Jedro

Toženec je povzročil škodo na vozilu tožničinega zavarovanca z vožnjo pod vplivom mamil (THC), zato je izgubil svoje zavarovalne pravice. Tožničinemu regresnemu zahtevku bi se lahko uspešno uprl le, če bi dokazal, da THC ni bil vzrok za nezgodo, oziroma, da toženec za nastalo škodo ni kriv ali vsaj ne v celoti. Tega svojega dokaznega bremena toženec ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10552/2011 z dne 31. 1. 2011, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 11.860,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 dalje in izvršilnimi stroški. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 524,38 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče krivdo za nastanek prometne nesreče zmotno v celoti naprtilo tožencu, kljub mnenju izvedenca prometne stroke, da je do nesreče prišlo zaradi reakcije toženca, ki se je umikal neznanemu vozilu. Pri tem je zaradi ozke ceste zapeljal na bankino, ki je bila poškodovana, zato ga je zaneslo na nasprotni vozni pas. Sicer pa hitrost toženčeve vožnje ni presegla dovoljene. Preglednost je oviralo tudi drevo tik pred izvozom na glavno cesto. Za nesrečo je odgovorna voznica neznanega vozila, ki se ni prepričala, ali lahko varno zavije na glavno cesto. Toženčeva reakcija je bila povsem običajna. Vsak povprečen voznik bi ravnal podobno. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni pravočasno odreagiral na neznano vozilo, ki je zavijalo s stranske ceste. V resnici se je odzval takoj, sicer bi trčil vanj. Res pa ni vedel, v kako slabem stanju je obcestna bankina. Toženec ni mogel predvideti, da bo neznana voznica zapeljala na prednostno cesto in mu zaprla pot. Zgolj prisotnost THC v njegovem primeru ne more biti vzrok za nastanek nesreče, saj je toženec vozil v skladu s prometnimi pravili. Če bi bil res pod močnim vplivom mamil, bi zdravnik ob pregledu to nedvomno zaznal. Glede na toženčevo reakcijo na nevarno situacijo je kvečjemu mogoče sklepati, da je bila koncentracija THC v njegovi krvi na spodnji meji zaznave in zato ni v vzročni zvezi z nezgodo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je povzročil škodo na vozilu tožničinega zavarovanca z vožnjo pod vplivom mamil (THC), zato je izgubil svoje zavarovalne pravice. Tožničinemu regresnemu zahtevku bi se lahko uspešno uprl le, če bi dokazal, da THC ni bil vzrok za nezgodo, oziroma, da toženec za nastalo škodo ni kriv ali vsaj ne v celoti. Tega svojega dokaznega bremena toženec ni zmogel, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

6. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da zdravnik, ki ga je pregledal po nezgodi, ni opazil, da je toženec pod vplivom mamil. Prisotnost THC je bila pri tožencu zanesljivo ugotovljena z analizo krvi. Za svojo trditev, da je bila vsebnost THC na spodnji meji zaznave, toženec nima dokazov. Sicer pa je izvedenec toksikolog prepričljivo in strokovno utemeljeno pojasnil, da tudi takšna količina THC v krvi vpliva na vozniške sposobnosti, saj povzroči motnje mišljenja, usmerjanja misli, zaznavanja okolice in časa, motnje usklajenosti mišičnih gibov ter upočasni reakcijski čas voznika. Nobene podlage ni za sklepanje, da so pri tožencu naštete posledice izostale. Nasprotno, povsem prepričljiv je zaključek izpodbijane sodbe, da so bile prav te vzrok za obravnavno prometno nezgodo.

7. Toženec neupravičeno poskuša zvaliti krivdo za trčenje na neznano voznico, ki je zapeljala na glavno cesto. Nobenega dokaza ni namreč, za koliko je pri zavijanju prekoračila sredinsko črto. Prav tako ni znano, koliko je bilo v tistem trenutku oddaljeno toženčevo vozilo, zato ni mogoče ugotoviti, ali je neznano vozilo res predstavljalo takšno oviro za toženca, da se je bil prisiljen umikati na bankino, ali pa bi za neovirano srečanje z neznanim vozilom morda zadoščalo že, da bi toženec upočasnil hitrost svoje vožnje.

8. Toženec po navedenem ne more dokazati svoje teze, da se je v dani prometni situaciji, čeprav je bil pod vplivom THC, odzval tako, kot bi se vsak drug povprečno skrben trezen voznik. Dejstvo, da toženec po mnenju izvedenca prometne stroke ni prekoračil dovoljene hitrosti (50 km/h), ne zadošča. Toženec bi namreč moral hitrost in način svoje vožnje prilagoditi tudi lastnostim in stanju vozišča, torej njegovi širini in neurejenim bankinam, voziti pa bi moral tako, da bi svoje vozilo lahko ves čas obvladoval, posebej, ker se je približeval križišču s stransko cesto(1). Če mu je preglednost res zastiralo drevo, bi moral biti še toliko previdnejši. 9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče prve stopnje je po navedenem ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo ni nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, drugih pa toženec opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

10. Toženec ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadel, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora stroške zanj kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1); prvi in drugi odstavek 30. člena, ki je veljal v času prometne nezgode.