Jedro

S tem, ko zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz ravnanja obtoženca, ki je nedolžen, ni razvidno, da bi skušal pobegniti, izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju pripornega razloga, ki pa je v napadenem sklepu obrazložen, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. P.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je s sklepom z dne 21.12.1995, odločilo, da se predlog za odpravo pripora in položitev varščine zavrne kot neutemeljen. Z istim sklepom je tudi odločilo, da se zoper obt. P.K. pripor iz pripornega razloga po 1. točki II. odstavka 201. člena ZKP podaljša za dva meseca, to je do 29.1.1996. Višje sodišče v L. je s sklepom z dne 29.12.1995, pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti pravnomočnemu sklepu je zagovornica obtoženca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da VS RS sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa je predlagala, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zagovornica obtoženca sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zato, ker je bil zavrnjen predlog za odpravo pripora proti varščini, vendar pa iz vsebine zahteve izhaja, da jo vlaga tudi zoper tisti del pravnomočnega sklepa, s katerim je bil pripor zoper obtoženca podaljšan. Pri tem navaja, da gre za očitne kršitve določb 195., 196., 200. in 201. člena ZKP, katerih vsebino je v zahtevi povzela. Po stališču zagovornice, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, iz ravnanja obtoženca ni razvidno, da bi skušal pobegniti, zlasti še zato, ker je nedolžen, zaradi česar nima prav nobenega razloga za pobeg. Pravnomočni sklep temelji na izjavi M.S. in na uradnem zaznamku organov za notranje zadeve, zaradi česar gre za kršitev določila 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju zagovornice pa je podana tudi kršitev po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP, ker v sklepih sodišča prve in druge stopnje ni pojasnjeno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec na prostosti pobegnil. Zahteva zagovornice obtoženca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu I. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določilu II. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odločitev sodišča, da se zoper obtoženca ne odpravi pripor proti položitvi varščine ter da se zoper obtoženca podaljša pripor iz pripornega razloga po 1. točki II. odstavka 201. člena ZKP, sicer res temelji tudi na izjavi M.S. Vendar pa je zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre zaradi tega za kršitev določbe 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeno. Za navedeno kršitev gre le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavanem primeru pa ne gre za tako kršitev, saj je bil M.S. o nameravanem odhodu obtoženca v Ameriko zaslišan kot priča, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi bila izpovedba te priče pridobljena v okoliščinah, navedenih v 8. točki I. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. V sklepu sodišča prve stopnje ter v sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je zavrnilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice, je pojasnjeno, zakaj ni bilo ugodeno predlogu za odpravo pripora proti položitvi varščine, pojasnjeno pa je tudi, zakaj je še vedno podan razlog za pripor obtoženca.

S tem, ko zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz ravnanja obtoženca, ki je nedolžen, ni razvidno, da bi skušal pobegniti, izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju pripornega razloga, ki pa je v napadenem sklepu obrazložen, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

VS RS je zato zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).