Jedro

Za to, da bi naročnik uresničil odstopno pravico, ni treba, da bi (kot predpostavka uresničitve te pravice) obstajala kakšna posebna okoliščina oziroma razlog. Zadošča namreč že naročnikova odločitev (volja), ne glede na razlog zanjo.

Breme dokazovanja omejitve izvajalčeve pravice do plačila (odtegljajev) v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani tožene stranke samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - ugotovilo se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 12.355,07 EUR (1. točka izreka), - naložilo toženi stranki da mora tožeči stranki dne 16.02.2021 plačati znesek 5.436,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.02.3021 (pravilno 17.02.2021) do plačila (2. točka izreka), - višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (3. točka izreka), - odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem tožeča stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 12.355,07 EUR ter v skladu s potrjeno prisilno poravnavo toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dne 16.02.2021 dolžna plačati znesek v višini 5.436,23 EUR, od tega dne dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za opravljeno delo po Pogodbi o oceni vrednosti družb v lasti družbe Z. E. in Z. D. (med katerimi je bila tudi tožena stranka) z dne 11.06.2010 (priloga A6), ker je trdila, da tožena stranka od pogodbe ni odstopila. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala s trditvami, da je z dopisom z dne 28.07.2010 odstopila od pogodbe iz razloga, ker je tožena stranka kršila pogodbo, saj je med izvajanjem dela prišlo do konflikta interesov.

6. Sodišče prve stopnje je pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko kot izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom, pravno opredelilo z vidika določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi. Prenehanje pogodbe je presojalo z vidika določbe 648. člena OZ, po katerem lahko vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje uporabi navedene pravne podlage za rešitev spora, navaja pa, da do odstopa od pogodbe sploh ni prišlo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni presoji vsebine pogodbe in dopisa tožene stranke z dne 28.07.2010 ugotoviti, da tožena stranka od pogodbe ni nikoli odstopila. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo trditvam tožeče stranke, da tožena stranka ni odstopila od pogodbe. To ugotovitev je sodišče oprlo na dopis z dne 28.07.2010, ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki pred izdelavo in oddajo poročila. V dopisu je tožena stranka tožeči stranki sporočila, naj ustavi vse aktivnosti po pogodbi, vezane na oceno vrednosti družbe ter jo hkrati pozvala, da razkrije vse morebitne pravne posle, povezane z vrednotenjem tožene stranke z vsemi naročniki znotraj skupine K. in se izjasni o vseh kršitvah glede konflikta interesov. Hkrati je tožečo stranko obvestila, da zavrača vse ocene vrednosti podjetja, ki so jih že opravili po pogodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je kljub temu, da tožena stranka v dopisu ni izrecno zapisala, da odstopa od pogodbe, iz vsebine dopisa mogoče sklepati na odstop od pogodbe s strani tožene stranke. Poziv v dopisu tožene stranke, naj tožeča stranka ustavi vse aktivnosti po pogodbi in da tožena stranka zavrača vse, kar je tožeča stranka morebiti že naredila, kaže ravno na tak zaključek.

8. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka glede na svoj položaj sploh ni bila upravičena zahtevati ustavitev vseh aktivnosti po pogodbi, saj je bila istočasno tudi predmet cenitve. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožena stranka ravno iz razloga, ker je bila ena izmed naročnic in podpisnic pogodbe, kljub temu, da je bila hkrati tudi predmet cenitve, upravičena zahtevati ustavitev aktivnosti, vsaj v delu, ki se nanaša nanjo.

9. Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na zmoten zaključek sodišča, da razlogi tožene stranke za odstop niso izmišljeni, ker je enake razloge kot v postopku toženka navajala tudi v dopisu z dne 28.07.2010. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje s tem želelo le pojasniti, da tožena stranka že vseskozi navaja enake razloge za odstop in si ne izmišljuje novih razlogov z namenom, da bi dosegla prenehanje pogodbe. Prav tako ni utemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da je najprej zapisalo, da se ni podrobneje ukvarjalo z razlogom za odstop od pogodbe, takoj zatem pa, da je odstop od pogodbe ocenjevalo blažje in da so bili razlogi tožene stranke dovolj tehtni, da zadoščajo za odstop od pogodbe ter da je materialnopravno nerazumljiva tudi razlaga določbe 648. člena OZ, zlasti navedba, da je ni mogoče razumeti povsem dobesedno, na način, da lahko naročnik odstopi kadar hoče. Kljub nekoliko nespretni obrazložitvi, je mogoče iz nje jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje spor presojalo v skladu z 648. členom OZ (prenehanje pogodbe po volji naročnika), v katerem ima naročnik pravico, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, odstopi od pogodbe. Za to, da bi naročnik uresničil odstopno pravico, pa ni treba, da bi (kot predpostavka uresničitve te pravice) obstajala kakšna posebna okoliščina oziroma razlog. Zadošča namreč že naročnikova odločitev (volja), ne glede na razlog zanjo (prim. N. Plavšak v M. Juhart (ur.) et al., Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 895-896).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je prvostopenjsko sodišče glede višine zahtevka odločilo za linijo najmanjšega odpora in toženi stranki naložilo naj plača toliko, kolikor je sama ponudila, in toliko, kot sta plačala njena sopogodbenika. Točka 11.2 Splošnih pogojev poslovanja, ki so sestavni del pogodbe, določa, da ima v primeru odstopa od pogodbe ali prenehanja njenega izvajanja tožeča stranka pravico do plačila stroškov, nastalih do trenutka odstopa od pogodbe ali prenehanja njenega izvajanja ter do plačila za opravljeno delo, vključno z morebitnim davkom na dodano vrednost, cena za opravljeno delo pa se v tem primeru izračuna ob upoštevanju urnih postavk, veljavnih v času opravljanja dela, kot je določen v 10. členu. Iz sodne prakse izhaja, da je breme dokazovanja omejitve izvajalčeve pravice do plačila (odtegljajev) v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika na strani tožene stranke samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini (prim. sklep III Ips 2/2009, sodba III Ips 157/2007, sodba III Ips 151/2006). Iz navedb tožene stranke, podanih na naroku dne 09.11.2012, smiselno izhaja, da je tožeča stranka upravičena do zneska, ki ustreza opravljenemu delu tožeče stranke do trenutka odstopa, skladno s točko 11.2 Splošnih pogojev poslovanja. Tožena stranka je ugovarjala višini zahtevka, zato se je dokazno breme glede višine plačila prevalilo na tožečo stranko. Ker tožeča stranka glede višine plačila ni podala navedb, niti ni predlagala izvedbe dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je znesek 12.000,00 EUR tista višina plačila, (na katero očitno pristaja tožena stranka in tudi ostala dva pogodbenika), ki ustreza opredelitvi plačila v primeru naročnikovega odstopa od pogodbe po 648. členu OZ.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in zato ni bil potreben strošek, je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.