Jedro

Če ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v drugem postopku, mu sodno varstvo ni zagotovljeno tudi v upravnem sporu. Če izpodbijani akt ne posega v pravice oziroma na zakon oprte koristi, se tožba zavrže. Če se tožba zavrže, se posledično zavrže tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 11. 9. 2008, v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 503/2008 z dne 30.10.2008. Ker je zavrglo tožbo, je na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo tudi zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1, Uradni list RS, št. 36/08) naložila prvi tožeči stranki (E. d.d. C.), da mora v roku 9 dni od njegovega prejema posredovati toženi stranki v sklepu navedene podatke (razen osebnih elektronskih sporočil) za obdobje od 1. 1. 2006 do 7. 7. 2007. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da na strani tožeče stranke nastopa devet tožnikov, ena pravna oseba in osem fizičnih oseb. Tožbo so vložili na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede prvega tožnika - družbe E. je ugotovilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijani sklep zagotovljeno na podlagi tretjega odstavka 55. člena ZPOmK, in sicer v okviru sodnega varstva zoper končno odločbo, zato je bila tožba vložena preuranjeno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma ker ta akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ampak šele zoper končno odločbo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Glede tožbe fizičnih oseb pa je ugotovilo, da se izpodbijani sklep nanaša le na pravno osebo. Tožena stranka je od pravne osebe zahtevala le predajo poslovnih, ne pa tudi osebnih elektronskih sporočil. Torej izpodbijanega sklepa ni mogoče razumeti kot nalog podjetju, da naj pri zbiranju svoje poslovne dokumentacije krši pravice do informacijske in komunikacijske zasebnosti svojih zaposlenih. V preiskovalnem postopku, katerega del je tudi zahteva za posredovanje podatkov, pa morajo pooblaščene osebe varovati poslovno skrivnost in druge zaupne podatke, s katerimi se seznanijo pri opravljanju preiskave. Tožbo fizičnih oseb je zato sodišče prve stopnje zavrglo, ker izpodbijani sklep očitno ne posega v pravice ali na zakon oprte koristi tožnikov (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker je zavrglo tožbo, ni bilo več procesne predpostavke za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe, zato je posledično zavrglo tudi to zahtevo.

Drugi do deveti tožnik so vložili pritožbo zoper navedeni sklep, ker menijo, da jim drugje sodno varstvo ni zagotovljeno. Sklicujejo se na določbe 37. člena Ustave Republike Slovenije in sodno prakso drugih držav v zvezi z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Menijo, da brez odredbe sodišče nihče nima pravice vpogledati v njihovo elektronsko komunikacijo, ker bi se s tem nedopustno poseglo v njihovo pravico do komunikacijske zasebnosti, pogoji za dovolitev vpogleda, določeni v 37. členu URS, pa niso izpolnjeni. Njihovo komunikacijsko zasebnost pa bo kršil njihov delodajalec E., ko bo zbiral podatke, ki jih od njega zahteva tožena stranka, v nadaljevanju pa še tožena stranka, ki bo izbrane podatke pregledovala. Med elektronskimi komunikacijami tožnikov ni mogoče ločiti osebnih (zasebnih) elektronskih sporočil od poslovnih. Iz vsakega sporočila namreč izhaja način komuniciranja tožnikov, način izražanja ter različne vrste neformalne, tudi neverbalne komunikacije, ki je ni mogoče ločiti od vsebine, in bi tako posredovanje teh elektronskih sporočil, na katerih so imeli tožniki pričakovano zasebnost in so zato na ta način (neformalen/oseben) v njih tudi komunicirali, močno poseglo v njihovo pravico do zasebnosti. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje oziroma, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi zahtevku tožnikov za obravnavanje tožbe in za izdajo začasne odredbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno sledilo napotkom vrhovnega sodišča iz njegovega sklepa, I Up 503/2008 z dne 30. 10. 2008. Sklicuje se na vse svoje dosedanje navedbe v tem postopku, glede pritožnikov pa ponovno poudarja, da ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom tožene stranke ne zahtevajo osebna elektronska sporočila, torej do posega v ustavne pravice posameznikov s tem sklepom ne more priti.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena.

Drugi do deveti tožnik - sedaj pritožniki - so tožbo vložili na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz citirane določbe je razvidno, da gre za sodno varstvo ustavnih pravic posameznikov, ki je subsidiarno, torej so procesne predpostavke zanj zagotovljene le v primeru, če stranke nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo in predlagali izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom tožene stranke, izdanim na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPOmK-1. Po presoji vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru ni podana procesna predpostavka pravnega interesa pritožnikov za vložitev tožbe, saj se z izpodbijanim sklepom tožene stranke njim nič ne nalaga oziroma se ne posega v nobeno njihovo pravico ali pravno korist, saj je obveznost predložitve zahtevanih podatkov naložena njihovemu delodajalcu. Kako pa bo ta delodajalec prišel do zahtevanih svojih poslovnih podatkov, ki so poslovna korespondenca, in ne osebna/zasebna korespondenca zaposlenih, pa z izpodbijanim sklepom tožene stranke ni določeno. Izrecno pa je v izpodbijanem sklepu tožene stranke določeno, da ne zahteva predložitve osebnih elektronskih sporočil oseb, ki sicer vodijo zahtevano poslovno korespondenco prve tožeče stranke E. Pravilno je prvostopno sodišče svojo odločitev glede pritožnikov oprlo na določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da se tožba zavrže, če upravni akt, ki se z njo izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vrhovno sodišče je v tej zadevi podalo obsežno obrazložitev v svojem sklepu, I Up 503/2008 z dne 30. 10. 2008, na katero se sklicuje tudi glede obravnavanih pritožbenih ugovorov.

Na drugačno odločitev v tej zadevi pritožbene navedbe, da ni mogoče ločiti poslovne od zasebne korespondence, ne morejo vplivati. Če bo prvo tožeča stranka pri izpolnjevanju svoje obveznosti, določene z izpodbijanim sklepom tožene stranke, posegla v komunikacijsko zasebnost svojih zaposlenih, bo to lahko predmet posebnega postopka, v katerem pa se bo konkretno presojalo tudi, ali gre za poslovno ali za zasebno korespondenco.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je pravilna tudi njegova odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.