Jedro

Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženki s krajšim delovnim časom 2,35 ur tedensko v okviru dopolnilnega dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2023 na delovnem mestu znanstveni svetnik nezakonito prenehalo ter posledično na reintegracijo in reparacijo v okviru navedenega dopolnilnega raziskovalnega dela A., v obsegu skupaj 5,875 % polnega delovnega časa (2,35 ur tedensko) kakor tudi na povračilo pravdnih stroškov (točka I izreka). Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predmet presoje v obravnavani zadevi je bilo vprašanje, ali lahko pogodba za opravljanje dopolnilnega dela pri istem delodajalcu preneha na podlagi preklica soglasja tega delodajalca ali pa zgolj na podlagi obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih1 ob upoštevanju načel obligacijskega prava. Stranki sta imeli drugačno materialnopravno stališče, ali ima delodajalec, pri katerem se dopolnilno delo izvaja, pravico pogodbo enostransko prekiniti brez odpovednega razloga in brez odpovednega roka zgolj z umikom soglasja. Posebnost konkretne situacije je bila v tem, da je delodajalec, pri katerem se dopolnilno delo opravlja, sočasno tudi delodajalec, kjer se opravlja delo s polnim delovnim časom (kar je posebnost po določbah Zakona o visokem šolstvu2). Toženka je zastopala stališče, da določba tretjega odstavka 147. člena ZDR-1 omogoča delodajalcu, kjer se dopolnilno delo izvaja poleg zaposlitve za polni delovni čas, da naknadno kadarkoli brez razloga ter brez odpovednega roka tako soglasje umakne. Ker je sodišče prve stopnje tako stališče v celoti sprejelo, je napačno uporabilo materialno pravo. Do nasprotnega pravnega naziranja tožnika se niti ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Tožnik ponovno opozarja na uporabo pravil in načel obligacijskega prava, poudarja, da je pogodba o dopolnilnem delu dvostrani pravni posel, ter izpostavlja posamezne določbe pogodbe o dopolnilnem delu, ki je bila dogovorjena za čas od 1. 1. 2024 do 31. 12. 2027. Enostranski odstop od te pogodbe po prepričanju tožnika ni mogoč, zakona tudi ni mogoče razumeti na način, da brez utemeljenega razloga privilegira eno stranko. Po prepričanju tožnika določba tretjega odstavka 147. člena ZDR-1 za konkretni primer ni uporabljiva, saj ureja situacijo sklenitve pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem. Ker delodajalec tujega delovnega razmerja ne more odpovedati, mu je zakonodajalec podelil posebno pravico preklica soglasja. Taka pravica pa ne gre delodajalcem, kateri imajo možnost podaje odpovedi, ker delavec dopolnilno delo opravlja za njih. V primeru nasprotnega stališča, da izpostavljena določba ZDR-1 zajema tudi primere, kot je konkretni, ko sta delodajalec, kjer se dopolnilno delo opravlja, in delodajalec, kjer je delavec zaposlen za polni delovni čas, združena v eno osebo, je taka določba neustavna in posega v temeljne pravice tožnika. Prvostopno sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pravnega naziranja tožnika ter je zmotno zaključilo, da načela obligacijskega prava za delovno pravo ne veljajo. Tožnik podaja še dodatna pojasnila, ki kažejo na arbitrarnost preklica soglasja (preklic je bil izmed 23 članov programske skupine podan le tožniku; med strankama že več let potekajo delovnopravni spori). Po prepričanju tožnika je sodišče v tem postopku pretirano ščitilo delodajalca, ki je javni zavod. Predlaga kot uvodoma in priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti teh kršitev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Tožnik v pritožbi pravilno povzema bistvo spora v obravnavani zadevi, ki je v tem, ali lahko pogodba za opravljanje dopolnilnega dela pri istem delodajalcu preneha na podlagi preklica soglasja tega delodajalca ali pa zgolj na podlagi obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 89. členu ZDR-1 (kot se je v obravnavani zadevi zavzemal tožnik). Gre za odločilno materialnopravno vprašanje, na katero je moralo v tem postopku odgovoriti sodišče prve stopnje. Zgolj okoliščina, da je sodišče nanj odgovorilo drugače, kot se je zavzemal tožnik, ne utemeljuje pritožbenega očitka bistvene kršitve procesnih določb v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno, izčrpno in prepričljivo obrazložilo. S tem je bilo tudi tožniku omogočeno razbrati razloge, iz katerih sodišče prve stopnje njegovemu nasprotnemu pravnemu naziranju ni sledilo.

7.Pri sprejemu izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb o dopolnilnem delu. Ta pravni institut je urejen v 147. členu ZDR-1, ki določa, da sme delavec, ki dela polni delovni čas, izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden, po poprejšnjem soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, če gre za opravljanje deficitarnih poklicev ali vzgojno-izobraževalnih, kulturno umetniških in raziskovalnih del (prvi odstavek). Delavcu, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dopolnilnega dela, ta pogodba preneha veljati v skladu s tem zakonom, po poteku dogovorjenega časa, ali če so umaknjena soglasja delodajalcev, kjer je delavec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom (tretji odstavek). Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.

8.Medtem ko sta delodajalec, pri katerem delavec dela polni delovni čas, in delodajalec, pri katerem delavec na podlagi soglasja delodajalca opravlja dopolnilno delo, po naravi stvari praviloma različni osebi, deveti odstavek 63. člena ZViS omogoča, da lahko visokošolski učitelj izjemoma opravlja pedagoško, znanstvenoraziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa na teden tudi pri istem delodajalcu. Za zavzemanje tožnika, da bi bila zgolj zaradi te okoliščine ("združitve" delodajalca, kjer dela za polni delovni čas, in delodajalca za dopolnilno delo v eni osebi) možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi o dopolnilnem delu otežena oziroma omejena tako, da umik soglasja delodajalca, kjer delavec dela za polni delovni čas, več ne bi zadoščal za prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu, tudi sodišče druge stopnje ne najde nobene materialnopravne podlage. Že sodišče prve stopnje je materialnopravno utemeljeno pojasnilo razloge, zakaj tako stališče tožnika ni pravilno, ter nesprejemljive situacije in okoliščine, do katerih bi tako vztrajanje pripeljalo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 10 in 11). Stališče, da je možen umik soglasja delodajalca za opravljanje dopolnilnega dela delavca pri njem v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZDR-1, je bilo tudi že zavzeto v sodni praksi tega sodišča4, ki ji pritožba neutemeljeno odreka veljavo in ustreznost uporabe za konkretni primer zgolj iz razloga, ker se sklicuje na zavzeto enako stališče v članku zaposlenega pri toženki.

9.Pravilnosti pojasnjenega materialnopravnega stališča ne more omajati pritožbeno sklicevanje na pravila in načela obligacijskega prava. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se sicer glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, vendar le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Kot pojasnjeno pa ZDR-1 v 147. členu vsebuje specialne določbe, ki jih sklicevanje na (splošna) načela obligacijskega prava ne more obiti. Sicer pa se na ustrezne določbe ZDR-1 (med drugim tudi 147. člen) izrecno sklicuje tudi v pritožbi izpostavljena pogodba o dopolnilnem delu (priloga A2), kar pomeni, da je sklenjena v skladu z njimi. Posamezne določbe te pogodbe (točka VIII o odpovednem roku in točka XVII o spremembi in sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi), ki jih izpostavlja pritožba, pa tudi ne nudijo podlage za zaključek, za katerega se zavzema tožnik, o omejitvi možnosti umika soglasja za dopolnilno delo, saj take vsebine ne izrecno ne implicitno ne vsebujejo.

10.Zavzemanje pritožbe, da je možen umik soglasja delodajalca, pri katerem delavec dela za polni delovni čas, samo v primeru, če je delodajalec, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, druga oseba kot delodajalec za dopolnilno delo, po vsem pojasnjenem ni pravilno. Za dopolnilno delo po specialnih določbah ZViS namreč veljajo vse splošne predpostavke instituta dopolnilnega dela, kot je ta urejen v splošnem predpisu, konkretno v 147. členu ZDR-1. Relevantne določbe specialnega ZViS razen glede specifične možnosti opravljanja dopolnilnega dela pri istem delodajalcu v ničemer ne nasprotujejo splošni ureditvi dopolnilnega dela po ZDR-1.

11.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1ZDR-1; Ur. l. RS, št 21/2013 s spremembami in dopolnitvami.

2ZViS; Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami in dopolnitvami.

3ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.

4Tako VDSS sodba Pdp 354/2025 z dne 12. 11. 2025.