke) izpostavi šele sodišče v končni odločbi.

10. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja na svoji strani, ker k dopolnitvi tožbe (k prvi pripravljalni vlogi) ni priložila dokazil o plačilu računov dobaviteljem, temveč jih je priložila šele k drugi pripravljalni vlogi, kar naj bi bilo prepozno. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je takšno stališče sodišče prve stopnje zmotno. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka po določbi 451. člena ZPP navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Vsaka stranka lahko vloži še po eno pripravljalno vlogo, tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa lahko v osmih dneh po prejemu te pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (drugi do četrti odstavek 452. člena ZPP); dejstva in dokazi, ki jih stranka ne navaja v teh vlogah, pa se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je na ta procesna pravila sklicevalo, vendar jih je ob dani procesni situaciji napačno uporabilo, s čimer je poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) zatrjevala, da so bili obratovalni stroški, katerih povračilo zahteva v tem postopku, plačani iz njenih lastnih sredstev. V zvezi s to trditvijo je predlagala zaslišanje priče (prim. list. št. 32 spisa).(2) Že s tem je tožeča stranka po prepričanju višjega sodišča (pravočasno) izpolnila svoje trditveno in dokazno breme v zvezi s prikrajšanjem na njeni strani. Tožena stranka je nato v dopolnitvi odgovora na tožbo (prvi pripravljalni vlogi) zatrjevala, da ne drži, da je tožeča stranke te stroške plačala iz lastnih sredstev (pri čemer tega zanikanja sploh ni obrazložila). Nadalje je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi (red. št. 13 spisa) ponovno navedla, da je vse račune dobaviteljev poravnavala sproti, in je priložila še potrdila o plačilih dobaviteljem, glede katerih je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so prepozno predložena (zaradi česar tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja na svoji strani). Tožeča stranka je svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi), v drugi pripravljalni vlogi pa je skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP odgovorila na navedbe tožene stranke v dopolnitvi odgovora na pritožbo, ter v zvezi s temi „odgovornimi navedbami“ predlagala dokaze, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Po prepričanju višjega sodišča je predložitev potrdil o plačilih spodbudila navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožeča stranka ni plačala stroškov iz lastnih sredstev, sicer pa je tožeča stranka že pred odgovorom na tožbo navedla in predlagala dokaze, ki utemeljujejo prikrajšanje na njeni strani (prim. VSM sodba I Cp 664/2012 z dne 23. 10. 2012).

12. Tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na to, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pojasnila, na kakšni podlagi so etažni lastniki na Z. 153 v Ljubljani (kar je sicer poslovni naslov tožeče stranke) zaračunali stroške bančnega poslovanja etažnim lastnikom na T. 108 v Ljubljani (računi na prilogah A63 do A85). Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je tožeča stranka pojasnila, da je prišlo pri ponatisu računov do napake v nazivu izdajatelja računa, in je na računih namesto „M. d. o. o“ navedeno „etažni lastniki“, vendar glede na ostale podatke na računu (glava, noga, podpis zakonitega zastopnika in žig tožene stranke) ne more biti dvoma, da je račune izdala tožeča stranka na podlagi 12. člena pogodbe o upravljanju (list. št. 48 spisa). Sodišče prve stopnje je to njeno trditev prezrlo, ter na tej podlagi sklepalo, da ni znano, na kakšni podlagi so bili ti stroški zaračunani etažnim lastnikom, s čemer je kršilo njeno pravico do obravnavanja, saj je ponudila pojasnilo, do katerega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti.

13. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico do obravnavanja tožeče stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve, in s tem, ko je prezrlo njena pojasnila v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi in se do njih ni opredelilo, ter s tem, ko je preseglo okvir trditvene podlage tožene stranke in ko je zmotno presodilo, da so določeni dokazi predloženi prepozno in jih ni presojalo. Glede na navedeno je višje sodišče njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju šteje, da je trdivena (in dokazna) podlaga tožeče stranke zadostna, da omogoča preizkus tožbenega zahtevka, ter da so k drugi pripravljalni vlogi predložena potrdila o plačilih pravočasna, pri čemer naj utemeljenost tožbenega zahtevka preizkuša v okviru trditvene podlage tožene stranke. Ob tem višje sodišče pripominja, da tožeča stranka z isto tožbo zahteva več (minornih) denarnih zneskov, kar pa ne pomeni, da se lahko tožena stranka razbremeni plačila vseh vtoževanih zneskov, v kolikor se s svojimi ugovornimi trditvami uspe ubraniti pred enim izmed le-teh. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, bo moralo odločiti še o ugovoru zastaranja tožene stranke (list. št. 43 spisa).

15. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Navedla je, da je vsak strošek obračunala na podlagi računov dobaviteljev, in sicer so bili toženi stranki stroški obračunani glede na solastniški delež, in sicer tako, da je odštela del, ki odpade na poslovne prostore z lastnimi števci, presežek porabe pa je porazdelila med preostale etažne lastnine v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. (2) Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče zavrnilo, ker naj bi bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov - čeprav je nadalje presodilo, da so bili listinski dokazi, predloženi v zvezi s to isto trditvijo, prepozni.