Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delavka ni storila hujše kršitve zlorabe bolniškega staleža, ki jo stori delavec, če se med bolniškim staležem na zdravi po navodilih zdravnika ali če kako drugače zavlačuje z zdravljenjem, ker ni napravila ničesar, kar bi bilo v nasprotju z zdravnikovimi navodili, saj je po njegovem priporočilu spremenila bivalno okolje zaradi astmatičnega obolenja.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo disciplinske komisije Glasbene šole A. z dne 28.6.1994 in odločbo sveta Glasbene šole A. z dne 25.8.1994 ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki (glasbeni šoli) dne 29.8.1994 ni prenehalo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožnici vpisati delovno dobo v delovno knjižico do 1.6.1996 in ji za to obdobje izplačati nadomestila plač ter povrniti stroške pravdnega postopka.
Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.
V pritožbi navaja, da je tožnica nedvomno zlorabilo bolniško odsotnost z dela za dopust v Tuniziji, za katerega se je prijavila in vplačala akontacijo, preden je šla k zdravniku zaradi domnevnih zdravstvenih težav. Če je bila tožnica bolna, bi ji moral zdravnik takoj odobriti bolniški stalež in ji predpisati terapijo, ne pa zgolj priporočilo za odobritev dopusta. Bolniški stalež je bil tožnici odobren šele dva dni po vrnitvi na delo. Pričevanje dr. B. naj bi bilo pristransko in neverodostojno, saj so bile njegove izjave v neskladju. Klimoterapija, ki si jo je tožnica izbrala sama, ni imela zdravilnega učinka, razen subjektivnega zadovoljstva tožnice, saj je bila klninična slika bolezni enaka kot pred odhodnom v Tunizijo. Zato predlaga, naj pritžbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi odločitev disciplinske komisije Glasbene šole A. z dne 26.6.1994 in odločbo sveta Glasbene šole A. z dne 25.8.1994, ali podredno razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnici je bil z odločbo disciplinske komisije z dne 28.6.1994, ki je bila potrjena z odločbo sveta šole z dne 22.8.1994, izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker naj bi huje kršila delovno obveznost s tem, ko naj bi se v času od 30.5.1994 do 3.6.1994, ko je bila zdravstveno nezmožna za delo, ne zdravila po navodilih zdravnika, ker je odšla na dopust v Tunizijo. Gre za hujšo kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti po 14. točki 134. člena Pravilnika o delovnih razmerjih delavcev zavoda, ki jo stori delavec, ki je bil po nalogu pristojne zdravstvene službe spoznan za dela nezmožnega in se ne zdravi, kakor je določil zdravnik, ali kako drugače zavlačuje zdravljenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da tožnica ni storila očitane ji kršitve po 11. točki 134. člena omenjenega pravilnika, saj se ni nepravilno zdravila. Nesporno je bilo ugotovljeno, da se tožnica že od leta 1986 dalje zdravi za bronhialno astmo in da ji je lečeči zdravnik dr. B. dne 20.5.1994 na podlagi opravljenega kliničnega pregleda izdal zdravniško potrdilo o indiciranem zdravljenju oz. klimoterapiji in delodajalcu priporočil, naj tožnici odobri letni dopust, sicer ji bo za manjkajoči teden izstavljen bolniški stalež. Že iz navedenega potrdila je razvidno, da je bil tožnici odobren bolniški stalež v primeru, če bi ne uspela dobiti dopusta, in predpisana klimoterapija, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ji je bil bolniški stalež odobren šele po vrnitvi iz Tunizije in da ji ni bila predpisana klimoterapija. Dr. B. je tako tožnici izdal navodila v času zdravljenja in sicer ji je priporočal spremembo bivalnega okolja oz. klimoterapijo. Tožnica torej ni prekršila njegovih navodil, saj je spremenila bivalno okolje po priporočilu zdravnika, ki ji sicer ni izrecno naročil, kam naj odpotuje, ji pa tudi ni prepovedal odpotovati v Tunizijo. Pritožbene navedbe o tem, da lečeči zdravnik ni pooblaščen za predpisovanje specialnih terapij, pa za odločitev o tem, ali je tožnica storila očitano ji kršitev, niso relevantne, saj stori delavec omenjeno kršitev v primeru, ko se ne ravna po navodilih zdravnika. V kolikor pa se delavec drži zdravnikovih navodil v času zdravljenja, dejanski stan kršitve po 14. točki 134. člena omenjenega pravilnika ni podan, ne glede na to, ali so bila navodila ustrezna in pravilno izdana ali ne. Klinični pregled tožnice, ki ga je opravil dr. B. dne 6.6.1994, je pokazal, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ampak celo do subjektivnega izboljšanja in ji sprememba bivalnega okolja z bivanjem v Tuniziji ni škodovala. Utemeljenost odobritve bolniškega staleža je potrdil tudi specialist prim. dr.
C., saj je bila mikroklima v času od 20.5. do 4.6. popolnoma spremenjena, kar je izredno poslabšalo subjektivno in objetivno stanje tožnice.
Ker tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo v nasprotju z zdravnikovimi navodili, saj je po njegovem priporočilu spremenila bivalno okolje, kar se je izkazalo za koristno v smislu subjektivnega izboljšanja njenega zdravstvenega stanja in ji tako tudi ni moč očitati, da bi zdravljenje kako drugače zavlačevala, ni podana hujša kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti in pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejanko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP), zato je bilo potrebno v skladu s 386. čl. ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili zaznamovani.
Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).