Jedro

Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, kot razlog za takojšnjo zavrnitev prošnje za azil v pospešenem azilnem postopku zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, ni podana le tedaj, kadar so prosilčeve izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti oziroma kadar prosilec kaj zatrjuje, dokazi pa so v nasprotju z izjavami, temveč tudi tedaj, kadar prosilec izjavlja eno, njegovo ravnanje pa je v nasprotju z izjavami do take mere, da izjavam ni mogoče verjeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) zavrnilo tožnikov tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena in 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, oziroma ker je zavajal in zlorabljal azilni postopek s tem, ko je lažno predstavil razloge, na katere se kot prosilec za azil sklicuje; hkrati je odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je menilo, da okoliščine, ki jih opisuje tožnik, opravičujejo zavrnitev njegove prošnje za azil v pospešenem azilnem postopku. Tožnik je imel možnost podati natančen in konkreten opis okoliščin, zaradi katerih je zaprosi za azil, saj je bil med podajanjem vloge na predpisan obrazec izrecno vprašan o tem, vendar tega ni storil. Pojasnilo je tudi razloge, zakaj kljub predlogu tožnika ni opravilo glavne obravnave.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kljub izrecnemu predlogu prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo predlaganih dokazov. Ne drži, da tožnik ni konkretiziral dokaznega predloga. Obrazložil je, da bo preganjanje dokazoval s svojim zaslišanjem in opravo poizvedb pri UNHCR, saj je zatrjeval, da tožena stranka njegove zgodbe ni preverila v luči objektivnih razmer v izvorni državi, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Zato predlaga, da sodišče opravi poizvedbe pri UNHCR o tem, kakšno je stanje v tožnikovi izvorni državi, ali so napetosti med pripadniki različnih ver in nacionalnosti, ali so osebe iz mešanih zakonov diskriminirane pri zaposlovanju. Predlagal je, da ga sodišče zasliši, da bo lahko podrobno pojasnil svojo zgodbo, saj je pred toženo stranko ni mogel, ker ga ni zaslišala. Z zaslišanjem bi sodišče lahko ugotovilo, da ne zlorablja azilnega postopka. Trditev sodišča, da je iz njegove prošnje očitno, da ni utemeljena, ne temelji na racionalni razlagi. Povedal je, da je po nacionalnosti pol Srb in pol Musliman, da živi v M.Z., ki je na meji med Bosno in Hercegovino ter Srbijo. V zadnjem času se v M.Z. vračajo Srbi, ki mu grozijo, ker je druge vere. Ti razlogi pa opravičujejo pojem preganjanja, kot ga opredeljuje Ženevska konvencija s Protokoli. Tožnik je pripadnik določene družbene skupine, to je etično mešane populacije, ki jo preganja večinsko prebivalstvo. Prav tako je sodišče brez razloga zavrnilo njegov ugovor, da ni zlorabljal azilnega postopka, ker je šele po treh dneh izrazil namen zaprositi za azil. Ta namen je izrazil takoj, ko je bilo to mogoče. Ker se sodišče ni opredelilo do njegovih navajanj o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, sodba nima razlogov o ključnih dejstvih in jo zato ni mogoče preizkusiti. Opozarja na določbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 1187/06 z dne 19.10.2006, v kateri ustavno sodišče opozarja na pojem očitne neutemeljenosti, ki ga sodišče napak uporablja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo za azil zavrnila iz dveh razlogov po 2. odstavku 35. člena ZAzil, in sicer zato, ker zavaja oziroma zlorablja azilni postopek (1. alinea), s tem ko lažno predstavlja razloge, na katere se kot prosilec za azil sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), in zato, ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Za zavrnitev prošnje za azil v tako imenovanem pospešenem postopku, ki ga ureja 2. odstavek 35. člena ZAzil, zadošča že eden od razlogov. Zato je tožena stranka po nepotrebnem ugotavljala oba razloga. Pri tem pa pritožbeno sodišče meni, da je razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil v tem primeru podan, ni pa podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, s tem ko je lažno predstavil razloge, na katere se kot prosilec za azil sklicuje. Po 1. odstavku 8. člena ZAzil pa mora tujec, ki ilegalno pride v Slovenijo, za azil zaprositi v najkrajšem možnem času. Prošnjo pa mora podati organom, navedenim v 2. odstavku 25. člena ZAzil, med katerimi je tudi policija.

V obravnavanem primeru datum tožnikovega ilegalnega prihoda v Slovenijo, to je 19.9.2006, izhaja le iz njegovih izjav. Tudi če te držijo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje tožene stranke, da bi tožnik, če bi v Slovenijo, kot navaja v prošnji za azil, prišel zaradi azila, lahko prošnjo vložil takoj po prihodu s Slovenijo, ne pa šele po 2 dneh potovanja po Sloveniji. Iz tožnikove prošnje za azil namreč izhaja, da je vedel, da lahko v Sloveniji zaprosi za azil, saj je navedel, da je prišel v Slovenijo zato, da bi tu zaprosil za azil. Iz njegovega ravnanja po prihodu v Slovenijo, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da ni imel namena vložiti prošnje za azil. To izhaja iz tega, da je vedel, da je s prečkanjem proge pri Brežicah prišel v Slovenijo. Da je v Sloveniji in v Brežicah, je vedel, saj je sam navedel, da se je z avtobusom istega dne 19.9.2006 iz Brežic odpeljal v Ljubljano, nato naprej v Tržič, od tam v Kranj, kjer je po lastnih navedbah prespal in se nato 20.9.2006 z avtobusom vrnil v Ljubljano, kjer je taksistu naročil, da ga odpelje v azilni dom, kamor je prispel ob 17.40 uri in šele tega dne na Policijski postaji Ljubljani izjavil, da želi azil. Pritožbeno sodišče namreč enako kot tožena stranka meni, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le takrat, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Prav to neskladje med izjavami in ravnanjem tožnika, ki niti v prošnji za azil, niti v tožbi niti v pritožbi ni pojasnil, zakaj je tako ravnal, še zlasti pa ni podal utemeljenih razlogov za to, da prošnje za azil ni vložil takoj po prihodu v Slovenijo, pa je podano tudi v tem primeru. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da je lažno njegovo zatrjevanje v prošnji za azil, da je v Slovenijo prišel z namenom vložitve prošnje za azil. To pa pomeni, da je zavajal uradne osebe in zlorabljal azilni postopek. Torej je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan razlog za zavrnitev njegove prošnje za azil v pospešenem azilnem postopku kot očitno neutemeljene (1. točka 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil).

Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje kot razlog za zapustitev izvorne države, namreč, da je pol musliman in pol Srb in da ga v izvornem kraju M.Z., ki leži na meji med Srbijo ter Bosno in Hercegovino, preganjajo Srbi, ki se vračajo na svoje domove po končani vojni, bi namreč lahko pomenile subjektivni strah pred preganjanjem, če bi bile seveda izkazane. Tega pa tožena stranka ne more ugotavljati v tako imenovanem pospešenem postopku. V pospešenem postopku se lahko namreč prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena iz razloga, ker da očitno ne gre za preganjanje, le tedaj, kadar okoliščine oziroma ravnanja, ki jih navaja prosilec, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi Up 1187/06 z dne 19.10.2006. Ker pa je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene dovolj že eden od razlogov, v tem primeru je po presoji pritožbenega sodišča podan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, sta odločitvi prvostopnega sodišča in tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti.

V obravnavanem primeru prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Taka kršitev bi bila podana, če bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), kar pa v tem primeru ni. Tožnik v tožbi namreč ni obrazložil svojega predloge za opravo glavne obravnave in ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ter stopnje njihove verjetnosti, ki bi bila več kot samo golo zatrjevanje. Glede na tako pomanjkljiv predlog pa prvostopno sodišče opravičeno ni opravilo glavne obravnave, saj na podlagi predloga ni moglo oceniti, da bi oprava glavne obravnave lahko pripeljala do drugačne odločitve v tej zadevi.

Ker je v tem primeru tožena stranka pravilno in zakonito odločala v pospešenem azilnem postopku zaradi zavajanja in zlorabe azilnega postopka, ji ni bilo treba ugotavljati pogojev za priznanje azila oziroma posebne oblike zaščite po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato tožnikov predlog, da naj se pridobijo poročila o stanju v njegovi izvorni državi, ni upošteven, saj poročila v tem primeru niso pravno pomembna za odločitev.

V pospešenem azilnem postopku kot je obravnavani, pa se po določbi 2. odstavka 29. člena ZAzil sprejemanje vloge na predpisani obrazec iz 63. b člena ZAzil šteje za zaslišanje. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ga tožena stranka ni zaslišala in da zato ni mogel podrobneje pojasniti okoliščin za priznanje azila. Pred sprejetjem vloge na obrazec je bil seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi v azilnem postopku, med drugim tudi iz 4. in 5. odstavka 29. člena ZAzil. Posledic neupoštevanja teh napotkov torej ne more očitati toženi stranki.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in to iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi.