Jedro

Po določbah 146. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma, da se seznani z uspehom dokazovanja. Iz spisovnih podatkov in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku v postopku sicer dana možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o določenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar pa je hkrati razvidno tudi, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja pri izvedbi dokazov-zaslišanja prič, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Ker tožnik ob zaslišanju prič ni bil prisoten, čeprav je prav on predlagal zaslišanje teh prič, ni imel možnosti pričam postavljati vprašanj. To pa pomeni, da tožnik v postopku ni imel možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Kranj št. 214-1384/2013-19 z dne 18. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V svoji obrazložitvi navaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, na naslovu A. Dne 26. 2. 1992 pa so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj). Iz tožnikove izjave in življenjepisa je razvidno, da je Slovenijo zapustil maja 1992, ker ni imel več dela. Vrnil se je v Niš in po vrnitvi v Srbijo tam opravljal avtoprevozniško dejavnost. Tožnik je v postopku predlagal tudi zaslišanje treh prič, med drugim zaslišanje sina B.B. Slednji je na zaslišanju povedal, da oče in mama nikoli nista živela skupaj. On je od leta 1994 do 1997 z očetom živel v Srbiji in tam končal srednjo šolo. Oče je v času bivanja v Sloveniji živel v Kranju na A., medtem ko je on z mamo živel na drugem naslovu. Kdaj je oče zapustil Slovenijo, se točno ne spomni, ker je bil tedaj še otrok; misli pa, da je oče po vojni odšel v Niš, ker ni imel službe in ker je imel bolne starše ter se v Slovenijo ni mogel vrniti, ker ni dobil službe. Priča C.C. je povedal, da tožnika pozna, saj sta skupaj delala v C. in je tožnik Slovenijo zapustil leta 1972, vendar razloga, zakaj je tožnik zapustil Slovenijo, ne pozna. Tožnik je odšel v Niš in občasno prihajal v Slovenijo ter prespal pri njem ali svojem sinu. Priča Č.Č. pa je povedal, da tožnika pozna, saj je tožnikov sin njegov nečak. Tožnik je večkrat prihajal k sinu v Slovenijo, vendar se dogodkov ne spomni dobro, saj bil tedaj sam star deset let. Meni, da je tožnik Slovenijo zapustil pred vojno; razlogov zakaj je odšel, ne pozna. Odšel je v Niš in se kasneje večkrat vračal, poskušal je tudi najti delo. Določba 1. č. člena ZUSDDD natančno opredeljuje dopustno trajanje odsotnosti iz Slovenije. Dopustna odsotnost zaradi enega od upravičenih razlogov lahko traja pet let, za vse nadaljnje obdobje odsotnosti pa je pogoj dejanskega življenja izpolnjen v primeru, če se je oseba po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let skušala vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, na kar kažejo njena ravnanja v tem naslednjem petletnem obdobju. Tožnik pa po maju 1992, ko je zapustil Slovenijo, ni izkazal ravnanj, ki kažejo na poskus njegove vrnitve.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je pri tožniku pogoj dejanskega življenja izpolnjen samo za obdobje prvih pet let odsotnosti od zapustitve Slovenije, ne pa tudi za obdobje naslednjih petih let odsotnosti, saj tožnik v postopku ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je tudi v obdobju petih let po obdobju upravičene odsotnosti poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Iz uradnih evidenc je razvidno, da tožnik v času od maja 1997 do maja 2002 ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, ni predložil dokazil o tem, da je za vstop v Slovenijo v istem obdobju poskušal pridobiti vizum oziroma da je le-tega pridobil ali da je v tem obdobju poskušal vstopiti v Slovenijo, pa mu je bil vstop zavrnjen; kot tudi ne, da si je v tem obdobju v Sloveniji poskušal najti službo ali stanovanje. Ker torej tožnik ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v obdobju po petletni dopustni odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji in posledično tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da tožena stranka ni upoštevala določb 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in mu ni omogočila, da bi sodeloval v postopku izvedbe dokazov – zaslišanja prič. Ker mu ni bila zagotovljena možnost, da sodeluje v postopku zaslišanja prič, mu ni bila zagotovljena možnost „enakosti orožij“ v postopku, ki je nujna za pošten upravni postopek. Tožnik si je večkrat poskušal urediti svoj status v Sloveniji in je tako pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji. Izpodbijana odločitev upravnega organa krši njegove ustavne pravice in pravice, varovane z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). To zelo jasno izhaja tudi iz odločbe Evropskega sodišča v Strasbourgu v zadevi Kurić proti Sloveniji. Maksimalna desetletna odsotnost pa je protiustavna. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo UE odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že v odločbi z dne 17. 11. 2014 obširno pojasnila, zakaj tožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje in pri teh pojasnilih in odgovorih tudi vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Slednja določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel oz. tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje dejansko tudi neprekinjeno živel, ne glede na določbe ZTuj, na njegovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Sodišče v obravnavani zadevi iz podatkov spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku, med drugim, zaslišal tri, s strani tožnika predlagane priče. Tudi na podlagi zaslišanja teh prič je ocenil, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo. Po določbah 146. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma, da se seznani z uspehom dokazovanja (3. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Iz spisovnih podatkov in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku v postopku sicer dana možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o določenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar pa je hkrati razvidno tudi, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja pri izvedbi dokazov-zaslišanja prič, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Ker tožnik ob zaslišanju prič ni bil prisoten, čeprav je prav on predlagal zaslišanje teh prič, ni imel možnosti pričam postavljati vprašanj. To pa pomeni, da tožnik v postopku ni imel možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Zgoraj navedeno pa pomeni, da so podane bistvene kršitve določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jih je mogoče sanirati samo v ponovnem postopku. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.