Jedro

Če je državnemu tožilcu dovoljeno, da neposredno obtožnico vloži v primeru kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora do osem let, je še toliko bolj upravičen vložiti neposredno obtožnico v primeru, ko je predpisana kazen zapora do pet let.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po vloženi obtožnici s sklepom I Ks 59519/2011 z dne 3. 2. 2012 zoper obdolženega M. P. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor. Višje sodišče v Ljubljani pritožbi obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi in obdolženca izpusti na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da poznejša vročitev odločbe ni pravilna, vendar pa v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Iz razlogov sodbe višjega sodišča je razvidno, da se je to s pritožbenimi navedbami seznanilo, strinjalo pa se je z argumenti senata, zato tudi ni bilo potrebno, da bi jih ponavljalo. Preverjanje, ali je obtožnica sestavljena v skladu z določbami ZKP pa ne more biti predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Zagovornica navaja, da sodišče prve stopnje obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora, preden je odločilo o njegovem podaljšanju, ni vročilo niti njej niti obdolžencu. S takšnim ravnanjem je sodišče obdolžencu odvzelo možnost podati izjavo o nestrinjanju s predlogom državne tožilke za podaljšanje pripora, na ta način kršilo obdolženčevo ustavno pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost izdanega sklepa.

6. V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka dne 3. 2. 2012 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila obtožnico zoper obdolženca in ostale soobdolžence zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj z istočasnim predlogom, da se obdolžencu pripor zaradi begosumnosti podaljša po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in svoj predlog obrazložila. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je istega dne z izpodbijanim sklepom obdolžencu pripor iz navedenega pripornega razloga podaljšal. Iz teh okoliščin izhaja, da pred podaljšanjem pripora obramba ni bila obveščena o predlogu državne tožilke za podaljšanje pripora in ji torej ni bila dana možnost, da se o predlogu izjavi. Vrhovno sodišče šteje, da je bila s tem kršena pravica do obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa so bistvenega pomena v smislu določb 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kar pomeni, da mora biti podana ali vsaj verjetno izkazana vzročna zveza med uveljavljeno procesno kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe. Obdolženčeva zagovornica v zvezi s tem trdi, da bi obdolženec v izjavi povedal, da je obtožnica formalno pomanjkljiva, nezakonita in preuranjena, ob taki pomanjkljivi obtožnici pa pripor ni neogibno potreben, zato senat pripora ne bi podaljšal, če bi za te kršitve vedel. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, obtožnica iz razlogov, ki jih navaja zagovornica, ni formalno pomanjkljiva, zato odločitev senata ne bi bila drugačna, tudi če bi bila obrambi dana možnost, da se izjavi o predlogu državne tožilke in bi to možnost izkoristila. Vzročna zveza med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora ni izkazana, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

8. Z navedbami, da je zagovornica sklep o podaljšanju pripora, skupaj z obtožnico, prejela šele 7. 3. 2012, to je po več kot mesecu dni odkar je bil pripor podaljšan, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

9. Vprašanje ali je kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je potrebno presojati na podlagi konkretnih okoliščin vsake zadeve (sodba VS RS I Ips 255/2002 z dne 5. 9. 2002). Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je senat obdolžencu pripor podaljšal 3. 2. 2012, nato pa sklepa o podaljšanju pripora, niti obtožnice zagovornici ni vročil vse do 7. 3. 2012. Prav tako sodišče ni poskrbelo za pravočasno vročitev prevodov teh odločb obdolžencu. Opustitev takšnega ravnanja pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja sodišča iz drugega odstavka 200. člena ZKP (dolžnost postopati posebno hitro, če je obdolženec v priporu). Tudi v tem primeru je treba presojati vpliv ugotovljene kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe, ki pa ga zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje.

10. Zagovornica nadalje meni, da je pripor obdolžencu podaljšan nezakonito, ker je bila obtožnica tako formalno pomanjkljiva, da bi jo sodišče moralo državnemu tožilstvu vrniti v popravo, pripora pa ne bi smelo podaljšati. Takšno stališče je zagovornica utemeljila z navedbami, da je obtožnica vložena zoper obdolženca in štiri druge soobdolžence, ki se jim očita, da so kaznivo dejanje storili v sostorilstvu, trije od teh soobdolžencev pa v preiskavi niso bili zaslišani. V delu, kjer obtožnica obdolžencu očita, da naj bi kaznivo dejanje storil v sostorilstvu, je le-ta vložena neposredno, za kar pa niso bili izpolnjeni formalni pogoji. Na te navedbe je odgovorilo že višje sodišče in povedalo, da je obtožnica lahko vložena tudi neposredno, in sicer na podlagi šestega odstavka 170. člena ZKP. S takšnim stališčem pa se zagovornica ne strinja, ker meni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj glede predpisane kazenske sankcije. Obtožnica se lahko vloži neposredno samo, če gre za kaznivo dejanje za katero je v zakonu predpisana kazen zapora do osem let, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 247. člena KZ-1, ki se očita obdolžencu in ostalim soobdolžencem pa je predpisana kazen zapora do pet let. 11. Po določbi šestega odstavka 170. člena ZKP sme državni tožilec, mimo pogojev, ki so določeni v prvem do petem odstavku tega člena, za kazniva dejanja za katere je predpisana kazen zapora do osem let, vložiti obtožnico brez preiskave, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo. To določbo si zagovornica očitno razlaga strogo formalno tako, da je neposredno obtožnico mogoče vložiti samo za tista kazniva dejanja za katera materialni zakon predpisuje kazen zapora do osem let, ne pa tudi za tista kazniva dejanja za katera je predpisana blažja kazenska sankcija. Takšna razlaga zakonske določbe je napačna, saj ZKP dovoljuje vlaganje neposredne obtožnice za vsa kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do osem let (torej osem let ali manj). Če je namreč državnemu tožilcu dovoljeno, da neposredno obtožnico vloži v primeru kaznivega dejanja za katerega je predpisana kazen zapora do osem let, je še toliko bolj upravičen vložiti neposredno obtožnico v primeru, ko je predpisana kazen zapora do pet let ( argumentum a maiori ad minus ).

12. Glede neizogibnosti pripora zagovornica napravi samo logični zaključek, da zaradi formalno pomanjkljive, preuranjene in nezakonite neposredne obtožnice podaljšanje pripora obdolžencu ni bilo neizogibno potrebno. Ker po oceni Vrhovnega sodišča argument, s katerim zagovornica izpodbija vloženo obtožnico, ne drži, zagovornica pa neogibno potrebnost podaljšanja pripora izpodbija le v povezavi s formalno pomanjkljivostjo obtožnice, ne pa tudi neizogibne potrebnosti pripora same po sebi, saj v tej smeri ne navede nobenega razloga, je potrebno zahtevo tudi v tem delu zavrniti.

13. Nazadnje zahteva uveljavlja še kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se pritožbeno sodišče ni izjavilo o pritožbenih navedbah v zvezi s formalno pomanjkljivostjo obtožnice, okoliščinami v zvezi z neogibnostjo pripora in kršitvijo v zvezi z opustitvijo vročitve predloga državne tožilke za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče z vsemi pritožbenimi navedbami seznanilo in nanje tudi odgovorilo. V zvezi z neogibnostjo pripora je pojasnilo, da je potrebno to vprašanje povezati z ugotovljenimi razlogi, da je obdolženec tujec, katerega razen izvrševanja kaznivih dejanj, na območje Republike Slovenije nič ne veže. V ravnanju prvostopenjskega sodišča, ko predloga državne tožilke za podaljšanje pripora ni vročilo obdolžencu, je prepoznalo kršitev določb ZKP, ki pa niso vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato Vrhovno sodišče zaključuje, da tudi ta uveljavljena kršitev ni podana.

14. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.