Jedro

Za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da upnik dokaže obstoj neodplačnega dejanja, tožena stranka pa se lahko brani le z dokazom, da dolžnik ni vedel/mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je odpoved dediščini, ki se ji je A. Ž. odpovedal v dednem postopku po svojem očetu, neveljavna do tožnikov glede njihovih terjatev do A. Ž., ter je toženka dolžna dopustiti, da se terjatve tožnikov poplačajo iz 1/3 oziroma ½ (ne)premičnega premoženja, ki je bilo predmet dedovanja po njenem pokojnem možu. Sodišče je toženki naložilo, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške.

2. Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da je potrdilo z dne 23. 2. 1997 fiktivno in ne pomeni odplačnega pravnega posla med dolžnikom in njegovimi starši. Sodišče je odločilo, da potrdilo ne izpolnjuje formalnih pogojev za pravilno odpoved dedovanju, a bi ga moralo glede na trditve toženke kljub temu upoštevati z vidika pravil o vračunavanju daril v dedni delež, saj je toženka trdila, da je bil dolžnik s tem, ko posojila ni vrnil, že dedno odpravljen. Iz potrdila je jasno razvidno, da je dolžnik prejel zneske v skupni vrednosti 61.000,00 DEM, zaslišani pa so potrdili, da denarja ni nikoli vrnil. Sodišče bi moralo to dejstvo ob pravilni uporabi materialnega prava presojati tudi z vsebinskega vidika. Dolžnik je bil že dedno odpravljen, saj je za življenja prejel več, kot bi znašal njegov dedni delež, kar izhaja tudi iz zaslišanja G. Sodišče je tako napačno ocenilo, da ni šlo za odplačni pravni posel ter da je bila tožba vložena pravočasno. Nadalje navaja, da je sodišče neustrezno vrednotilo izvedene dokaze, saj je ocenilo, da dejstvo, da pogodbene stranke niso določile roka vračila in obresti, kaže na neresničnost izjave, a pri tem ni upoštevalo, da gre za razmerje med starši in otroki in vseh sestavin niso zapisali, kar vse izhaja iz zaslišanj. Neutemeljeno je stališče sodišča, da starša dolžniku nista posodila 61.000,00 DEM glede na njune dohodke 660,00 EUR, saj je toženka povedala, da je njen mož privarčeval denar z delom v Nemčiji, splošno znano pa je, da so slovenski delavci v kratkem času tam lahko zaslužili veliko. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, ki v izjavah toženke in G. vidi protislovja, saj ni upoštevalo sorodstvenih povezav. V zvezi s stroški navaja, da jih je sodišče odmerilo previsoko niti jih ni podrobno specificiralo, zato se sklepa ne da preizkusiti. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 255. člena OZ lahko upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na čas njenega nastanka, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v upnikovo škodo. V nasprotju z odplačnimi pravnimi dejanji se pri neodplačnih ne zahteva, da bi prejemnik koristi kakor koli vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnika. Tudi pogoj na dolžnikovi strani je za upnika ugodnejši, saj iz tretjega odstavka 256. člena OZ izhaja domneva, da je dolžnik vedel, da neodplačno razpolaganje pomeni oškodovanje upnikov. Za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da upnik dokaže obstoj neodplačnega dejanja, tožena stranka pa se lahko brani le z dokazom, da dolžnik ni vedel/mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja(1), tj. če uspe izpodbiti zakonsko domnevo iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

6. Toženka s pritožbo ne izpodbija naslednjih pravno odločilnih dejstev: - A. Ž. ml. (v nadaljevanju dolžnik) dolguje tožnikoma okrog 250.000,00 EUR; - v dedovanju po A. Ž. (v nadaljevanju zapustnik) je celotno zapuščino dedovala toženka, saj sta se dolžnik, pokojnikov sin, in D. G., zapustnikova hči, dedovanju odpovedala; - toženka, zapustnik in dolžnik so 23. 2. 1997 podpisali „potrdilo“ (priloga B2), iz katerega sledi, da naj bi si dolžnik v septembru 1996 dvakrat, v januarju 1997 enkrat in v februarju 1997 še dvakrat sposodil denar, v primeru, „da posojila ne bi vrnil, pa se strinja, da se odpove morebitni dediščini in nujnemu deležu v korist ostalih članov družine“; - to potrdilo ne izpolnjuje formalnih pogojev za pravilno odpoved neuvedenemu dedovanju.

7. Ob izrecni zakonski dikciji, da se odpoved dediščini šteje za neodplačno razpolaganje (četrti odstavek 256. člena OZ), in nesporno ugotovljenemu dejstvu, da se je dolžnik dedovanju po pokojnem očetu odpovedal, ni nobenega dvoma, da zatrjevana tožbena podlaga zapade pod določbe OZ, ki govorijo o izpodbijanju dolžnikovega neodplačnega pravnega dejanja. Glede na to bi se toženka lahko branila le z ugovorom, da dolžnik ni vedel/mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja tožnikov (glej 6. točko te obrazložitve), a iz prav tako neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika že pred smrtjo zapustnika razpolagala s pravnomočno sodbo zoper dolžnika in je bil že tedaj v teku celo izvršilni postopek. Dolžnik je torej vedel/moral vedeti, da z odpovedjo dedovanju škoduje tožnikoma, za njegove dolgove/finančno stanje pa so po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vedeli tudi starši in sestra. Toženka torej svojim ugovorom v tej smeri ne more uspeti. Za primer, da je toženkine navedbe razumeti v smeri, da tožnik ni imel namena škodovati upnikova, ker je menil, da izpolnjuje pogodbeno obveznost, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnikove volje za pravno dejanje (odpoved dediščini) ne gre enačiti z zavestjo o oškodovanju upnikov, saj zakon vzpostavlja domnevo, da je vsako pravno dejanje (objektivno gledano) storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ). Po pritožbeno nespornih ugotovitvah, pa dolžnik za poplačilo terjatve upnikov nima dovolj sredstev, torej je njegovo dejanje objektivno gledano škodovalo tožnikoma kot upnikoma.

8. Pravilno je sicer materialnopravno stališče pritožnice, da je pisni sporazum o odpovedi še neuvedenemu dedovanju, ki ne izpolnjuje formalnih pogojev in ni pravilno overjen po 3. točki 47. člena Zakonu o notariatu, glede na vsebino mogoče upoštevati s stališča uporabe določb ZD o vračunanju daril v dedni delež, toda glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v celoti sprejema, v obravnavani zadevi ni dejanske podlage za upoštevanje teh določb. 9. Logična in prepričljiva je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrdilo fiktivno, in sicer ne v smislu simuliranega pravnega posla, temveč da so v njem zapisana dejstva (o zneskih, ki naj bi si jih dolžnik sposodil) neresnična. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, da bi pogodbeni stranki zapisali rok vračila (ki je po 569. členu OZ tudi bistvena sestavina posojilne pogodbe) ali vsaj določili obresti, če bi si dolžnik zneske tudi dejansko sposodil, pritrjuje pa tudi dokazni oceni glede višine posojila in primerjavi z dohodki zapustnika in toženke, ki izključujejo možnost, da je bil denar tožencu sploh izročen. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je šlo za denar, ki ga je zapustnik zaslužil z delom v Nemčiji, splošno znano pa je, da so slovenski delavci v Nemčiji lahko veliko zaslužili, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj je toženka do sedaj trdila, da gre za privarčevani denar za obnovo strehe (točka 4, vloga z dne 6. 7. 2011), je pa o tem dejstvu sicer izpovedovala, vendar izvedba dokazov (zaslišanja strank in prič) manjkajoče trditvene podlage ne morejo ne nadomestiti ne dopolniti. Novo je predvsem dejstvo, da je zapustnik kadar koli delal v Nemčiji, pri čemer je treba vsa dejstva, tudi splošno znana, pravočasno zatrjevati v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar toženka, kot rečeno, ni storila. V celoti je torej pravilna in popolna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (glej predvsem tudi razloge v točki g na 6. strani obrazložitve, ki jih toženka s pritožbo prav tako ne izpodbija), da dejstva, zapisana v potrdilu, niso resnična, kar pomeni, da dolžnik denarja od staršev ni nikoli prejel. Čim pa je tako, to pomeni, da za časa zapustnikovega življenja ni prejel nobenega darila, ki bi ga bilo treba vštevati v njegov dedni delež, zato se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe, češ da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejansko stanje je namreč ugotovljeno popolno in pravilno, pravilna uporaba materialnega prava pa narekuje zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Neutemeljena je tudi toženkina graja odločitve o stroških, saj je njihova višina glede na 10. točko na 8. strani izpodbijane sodbe v povezavi s stroškovnikom, ki je sestavni del zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 10. 2011 (tožnika sta stroške priglasila na zapisnik), preverljiva. Toženkina pritožbena graja je pavšalna, češ da so stroški odmerjeni previsoko, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa stroškovnega dela izpodbijane sodbe ugotavlja, da to ne drži, saj so odvetniški stroški pravilno odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta v tej zadevi ter priznani v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 2. 2012, opr. št. II Ips 108/2009.