Jedro

Iz predloženih upravnih spisov nedvoumno izhaja, da je tožena stranka opravila določena procesna dejanja, naslovljena na zavezanca, torej je bil inšpekcijski postopek uveden. To posledično pomeni, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da o tožnikovi zahtevi za udeležbo v postopku ni bilo mogoče odločati že zato, ker se postopek sploh ni začel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-75/2015-13-DU z dne 11. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne organu druge stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo zaradi molka Tržnega inšpektorata RS, OE Ljubljana (v nadaljevanju TIRS), v zadevi št. 0610-11602/2014 in odločila, da v postopku ni bilo stroškov. V obrazložitvi povzema potek dogodkov od dne 16. 9. 2015, ko je organ prejel pritožbo tožnika zaradi molka upravnega organa, in sicer zaradi neodločitve o tožnikovi zahtevi za vstop v postopek kot stranski udeleženec, na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vloženi dne 9. 7. 2015 v zadevi št. 0610-11602/2014, ki se vodi zoper podjetje A. d.d. TIRS je dne 30. 10. 2014 prejel prvo prijavo tožnika zoper podjetje A. d.d., ker naj bi kršilo določbe Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). TIRS je dne 27. 5. 2015 odgovoril na tožnikovo prijavo, ga seznanil, da nima nikakršnih pristojnosti ukrepanja v zvezi z varovanjem lastninske pravice oz. pravice posesti, da v konkretnem primeru ni bila uporabljena nepoštena poslovna praksa, da pa bo glede na veliko število etažnih lastnikov poskusil pridobiti potrebno dokumentacijo glede lastništva zapornic. TIRS je nato tožniku (po vloženi zahtevi za vstop v postopek kot stranskemu udeležencu z dne 9. 7. 2015) odgovoril z dopisom z dne 27. 7. 2015, v katerem ga je seznanil z ugotovitvami v zvezi s sprejeto prijavo, do katerih je prišel na podlagi naknadno zaprošenih listin. TIRS je torej z namenom raziskanja in preučitve prijave ugotavljal, ali se zadeva vsebinsko nanaša na področje dela TIRS, ali je ogrožena javna korist oz. gre za kršitev predpisov, ki vsebinsko segajo na njegovo področje dela. S tem v zvezi je tudi pridobil določene listine. Ni pa iz dokumentacije razvidno, da bi TIRS dejansko uvedel postopek inšpekcijskega nadzora zoper podjetje A. d.d. (v smislu 126. člena ZUP). V skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) je inšpektor vloge v zadevah iz svoje pristojnosti sicer dolžan obravnavati, nikakor pa ni dolžan nanje reagirati v smislu, da začne postopek. Sam postopek inšpektor uvede le, če oceni, da so v posameznem konkretnem primeru za to podani razlogi (da obstaja pravna podlaga za naložitev take obveznosti v zakonu in da je po podatkih, s katerimi razpolaga organ, treba zaradi varstva javnega interesa začeti tak postopek). V skladu s tem je postopal TIRS v obravnavani zadevi. Inšpektor je v zvezi z vloženo prijavo pridobival listine in ugotavljal določena dejstva, na katera je vlagatelj opozarjal v prijavi, pri čemer postopka po uradni dolžnosti ni uvedel, saj predpostavke niso bile izpolnjene. V prvem odstavku 127. člena ZUP je določeno, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Vendar pa mora to dejanje pomeniti dejanje postopka z namenom odločanja o zadevi (npr. sestava zapisnika o ugotovljenih kršitvah). Inšpektor mora vsekakor preveriti navedbe v prijavi (preučiti zadevo). To pa lahko stori le tako, da preuči okoliščine (pridobi listine), na katere se prijava nanaša. Takšna predhodna dejanja ne pomenijo, da je bil postopek že začet. Če torej inšpekcijski postopek ni bil uvedel, vlagatelj v njem tudi ne more imeti položaja stranskega udeleženca. V danem primeru narava postopka ne omogoča odločanja o zahtevkih strank in zato v tovrstnih postopkih pritožbe zaradi molka organa načeloma niso dovoljene. Na drugačno stališče organa ne vpliva niti odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-2411/06, saj je za obravnavani primer pomembno dejstvo, da postopek ni bil uveden, ker niso bile izpolnjene predpostavke za uvedbo postopka oz. ukrepanje.

2. Tožnik zoper navedeni akt vlaga tožbo in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da izda nov sklep ter uveljavlja tudi povrnitev stroškov sodnega postopka. V tožbi opisuje kršitve ZVPNPP inšpekcijskega zavezanca. Ta naj bi zavajal glede glavnih značilnosti izdelka, predvsem glede lastništva zapornic (2. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP), glede zakonitosti upravljanja z zapornicami (9. točka prvega odstavka 7. člena ZVPNPP) in izvajal agresivno poslovno prakso, saj grozi, da bo ravnal protipravno (5. točka prvega odstavka 9. člena ZVPNPP), to je onemogočil uporabo javnih cest in tako nedopustno vplival na odločitev potrošnikov in jim bistveno zmanjšal svobodo izbire oziroma ravnanja (8. člen ZVPNPP). Meni, da je inšpekcijsko odločanje glede opisane agresivne oziroma nepoštene poslovne prakse v pristojnosti tržnega inšpektorata, saj se opis v več točkah ujema z opisom v 10. členu ZVPNPP. V nadaljevanju povzema potek celotnega upravnega postopka in utemeljenost pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa. Meni, da drugostopenjski organ med seboj pomeša dva upravna postopka: prvi je inšpekcijski postopek, drugi je odločanje o zahtevi vlagatelja za vstop v inšpekcijski postopek. Tožnik ni drugostopenjskemu organu podal pritožbe, ker mu prvostopenjski organ ni izdal odločbe ali sklepa v inšpekcijskem postopku, ampak ker mu ni izdal sklepa o zahtevi za vstop v inšpekcijski postopek. Na odločitev v tem postopku je možna pritožba, skladno s četrtim odstavkom 222. člena ZUP. V nadaljevanju utemeljuje zahtevo, da vstopi v inšpekcijski postopek kot stranski udeleženec. Citira komentar zakonov s področja uprave (24. člen ZIN) in se sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča v odločbi Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008. Ustavno sodišče v tej odločbi pojasni, da se je prav s sprejemom ZIN spremenilo prej veljavno pravno stališče, tako da lahko oseba, ki izkaže svojo pravno korist, postane stranski udeleženec tudi v primeru, kadar inšpektor zoper kršitelja ne uvede inšpekcijskega nadzora. Meni tudi, da drugostopenjski organ napačno interpretira 43. člen ZUP.

3. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Meni, da v neobstoječem inšpekcijskem postopku tožnik kot prijavitelj ne more imeti položaja stranskega udeleženca. Na strani inšpekcijskega organa je, da presodi, ali so izpolnjeni pogoji za vodenje inšpekcijskega postopka zoper domnevnega kršitelja in tožnik kot prijavitelj ne more prevzeti vodenja inšpekcijskega postopka, če inšpekcijski organ ugotovi, da niso podani pogoji za njegovo vodenje.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V konkretnem primeru je med strankama bistveno sporno vprašanje ali je bil sploh začet inšpekcijski postopek zoper A. d.d. ali ne in posledično, ali lahko tožnik zahteva vstop v inšpekcijski postopke kot stranka z interesom.

7. Zakon o tržni inšpekciji (ZTI) vprašanja začetka inšpekcijskega postopka ne ureja, niti tega izrecno ne ureja splošni ZIN. Na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena ZIN pa se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, ki ureja delovanje posameznih inšpekcij, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Po prvem odstavku 127. člena ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Iz obrazložitve izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje pridobival določene podatke in dokumente s strani A. d.d., pooblaščene odvetniške družbe in B. d.o.o. z namenom razjasnitve lastništva spornih zapornic. Tožena stranka v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo sicer utemeljuje, zakaj meni, da organ prve stopnje s svojim ravnanjem ni opravljal dejanja, katerih namen bi bil začeti inšpekcijski postopek, vendar sodišče temu razlogovanju ne more slediti. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da se je organ v večini zahtev za posredovanje podatkov skliceval na določbo drugega odstavka 19. člena ZIN, ki naslavlja pravne in fizične osebe, zoper katere se ne vodi inšpekcijski postopek, in ki razpolagajo z domnevnimi dokazi oziroma drugimi podatki, potrebnimi za izvedbo inšpekcijskega nadzora. Le v dopisu naslovljenemu na A. d.d. je kot pravna podlaga za zahtevo za posredovanje podatkov in dokumentov naveden celotni 19. člen ZIN ter izrecno tudi 29. člen ZIN („pravice in dolžnosti zavezanca v postopku inšpekcijskega nadzora“). Iz predloženih upravnih spisov tako nedvoumno izhaja, da je tožena stranka opravila določena procesna dejanja naslovljena na zavezanca, torej je bil inšpekcijski postopek zoper A d.d. uveden. To posledično pomeni, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da o tožnikovi zahtevi za udeležbo v postopku ni bilo mogoče odločati že zato, ker se postopek sploh ni začel. 8. Ker je bil torej inšpekcijski postopek uveden, je bil upravni organ posledično dolžan odločiti o tožnikovi vlogi za udeležbo v tem postopku. V zvezi s tem ima tožena stranka sicer prav, da ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke le zavezanec, prijavitelj pa ne, vendar je zaradi napačnega stališča, da se v konkretnem primeru inšpekcijski postopek še ni začel, odločala mimo prakse Ustavnega sodišča RS (odločba Up-2411/06), po kateri prijavitelj pod določenimi pogoji lahko pridobi položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku in mimo določbe 43. člena ZUP. Posledično tožena stranka tudi ni upoštevala določbe četrtega odstavka 222. člena ZUP, po kateri ima v primeru, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v roku iz prvega odstavka tega člena, stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

9. Ker je bilo v postopku pred izdajo izpodbijanega akta napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala ponovno odločiti o prosilčevi pritožbi in pri tem upoštevati v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR.