Jedro

V obravnavanem primeru drugostopenjski upravni organ z odločbo, ki jo je izdal po vložitvi tožbe zaradi molka organa, ni odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi. O tem je bilo namreč odločeno z upravnim aktom upravnega organa prve stopnje, z naknadno odločbo drugostopenjskega organa pa je bila(le) zavrnjena pritožba zoper ta akt. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 271/2012 in sklep I Up 206/2012) se stroški po Pravilniku priznajo tudi v situaciji, ko je tožnik tožbo zaradi molka organa umaknil, ker je med sodnim postopkom pritožbeni upravni organ odločil o pritožbi in odpravil odločbo ter zadevo vrnil v ponoven postopek. Tak položaj je po mnenju Vrhovnega sodišča primerljiv obravnavanemu, saj gre v obeh primerih za odločitev pritožbenega organa, s katero ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se II. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 41/2015-14 z dne 11. 6. 2015 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 349,99 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zaradi umika tožbe na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek v upravnem sporu (I. točka izreka) in odločilo, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (II. točka izreka sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi glede izpodbijane II. točke izreka sklepa navedlo, da je pritožnica zoper iste prvostopenjske upravne akte vložila tožbo pri Upravnem sodišču v Ljubljani. Ker torej ni nadaljevala postopka pri tem sodišču, temveč je isti postopek začela pred drugim sodiščem, bo stroške postopka uveljavljala v tem drugem upravnem sporu. Sodna taksa bo pritožnici vrnjena.

3. Pritožnica se pritožuje zoper II. točko izreka sklepa in navaja, da je stališče, da ni upravičena do povračila stroškov postopka za tožbo zaradi molka organa, napačno. Pri tožbi je vztrajala zaradi interesa povrnitve stroškov postopka, zato bi moralo sodišče prve stopnje upravni spor do odločitve v zadevi I U 587/2015 pred Upravnim sodiščem v Ljubljani prekiniti. Pri vložitvi tožbe zoper molk organa je pravno odločilno le, ali je pritožnica upravičeno vložila tožbo zaradi molka organa, in ne tudi, da spora ni nadaljevala pred tem sodiščem, ampak z vložitvijo tožbe zaradi kasneje izdane odločbe pred Upravnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške postopka priznati na podlagi petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1, torej po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

K I. točki izreka:

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je pritožnica na Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju, vložila tožbo zaradi molka organa v zvezi z njeno pritožbo zoper odločbo davčnega organa prve stopnje. Za vložitev tožbe so bile izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožbeni organ je o njeni pritožbi nato odločil, in sicer je pritožbo zavrnil (odločba DT-499-02-29/2014-5-09-510-07 z dne 17. 2. 2015).

6. Glede na zakonske določbe ZUS-1 ima stranka, ki je vložila tožbo zaradi molka organa, pozneje pa je izdan upravni akt, zaradi katerega je bil sprožen upravni spor, in stranka s tem aktom ni zadovoljna, za nadaljevanje postopka dve možnosti. Prva možnost je, da taka stranka na poziv sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 sodišču sporoči, da vztraja in pri kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Druga možnost je, da v zakonsko predpisanem roku vloži novo tožbo zoper akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

7. Pritožnica je neodvisno od že vložene tožbe zaradi molka drugostopenjskega upravnega organa vložila novo tožbo pri Upravnem sodišču v Ljubljani, kjer se upravni spor vodi pod opravilno številko I U 587/2015. Po pozivu sodišča prve stopnje tako ni vztrajala pri tožbi zaradi molka organa oziroma jo razširila tudi na prvostopenjski upravni akt, ampak je to tožbo umaknila in vztrajala pri povračilu stroškov tega postopka. Sodišče prve stopnje je skladno z izjavo pritožnice postopek v upravnem sporu po tožbi zaradi molka organa po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1 z izpodbijanim sklepom ustavilo in odločilo, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne.

8. Sporna je torej odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je to zahtevo zavrnilo na podlagi stališča, da bo pritožnica stroške postopka uveljavljala v drugem upravnem sporu v zadevi I U 587/2015, v katerem izpodbija zakonitost prvostopenjskega upravnega akta. Pritožnica pa nasprotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je v sporu, ki se nanaša na molk organa, v celoti uspela, zaradi česar je upravičena do povračila stroškov postopka upravnega spora po določbah ZPP.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat razlagalo 25. člen ZUS-1, ki ureja povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu. Obravnavalo je primere, v katerih je odločilo, da se stroški postopka odmerijo po določbah ZPP (npr. zadevi I Up 124/2014 z dne 5. 6. 2014 in I Up 270/2012 z dne 21. 11. 2012), in primere, v katerih je stroške prisodilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) (npr. zadeve I Up 206/2012 z dne 24. 5. 2012, I Up 158/2014 z dne 2. 10. 2014 in I Up 271/2012 z dne 21. 11. 2012). S sodbo v obravnavanem primeru, v katerem je sicer dejansko stanje deloma drugačno od obravnavanih, je Vrhovno sodišče poenotilo prakso glede odmere stroškov po tem členu.

10. Po 25. členu ZUS-1 se o stroških postopka odloča po ZPP (tj. po načelu uspeha) le, če sodišče odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije). Kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, sodišče prisodi tožniku pavšalni znesek, ki ga mora plačati toženec, če sodišče tožbi ugodi (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, tožniku ni treba plačati stroškov toženca, saj po četrtem odstavku 25. člena trpi le svoje stroške.

11. Določba petega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ureja način in merila za povrnitev stroškov v različnih primerih ustavitve postopka po 39. členu ZUS-1, je bila uveljavljena (šele) z novelo ZUS-1A, ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009, s katero je bila ugotovljena neustavnost dotedanje ureditve načina odločanja o stroških v primerih ustavitev postopkov upravnih sporov zaradi molka organa. Zakonodajalec je navedeno odločbo Ustavnega sodišča izvršil tako, da je v 25. člen ZUS-1 vnesel nov peti odstavek, v katerem je v prvem stavku uredil povrnitev stroškov za primer, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja. V tem primeru je določil, da sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, to je po določbah ZPP. Drugi stavek petega odstavka 25. člena ZUS-1 pa ureja povrnitev stroškov za primer ustavitve postopka po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, ko je prvostopenjski organ po vložitvi tožbe izdal in vročil upravni akt, zoper katerega je dovoljena pritožba. V tem primeru sodišče odloči o stroških postopka po tretjem odstavku 25. člena, to je po Pravilniku. Vsi primeri, na katere se nanaša ureditev stroškov postopka v primerih ustavitve postopka po petem odstavku 25. člena ZUS-1, se torej nanašajo na odločitve, s katerimi je bil izdan akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in ne na odločitve, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbo, stranka pa upravni spor nadaljuje s tožbo o zakonitosti odločbe prvostopenjskega organa, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

12. Spremenjena določba 25. člena ZUS-1 torej ni uredila položaja, v katerem se v obravnavani zadevi po ustavitvi postopka nahaja pritožnica. Določba prvega stavka petega odstavka 25. člena ZUS-1 daje namreč pravno podlago za povrnitev stroškov le za primere, ko je upravni organ izdal akt, s katerim je dokončno odločil o tožnikovi pravici, obveznosti in pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja. V obravnavanem primeru pa drugostopenjski upravni organ z odločbo, ki jo je izdal po vložitvi tožbe zaradi molka organa, ni odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi. O tem je bilo namreč odločeno z upravnim aktom upravnega organa prve stopnje, z naknadno odločbo drugostopenjskega organa pa je bila (le) zavrnjena pritožba zoper ta akt. Določba 25. člena člena ZUS-1 tako ureja primere odmere stroškov po ZPP, ko sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).

13. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009. Navedlo je (16. in 17. točka obrazložitve navedene odločbe), da je za odločanje o stroških po ZPP odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih dejanj (razen če gre za separatne stroške). Tudi v upravnem sporu je po stališču Ustavnega sodišča treba upoštevati različne položaje, v katerih so stranke upravnega spora glede na vprašanje, ali so s končno odločitvijo uspele ali ne in ali je s končanjem upravnega spora o njihovi pravici, obveznosti ali pravni koristi že odločeno ali ne (20. točka obrazložitve navedene odločbe). Končnemu uspehu v pravdi so primerljivi položaji ustavitve upravnega spora v primerih, ko upravni organ med postopkom spremeni izpodbijani akt tako, da je o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika dokončno odločeno v njegovo korist, pri tem pa niso kršene pravice drugega. V vseh drugih primerih pa spremenjena ali nova odločba upravnega organa ne pomeni končne odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato uspeha končne odločitve v upravnem sporu ni mogoče primerjati s končnim uspehom v pravdnem postopku (18. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča). Pritožničini ugovori, da bi ji bilo treba priznati stroške postopka po določbah ZPP, tako niso utemeljeni.

14. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo o stroških postopka upravnega spora po tožbi zaradi molka organa odločalo Upravno sodišče v Ljubljani v zadevi I U 587/2015 oziroma, da pritožnica ni upravičena do povračila nobenih stroškov zaradi vložene tožbe zaradi molka organa, je po mnenju Vrhovnega sodišča napačno. Pomembno je namreč, da je bil spor zaradi molka organa potreben in je s tem postopkom pritožnica v celoti uspela, saj je dosegla namen in je drugostopenjski davčni organ upravni akt izdal. Zakon pa ji procesno možnost, da vloži samostojno tožbo zoper ta akt, ne glede na že vloženo tožbo zaradi molka organa zoper isti prvostopenjski upravni akt, dovoljuje.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča gre v obravnavani zadevi za primer, ki ga ZUS-1 ne ureja, zato gre za pravno praznino, ki od sodišča terja, da s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora. Pri tem mora izhajati iz načela pravne enakosti, ki zahteva, da se bistveno enaki dejanski in pravni položaji obravnavajo enako (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Če se taki položaji obravnavajo različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

16. ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb o stroških postopka, kadar sodišče o tožbi zaradi molka upravnega organa odloči po prvem odstavku 69. člena ZUS-1. Sodišče namreč, če spozna, da je tožba zaradi molka organa utemeljena, pod pogoji iz petega odstavka 65. člena istega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen akt naj izda. V prvem primeru gre za odločitev v sporu polne jurisdikcije, zato sodišče v teh primerih stroške na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 odmeri po ZPP. V drugem primeru, tj. ko sodišče upravnemu organu naloži izdajo upravnega akta, pa gre za položaj, ki je podoben položaju, ko upravno sodišče odloči o zakonitosti upravnega akta. V teh primerih sodišče stroške odmeri po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom.

17. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 271/2012 in sklep I Up 206/2012) se stroški po Pravilniku priznajo tudi v situaciji, ko je tožnik tožbo zaradi molka organa umaknil, ker je med sodnim postopkom pritožbeni upravni organ odločil o pritožbi in odpravil odločbo ter zadevo vrnil v ponoven postopek, in torej o tožnikovi pravici, obveznosti in pravni koristi ni bilo dokončno odločeno. Tak položaj je po mnenju Vrhovnega sodišča primerljiv obravnavanemu, saj gre v obeh primerih za odločitev pritožbenega organa, s katero ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

18. Vrhovno sodišče je tako s sklepanjem od podobnega na podobno (argumentum a simile ad simile) zaključilo, da se pritožnici v obravnavani zadevi priznajo stroški postopka po Pravilniku. Enak namen zakonodajalca v zvezi z odmero stroškov upravnega spora v različnih primerih ustavitve postopka je razviden tudi iz obrazložitve predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS-1A, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora, št. 83 z dne 16. 6. 2010. S tem tudi ni utemeljen pritožničin ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek do izdaje odločitve v zadevi I U 587/2015. 19. Ker je bilo v obravnavni zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka in 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in samo odločilo o stroških upravnega spora na prvi stopnji. Vrhovno sodišče je tako pritožnici skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo stroške upravnega spora v višini 285 EUR in 22 % DDV v višini 62,70 EUR, kar skupaj znese 347,70 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki priznane stroške sodnega postopka na prvi stopnji povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K II. točki izreka:

20. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife, in sicer po drugi alineji 1. točke in 4. točki tar. št. 30 v znesku 286,88 EUR, kar z 22 % DDV skupaj znaša 349,99 EUR. Obvestilo stranki o vloženi pritožbi in poročilo stranki o uspehu pritožbe je v nagradi za pravno sredstvo že vsebovano, zato nagrade za to Vrhovno sodišče pritožnici ni priznalo. Vračilo plačanih sodnih taks za pritožbo pa bo skladno z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki priznane stroške pritožbenega postopka povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.