Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi: "Tožeča stranka se od 21. 8. 2018 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na delu vodje urada zunanjega oddelka s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 4. 2019, v zvezi z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 10. 2018 (I. točka izreka). Z drugo točko izreka pa je tožečo stranko od 21. 8. 2018 dalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do drugega dela: psihično manj obremenjujoče delo, pri katerem niso potrebne stalne prisilne drže vratne hrbtenice, s čim manj socialnimi kontakti, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. S tretjo točko izreka je odločilo, da je pri tožnici potreben kontrolni pregled oktobra 2021 ter s četrto točko izreka priznalo tožnici pravico do delnega nadomestila, o odmeri in izplačevanju katerega bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je s peto točko izreka naložilo toženi stranki povračilo njenih stroškov postopka v višini 900,62 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila ter s šesto točko naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke v višini 413,10 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožnico od 21. 8. 2018 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji prizna pravico do dela na svojem delu s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. V kolikor bi sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke glede glavne stvari, bi to po mnenju pritožbe pomenilo tudi neuspeh tožeče stranke v določenem odstotku glede na to, da gre za odločitev zunaj mej tožbenega zahtevka ter v nasprotju z interesom tožeče stranke in stranskega intervenienta. Navaja, da odločitev sodišča ni skladna z oceno delazmožnosti, ki so jo podali izvedenski organi toženca, niti z mnenjem sodne izvedenke. Iz zapisnika z dne 11. 12. 2019 izhaja, da je sodna izvedenka izpovedala, da je ključna časovna razbremenitev 6 ur dnevno. Nadalje je izvedenka navedla, da stvarna razbremenitev ni potrebna. V tem delu je izvedenka spremenila svoje mnenje in ugotovila, da pri tožnici zadošča le časovna razbremenitev. Odločitev sodišča tako nima podlage v izvedenskem mnenju sodne izvedenke. Sodišče ni navedlo, zakaj pri odločitvi ni izhajalo iz mnenja sodne izvedenke, odločilo pa je tudi mimo tožbenega zahtevka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem primeru, ko sta predmet sodne presoje zavrnilna dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 8. 4. 2019 in prvostopna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 2. 10. 2018, s katero je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto: psihično manj obremenjujoče, pri katerem niso potrebne stalne prisilne drže vratne hrbtenice, s čim manj socialnimi kontakti s polnim delovnim časom od 21. 8. 2018 dalje, je sodišče prve stopnje za ugotovitev ali tožnica pri opravljanju dela potrebuje tudi časovno razbremenitev, izvedlo dokaz z izvedenko specialistko medicine dela, prometa in športa.

Ta je v pisnem mnenju menila, da tožnica poleg stvarnih razbremenitev pri delu, potrebuje tudi časovno razbremenitev v obliki krajšega delovnega časa 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. Posebej je izvedenka izpostavila, da ne glede na to, katero delo v svojem poklicu bo opravljala v prihodnjem, takšno delo zaradi same narave poklica zahteva določene psihične obremenitve, ki se jim do popolnosti ni mogoče izogniti. Tudi če pri delu ne bi prihajalo do stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice, je dejstvo, da vratne mišice ves čas držijo glavo v pokončni drži. 5. Z mnenjem se nobena od strank ni strinjala, tožeča stranka je vztrajala pri tožbenem zahtevku, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, brez stvarnih razbremenitev, tožena stranka pa se ni strinjala s skrajšanim delovnim časom in vztrajala le pri stvarnih razbremenitvah, kot je odločeno z izpodbijanima odločbama.

6. Ker se nobena od strank ni strinjala z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje izvedenko še zaslišalo. Ta je izrecno poudarila, da je pri tožnici ključna časovna razbremenitev in da stvarne razbremenitve, kot so bile ugotovljene v izpodbijanih odločbah, to je psihično manj obremenjujoče delo, pri katerem niso potrebne stalne prisilne drže vratne hrbtenice, s čim manj socialnimi kontakti, niso potrebne. Dodatno je pojasnila, da je po razgovoru s tožnico ugotovila, da opravljanje dela lahko prilagaja tako, da pri delu ne prihaja do stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice, saj ni za proizvodnim trakom in zato dejansko teh razbremenitev ne potrebuje in še poudarila, da poslabšanje zdravstvenega stanja pogojuje z 8 urnim delovnim časom in da psihična razbremenitev ne bi pomenila nobene dodatne vrednosti. Izvedenka je glede na takšno izvajanje izrecno navedla, da pri tožnici zadošča le časovna razbremenitev krajšega delovnega časa 6 ur na dan in da v tem delu spreminja svoje prvotno izvedensko mnenje.

7. Take ugotovitve in zaključke sodne izvedenke je sodišče prve stopnje v celoti povzelo in jim sledilo, ker je štelo, da je z njimi odpravila nejasnosti pisnega mnenja. Vendar pa, na kar pritožba utemeljeno opozarja, odločitev v II. točki sodbe ne ustreza dejanskemu stanju in tožničini delazmožnosti, ki jo je ocenila izvedenka na zaslišanju na glavni obravnavi. Kot je že obrazloženo, je po mnenju sodne izvedenke pri tožnici ključnega pomena časovna razbremenitev krajšega delovnega časa 6 ur dnevno in da ostalih razbremenitev ne potrebuje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sledilo pojasnilu oziroma spremenjenemu izvedenskemu mnenju na glavni obravnavi in v nasprotju s tem mnenjem, tožnici poleg časovne razbremenitve priznalo tudi stvarne razbremenitve pri delu, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z drugo alinejo 358. člena ZPP II. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožnico od 21. 8. 2018 dalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na delu vodje urada zunanjega oddelka s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno.

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje. Navedeno pomeni, da je takšno kršitev mogoče sanirati na seji pritožbenega sodišča, kar je storilo tudi pritožbeno sodišče in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi utemeljene pritožbe toženca skladno z 2. alinejo 358. člena ZPP spremenilo kot je razvidno iz izreka.

9. Ker je pritožba toženca utemeljena, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev glede stroškov postopka, o katerih je glede na uspeh v pravdi na podlagi 154. člena ZPP pravilno odločeno.