Jedro

Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016. V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za osebno pravico, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljalo za pokojno A.A. in ji priznalo to pravico ter tožencu naložilo, da dajatev iz tega naslova izplača tožniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se datum "28. 2. 2016" nadomesti z datumom "1. 3. 2016".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izpodbijane sodbe odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2017 delno odpravilo v prvem odstavku II. točke dispozitiva tako, da se pravilno glasi: "Zavarovanka A.A. ima od 28. 2. 2016 do 27. 4. 2017 pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 292,11 EUR na mesec". V ostalem delu je odločilo, da ostane odločba nespremenjena. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati že zapadle neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo iz I. točke izreka te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Zahtevek za priznanje zakonskih zamudnih obresti od 1. 3. 2016 do 1. 3. 2017 je zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 1.150,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo, smiselno zoper ugodilni del (I., II. in IV. točka) je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Z odločitvijo se ne strinja in meni, da dedič ni aktivno legitimiran za nadaljevanje postopka v tem socialnem sporu po pokojni tožnici glede tožbenega zahtevka za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pred 31. 8. 2016. Pokojni tožnici je bila v predsodnem postopku priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 31. 8. 2016 dalje, pred tem datumom pa za večino osnovnih življenjskih potreb. Takšna pravica je bila pokojni tožnici priznana s konstitutivno odločbo in se ji je tudi izplačevala do dneva njene smrti, to je do 28. 4. 2017. Sklicuje se na določbe 3. člena in 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), po kateri so pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja neodtuljive osebne pravice. Tožnica je v tožbi uveljavljala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb pred 31. 8. 2016, kar pomeni, da je šlo za spor o pravici iz 4. člena ZPIZ-2. Zato je posledica smrti tožnice med sodnim postopkom lahko le ustavitev postopka po uradni dolžnosti, saj ni več dopustno razpolagati z zahtevkom. Pooblastilo za takšno ravnanje ima sodišče že v smislu določb 205. člena in 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Glede na stališča, na katera se sklicuje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno nadaljevalo postopek po smrti tožnice, ker ne more biti več stranka v postopku in zmotno dopustilo razpolagati dediču z zahtevkom pokojne tožnice. Sodišče je s tem kršilo določbo pravdnega postopka v zvezi z nesposobnostjo biti stranka in storilo bistveno kršitev določb iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dedič v imenu pokojne tožnice ne more uveljaviti pravice pred 31. 8. 2016, niti ne more uveljaviti izplačila. S smrtjo tožnice je ugasnila pravica do uveljavljanja, pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb pred 31. 8. 2016. Dedič bi bil upravičen do zneskov dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb pred 31. 8. 2016 le v primeru, če bi sodišče še za časa življenja pokojne tožnice ugotovilo, da je bila ta do tako priznane pravice upravičena. Podedujejo se namreč le zapadli denarni zneski, ki niso izplačani do smrti. Takšna odločitev pa je tudi povsem v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, kot na primer v zadevi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, v katerih je zavzelo stališče, da je treba v takšnih primerih postopek po uradni dolžnosti ustaviti. Meni, da so bile v II. točki izreka izpodbijane sodbe zaradi nepravilnega načina zaključka postopka, nepravilno priznane tudi zakonite zamudne obresti, prav tako pa stroški postopka nepravilno naloženi toženi stranki v plačilo, saj v konkretnem primeru o uspehu ni mogoče govoriti. V zvezi s samo odločitvijo pa vztraja, da je iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 26. 1. 2017 razvidno, da je bil dne 24. 1. 2017 pri tožnici opravljen osebni pregled in da je bilo z dnem 30. 8. 2016 ugotovljeno, da potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb od tega dne dalje, ne pa že od 28. 2. 2016 dalje. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo učinka spremembe v skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPIZ-2 in je tudi nepravilno pokojni tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 28. 2. 2016 do dneva smrti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in v celoti soglaša s sodbo sodišča prve stopnje, njenimi razlogi in obrazložitvami.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. V obravnavanem primeru, ko je predmet sodbe presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 1. 2017, spor pa se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo A.A. še za obdobje od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016 oziroma še za 6 mesecev nazaj od vložitve zahteve 31. 8. 2016, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sklepom opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017, s katerim je postopek v tem socialnem sporu ustavilo. Ugotovilo je, da glede na naravo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, dedič umrle tožnice kot njen pravni naslednik, v njenem imenu ne more nadaljevati predmetnega socialnega spora, saj mu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo po materialnem pravu ne gre, ker ni možno dedovanje, ni možno procesno nasledstvo. Oprlo se je na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih.

V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče citirani sklep s sklepom opr. št. Psp 346/2017 z dne 5. 10. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek s konkretnimi napotki. Sodišču je naložilo, da v ponovljenem postopku ugotavlja, ali so bili pri zapustnici izpolnjeni pogoji, določeni v 128. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že od 28. 2. 2016 oziroma ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo glede na peti odstavek 128. člena ZPIZ-2 še za 6 mesecev nazaj od vložitve zahteve.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, s katerim se tožnik ni strinjal, nato pa še mnenje sodne izvedenke, ki jo je še zaslišalo, ker se toženec z mnenjem ni strinjal. Po tem, ko je sodišče prve stopnje z izvedenko razčistilo sporna vprašanja, izpostavljena v pripombah, je zaključilo, da je pri pokojni A.A. od 28. 2. 2016 podana potreba po dodatku za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Na mnenje sodne izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev in se pritožba neutemeljeno sklicuje na mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je dne 26. 1. 2017 po opravljenem osebnem pregledu ugotovila, da pokojna A.A. potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb od 30. 8. 2016 in ne že od 28. 2. 2016. To vprašanje je bilo dodatno ugotavljano v sodnem postopku tako z izvedenskim mnenjem, izvedenka pa je glede na toženčeve pripombe bila še zaslišana.

8. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na to, da v konkretnem primeru dedič ni aktivno legitimiran za nadaljevanje postopka v tem socialnem sporu po pokojni A.A. glede tožbenega zahtevka za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožbo vložila A.A. ki je dne 28. 4. 2017 umrla. Ker je v sporu imela pooblaščenca, za prekinitev postopka ni bilo nobene podlage. V konkretnem primeru glede na navedeno določbe ZPP glede sposobnosti stranke, sodišče prve stopnje ni kršilo, dodatno iz razlogov kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da je stališče o tem, ali dedič umrle tožnice kot njen pravni naslednik, v njenem imenu lahko nadaljuje spor in uveljavlja priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in njeno izplačilo, zavzelo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Psp 346/2017 z dne 5. 10. 2017. Poudarilo je, da je v zvezi s temi vprašanji že Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času (pritožbenega) postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisna od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj deklaratorni značaj.

10. Vrhovno sodišče RS je pri svoji odločitvi sledilo odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-213/2015-13 z dne 28. 9. 2016. S to odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo 184. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), ker je ugotovilo, da je neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS z obrazložitvijo, da dedičev oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različni položaj, odvisno od okoliščine, ali je oškodovanec umrl v času trajanja pravdnega postopka, ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Za to razlikovanje pa ne obstaja razumen razlog. Med drugim je Ustavno sodišče RS navedlo, da je mogoče podedljivost obravnavanih terjatev vezati tudi na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvomno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zneska vložil tožbo. Sicer je izhajalo iz dejstva, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar pa se odškodnina, do katere ima oškodovanec pravico, izraža v premoženjski vrednosti. Zato je vprašanje, kdaj se odškodninska terjatev pri osebnih škodah zadosti materializira, da jo je po naravi stvari mogoče šteti za podedljivo. Poudarilo je, da so pri tem upoštevne okoliščine, ki izvirajo iz voljnega ravnanja oškodovanca. To pa velja tudi za dediče, če je treba primerjati njihov položaj zaradi smrti oškodovanca. Če pride do smrti oškodovanca, so bistvene okoliščine, kdaj je zapustnik utrpel nepremoženjsko škodo in kdaj je na ustrezen način izrazil voljo, da zadoščenje dobi v obliki denarne odškodnine, in je s tem odškodninska terjatev izgubila svojo strogo osebno naravo.

11. Pritožbeno sodišče je v citiranem razveljavitvenem sklepu poudarilo in še vedno pri tem stališču vztraja, da glede na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS in pred tem Ustavno sodišče RS v zvezi z nepremoženjsko škodo in terjatvijo za povrnitev nepremoženjske škode, ni razumnega razloga, da bi se glede procesne predpostavke obstoja stranke, materialnega in procesnega nasledstva in glede podedljivosti pri uveljavljanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in njenega izplačila oziroma denarnega prejemka iz tega naslova, ta vprašanja obravnavala drugače. To pa, ne glede na to, da so v določbah ZPIZ-2 pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja opredeljene kot neodtuljive osebne pravice.

12. Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016. 13. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za osebno pravico, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljalo za pokojno A.A. in ji priznalo to pravico ter tožencu naložilo, da dajatev iz tega naslova izplača tožniku.

14. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na pravilno uporabo materialnega prava, to je določbe petega odstavka 128. člena ZPIZ-2 glede priznanja dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določa, da vse spremembe, ki vplivajo na višino in obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od naslednjega dne po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj. Kot izhaja iz dokumentacije je bila pokojna A.A. uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 9. 4. 2009. Zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb je bila pri tožencu vložena 31. 8. 2016, potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb pa je bila ugotovljena za nazaj od 28. 2. 2016. Skladno s petim odstavkom 128. člena ZPIZ-2 ji sama pravica pripada od 29. 2. 2016, dodatek za pomoč in postrežbo v višini 292,11 EUR na mesec pa se lahko izplača največ od 1. 9. 2016 in še za 6 mesecev nazaj, to je največ od 1. 3. 2016 do 27. 4. 2017, ne pa že od 28. 2. 2016, ko je bila ugotovljena potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

15. Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je datum 28. 2. 2016, nadomestilo z datumom 1. 3. 2016. 16. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožencu naložilo plačilo stroškov postopka, saj je tožnik s tožbo uspel. V konkretnem primeru pa tudi ni podlage za drugačno odločitev glede zamudnih obresti, saj jih je sodišče prve stopnje priznalo od vložitve tožbe, to je od dneva, ko je pokojna A.A. po pooblaščencu uveljavljala priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še za 6 mesecev za nazaj, v njeno pravno razmerje pa je vstopil tožnik.

17. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče razsodilo kot je razvidno iz izreka.