Jedro

Pešec, ki hodi po vozišču na javni cesti izven naselja ob desnem robu vozišča v smeri hoje je soodgovoren za škodo, ki jo je utrpel v trčenju z osebnim avtomobilom. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. 1) in glede pravdnih stroškov sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 474.574,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000 SIT od 27.12.1991 dalje, od zneska 40,00 SIT od 31.12.1991 dalje, od zneska 50.00 SIT od 6.1.1992 dalje, od zneska 248,00 SIT od 6.1.1992 dalje, od zneska 40,00 SIT od 10.1.1992 dalje, od zneska 146,00 SIT od 31.1.1992 dalje, od zneska 15.000,00 SIT od 13.3.1992 dalje do plačila ter od zneska 452.000,00 SIT od 13.4.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku njegove nastale pravdne stroške, odmerjene na 85.272,00 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožnika je tudi oprostilo plačila sodnih taks.

Tožena stranka se je proti taki sodbi pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in navedla, da je tožnik 20 % sokriv za nastalo škodo. Hodil je po napačni strani ceste in s tem prispeval k nastali nesreči. Po mnenju pritožbe bi glede na dejanski stan - nizka hitrost povzročitelja, noč, oškodovanec, če bi videl zanašanje avtomobila, zlahka preprečil trčenje s tem, da bi se umaknil, ker pa ga je avtomobil zadel od zadaj, tega ni mogel storiti in da je podana vzročna zveza med škodo in njegovo kršitvijo, zlasti še z ozirom na slabo vidljivost. Nadalje pritožba navaja, da je odškodnina za fizične bolečine neutemeljeno visoka ter da takšen znesek naša sodna praksa priznava za precej hujše bolečine po intenzivnosti in trajanju in to običajno šele v primerih, ko so bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pogojene z resnim operativnim posegom v telo oškodovancev in da bi bila primerna odškodnina 150.000,00 SIT.

Odškodnina za strah je neutemeljena. Bil je kratkotrajen, glede na nastanek nesreče ni mogel biti intenziven, zlasti pa ni zapustil pri oškodovancu nobenih posledic. Materialna škoda ni točno ugotovljena, zlastipa odškodnina ne more predstavljati cen za nove stvari, ampak vrednost poškodovanih. Tožena stranka predlaga v pritožbi razveljavitev oziroma spremembo navedene sodbe v smislu pritožbenih izvajanj.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in trditvami v tožbi nasprotje (13. točka drugega odstavka 354. člena po Zakonu o pravdnem postopku, v nadaljnjem besedilu ZPP). V razlogih sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je prišlo do prometne nesreče izključno po krivdi B. B., zavarovanca tožene stranke in da je tožnik hodil iz nasprotne smeri ob levem robu vozišča, kljub temu, da tožba, spis Medobčinskega sodnika za prekrške P06947/92 ter tožnik trdijo drugače. Razlogi sodbe so torej v nasprotju s trditvami in izvedenimi dokazi. Za povzročitev škode z avtomobilom, kot nevarno stvarjo bi se po 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu) lahko uporabila pravila o objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari, iz česar bi sodišče prve stopnje moralo izhajati, vendar pa je glede na 177/3 člen ZOR-a potrebno upoštevati tudi deljeno odgovornost v primeru, če je oškodovanec tudi sam delno kriv in mora sodišče to sokrivdo upoštevati pri odmeri odškodnine. Da bi lahko sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno uporabilo določbe materialnega prava, bo moralo presoditi pravilnost ravnanja pešca - tožnika glede na 106. čl. Zakona o temelih varnosti cestnega prometa (v nadaljnjem besedilu ZTVCP), ki določa, da mora pešec, ki hodi po vozišču na javnicesti izven naselja, hoditi ob levem robu vozišča v smeri hoje. Ugotoviti bo torej moralo ali je kraj nesreče bil izven naselja ali pa je šlo za naselje.

Pritožbeno sodišče ima nadalje pomisleke v upravičenost odškodnine za strah. Iz formulacije 200. člena ZOR, ki daje pravico do denarne odškodnine za strah izhaja, da mora biti strah intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične traume, določenega duševnega pretresa ali šoka, v katerem se poškodovanec znajde zaradi škodnega dogodka (primarni strah). Povdarek je na intenzivnosti strahu, zato je sodišče prve stopnje dolžno dopolniti dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem tožnika glede primarnega strahu in ugotoviti v koliki meri je bilo zaradi njega tožniku porušeno duševno ravnovesje.

Glede materialne škode, ki je nastala tožniku ob nesreči pa pritožbeno sodišče nima pomislekov in jo smatra kot utemeljeno.

Sodišče prve stopnje jo je v razlogih sodbe tudi v zadostni meri in pravilno obrazložilo.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določilu 369. čl. ZPP.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in odpravi pomanjkljivosti v zgoraj navedeni smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.

Določila ZPP, ZOR in ZTVCP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).