Jedro

Tožena stranka v dosedanjem postopku ni omenila okoliščin, na katere se sklicuje v reviziji. S tem uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna plačati J. p.o. znesek 53.244.00 Sit z zamudnimi obrestmi. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka z zapisnikom o vskladitvi salda in dvema računoma ni izkazala podlage za vtoževano terjatev. Drugih dokumentov pa ni predložila.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da računa vsebujeta podatke o zaključnicah in dobavnicah, s čimer dovolj določno opredeljujeta poslovni dogodek. Skupaj z zapisnikom o vskladitvi salda izkazujeta podlago zahtevka. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni prijavila svoje terjatve v stečajnem postopku v 30 dnevnem roku od objave oklica. Zato gre za prepozno prijavljeno terjatev, ki ni bila pravnomočno ugotovljena do konca glavnega razdelilnega naroka. Na podlagi 4. odst. 126.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ta terjatev ni bila upoštevana pri glavni razdelitvi in za poplačilo ni rezerviranih sredstev. Ugotovitev obstoja terjatve je brez učinka na delitev stečajne mase, zato tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Dejstvo, da je sodišče to prezrlo, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v dosedanjem postopku ni omenila okoliščin, na katere se sklicuje v reviziji. Trditve, da je tožeča stranka prepozno prijavila svojo terjatev, da je že bil opravljen glavni delilni narok in da ni rezerviranih sredstev za morebitno poplačilo terjatve tožeče stranke, so nove in pri odločanju na prvi in drugi stopnji niso mogle biti upoštevane. S tem tožena stranka uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa po izrecni določbi 3. odst. 385.čl. ZPP ni dovoljen revizijski razlog. V gospodarskih sporih je uveljavljanje novih dejstev in novih dokazov omejeno že v pritožbenem postopku. Dovoljeno je le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti do konca glavne obravnave (496.a čl. ZPP). V revizijskem postopku pa uveljavljanje novot, ki se tičejo dejanskega stanja, sploh ni več mogoče. Ko tožena stranka v reviziji navaja, da je sodišče prekršilo 187.čl. ZPPSL (kratica za zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji), gre za očitno pomoto. Tožena stranka ima v mislih določbo 187.čl. ZPP, s čimer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s tem revizijskim razlogom smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in nove dokaze (387.čl. ZPP). Vendar se razlogi, na katere se sklicuje revizija, ne nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. O teh bi bilo mogoče govoriti, če sodišče ne bi upoštevalo trditev o prepozni prijavi terjatve in koncu delilnega naroka. Ker pa takih trditev ni bilo, sodišče ni imelo razloga, da bi se ukvarjalo z dovoljenostjo tožbe, na katero je tožečo stranko napotilo stečajno sodišče. Ker ne gre za kršitev določb postopka, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati na novo zatrjevanih okoliščin.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).