Jedro

Tehtnega razloga, ki bi že sam po sebi vzbujal objektiven dvom v nepristranskost sodišča, ne more predstavljati odziv javnosti na v preteklosti sprejeta, z vidika obdolženčevega položaja neugodna stališča sodišč, ki se manifestira preko aktivnega delovanja civilne iniciative. Tudi ugotovljene kršitve zakonov in Ustave v drugem kazenskem postopku same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče.

Izrek

Predloga za prenos krajevne pristojnosti se zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženega F. K. s sodbo z dne 26. 1. 2016 pod točko I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; obdolženo T. F. pa za krivo storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od obeh dejanj določilo kazen štiri mesece zapora, nakar ji je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Z isto sodbo je sodišče pod točko II. zoper oba navedena obdolženca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Zoper obsodilni del sodbe so zagovorniki obeh obdolžencev vložili pritožbo na Višje sodišče v Mariboru.

2. Zagovorniki obdolženega F. K. in predsednik senata višji sodnik M. L. z Višjega sodišča v Mariboru so v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZKP podali predlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče, ker naj bi za to obstajali drugi tehtni razlogi.

Zagovorniki obdolženega F. K. so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje podali predlog za izločitev sodnic Višjega sodišča v Mariboru A. G., B. K. in C. C. ter predlagali, naj o pritožbi ne odločajo iste sodnice Višjega sodišča v Mariboru, ki so v tej zadevi s sklepom z dne 7. 4. 2014 zavrnile pritožbo zagovornikov zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to zavrnilo predlog obdolženčevih zagovornikov za izločitev dokazov. Pri tem navajajo, da je podan izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Sodniki, ki so pritrdili stališču, da se dokazi ne izločijo, so na ta način sodelovali pri izdaji izpodbijane sodbe. Načelo devolutivnosti zahteva, da o pritožbi odloči nekdo, ki vsebinsko ni seznanjen z zadevo in ki ni sodeloval pri izdaji pomembnih odločitev, v konkretnem primeru pa se sodba v odločilni meri opira na navedene dokaze. Iz istega razloga zagovorniki predlagajo, da pri odločanju o pritožbi ne sodelujejo tudi tisti sodniki, ki so sodelovali pri odločanju o podobnih predlogih obdolženčevih zagovornikov glede izločitve dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic v drugih kazenskih postopkih, ki pred Okrajnim in Okrožnim sodiščem v Mariboru tečejo zoper obdolženca. Po pozivu sodišča so v vlogi z dne 25. 10. 2016 izjavili, naj se njihov predlog za izločitev sodnikov šteje kot predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče po prvem odstavku 35. člena ZKP, saj po njihovem mnenju obstajajo okoliščine, ki ne zagotavljajo objektivnega videza nepristranskosti sojenja Višjega sodišča v Mariboru.

Predsednik senata v predlogu povzema pritožbo zagovornikov obdolženega K., v kateri ti zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker je prikrite preiskovalne ukrepe odredil preiskovalni sodnik B. A. Stališče, da dokazi, pridobljeni na podlagi izdanih odredb imenovanega preiskovalnega sodnika, niso nezakoniti in da niso podani razlogi za izločitev sodnika B. A., je bilo sprejeto v več sklepih Višjega sodišča v Mariboru, v teh senatih pa so sodelovali prav vsi sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v Mariboru, razen predsednika sodišča. Takšna stališča so v javnosti povzročila odziv, ki se kaže v aktivnem delovanju Odbora 2015. Slednji sodiščem očita, da kršijo zakon in obdolženčeve človekove pravice ter na naslove raznih organizacij pošiljajo dopise, v katerih zatrjujejo pristranskost in nezakonitost dela sodišč prve in druge stopnje, kar pa se dogaja tako pogosto, da bi vzbudilo dvom v nepristranskost sodnikov Višjega sodišča v Mariboru, če bi v tej zadevi odločali o pritožbi obdolženčevih zagovornikov. Predsednik senata zato ocenjuje, da gre za takšne tehtne okoliščine, ki zaradi ohranjanja videza nepristranskosti sodišča v javnosti utemeljujejo prenos pristojnosti za odločanje o pritožbah na drugo višje sodišče. Predlogu prilaga nekatere dopise Odbora 2015, poslane po elektronski pošti na naslove sodnikov.

3. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Kateri so drugi tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zunanji videz nepristranskosti ni neka abstraktna kategorija, temveč mora biti v vsakem posameznem primeru povezan s konkretnimi okoliščinami, ki bi v tej zadevi lahko vzbujale objektiven strah, da sodišče ni nepristransko. Glede vprašanja, ali je mogoče ugotoviti, da je strah objektivno utemeljen, je odločilno, ali so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika tega sodišča kot takega (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015).

4. Zagovorniki obdolženega F. K. predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljujejo s sklicevanjem na odločitve Višjega sodišča v Mariboru v zvezi z zavrnitvijo predlogov za izločitev dokazov, ki so jih v tem ali v drugih kazenskih postopkih zoper obdolženega F. K. sprejeli senati, v katerih so sodelovali vsi sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v Mariboru, razen predsednika sodišča. Po zatrjevanju zagovornikov naj bi bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic na škodo obdolženega F. K. Predsednik senata kot utemeljen razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče vidi v negativnem odzivu, ki ga je stališče sodnikov, sprejeto v več kazenskih postopkih, da dokazi, pridobljeni na podlagi odredb preiskovalnega sodnika J. Ž., niso nezakoniti, in sojenje K. nasploh, povzročilo v javnosti, kar se kaže preko delovanja Odbora 2015, ki v dopisih zatrjuje kršitve kazenske zakonodaje in ustavnih pravic na škodo obdolženega F. K. 5. Po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru predlagatelja ne navajata okoliščin, ki bi objektivno vzbujale dvom v videz nepristranskosti sojenja pred (celotnim) Višjim sodiščem v Mariboru. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je institut prenosa (delegacije) krajevne pristojnosti izjema od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišč in ga je kot takega treba razlagati restriktivno. V primeru prenosa krajevne pristojnosti iz razloga, ker naj ne bi bil zagotovljen videz nepristranskega sojenja, se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljuje predlog za prenos, nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča. Dejanske okoliščine morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo (po splošnih pravilih) pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja. Šele takrat je moč govoriti, da pred določenim sodiščem ne bo zagotovljen videz nepristranskega sojenja. Predlagatelja v predmetnem primeru niti ne zatrjujeta, da bi se okoliščine, s katerimi utemeljujeta predloga, nanašale na vse sodnike Višjega sodišča v Mariboru. Iz obeh predlogov je razvidno, da naj bi se razlogi nanašali zgolj na (tiste) sodnike, ki na Višjem sodišču v Mariboru sodijo v okviru kazenskega oddelka, ne pa tudi na sodnike, ki sodniško službo pri tem sodišču opravljalo v okviru drugih organiziranih oddelkov. Predloga sta po presoji Vrhovnega sodišča zato neutemeljena že iz razloga, ker sploh ne zatrjujeta, da bi se (po oceni predlagateljev) relevantne okoliščine nanašale na vse sodnike Višjega sodišča v Mariboru in s tem na sodišče kot celoto.

V skladu s prvim odstavkom 41. člena ZKP imajo stranke v primeru, kadar menijo, da je pri posameznem sodniku podan eden izmed izločitvenih razlogov iz 39. člena ZKP, pravico zahtevati izločitev poimensko določenega sodnika, pri čemer morajo navesti konkretne okoliščine, zaradi katerih menijo, da je (pri tem sodniku) podana kakšna zakonska podlaga za izločitev (peti odstavek 41. člena ZKP). Takšna zahteva zagovornikov izhaja iz pritožbenih navedb (tč. 157), ko zagovorniki navajajo, da je pri poimensko določenih sodnicah podan izločitveni razlog iz 39. člena ZKP, o čemer pa mora odločati predsednik sodišča (prvi odstavek 42. člena ZKP).

6. V zvezi z domnevnimi nezakonitostmi, do katerih naj bi prišlo pri sprejemanju odločitev glede (ne)zakonitosti dokazov, zbranih na podlagi odredb preiskovalnega sodnika, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že v sklepu I Kr 25/2006 z dne 15. 6. 2006 zavzelo stališče, da nezakonitosti, ki jih v postopku s pravnimi sredstvi zatrjujejo stranke, same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Domnevne nezakonitosti bodo namreč predmet presoje v nadaljnjem teku kazenskega postopka, v okviru reševanja pritožb, in jih v okviru odločanja o prenosu krajevne pristojnosti ni mogoče presojati. Sklicevanje na kršitve zakonov in človekovih pravic zato ne more predstavljati utemeljenega razloga za prenos pristojnosti, saj bodo ta vprašanja šele predmet presoje pritožbenih navedb. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča tehtnega razloga, ki bi že sam po sebi vzbujal objektiven dvom v nepristranskost Višjega sodišča v Mariboru, ne predstavlja odziv na sojenje obdolženemu K. in na v preteklosti sprejeta, z vidika obdolženčevega položaja neugodna, stališča sodišč, ki se v javnosti manifestira preko aktivnega delovanja civilne iniciative, v konkretnem primeru Odbora 2015, v katerem ta zatrjuje nezakonito delovanje sodišč in kršitve človekovih pravic na škodo obdolženca v različnih kazenskih postopkih. Tudi ugotovljene kršitve zakonov in Ustave v drugem kazenskem postopku po presoji Vrhovnega sodišča same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče (primerjaj že citiran sklep Vrhovnega sodišča I Kr 25/2006 z dne 15. 6. 2006).

7. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da ne obstojijo okoliščine, ki bi lahko ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru in s tem sodišča kot celote, zato je Vrhovno sodišče predloga za prenos pristojnosti zavrnilo kot neutemeljena.