Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sprejeta odločitev temelji na ugotovitvi (ki v tem pritožbenem postopku ni več sporna), da je podana litispendenca (obstoj pravde) in da je Deželno sodišče v Celovcu, glede katerega je bila ugotovljena pristojnost, prvo začelo postopek, zato sodišče v R Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) v zadevi ni (več) pristojno. V tem kontekstu je glede na vsebino predmeta odločanja, ob upoštevanju dikcije tretjega odstavka 29. člena citirane uredbe, odločitev v zvezi s točko II izreka, ki za tožnico niti ni pritožbeno sporna, povsem zadostno obrazložena in se sodišču prve stopnje ni bilo treba izrekati o tem, kaj se bo s tožničinim dajatvenim zahtevkom "dogajalo" v nadaljevanju, ali bo slednja morebiti ostala brez sodnega varstva... Kot je že bilo navedeno, sprejeta odločitev v tem delu temelji na ugotovitvi, da je podana litispendenca (obstoj pravde, njena "visečnost") in da je Deželno sodišče v Celovcu (med istima strankama v zvezi z istovetnim zahtevkom) prvo začelo postopek, zato sodišče v R Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) v zadevi ni (več) pristojno. Pravni učinek takšne odločitve (tudi, če to iz izreka ne izhaja) pa je po oceni sodišča druge stopnje jasen - končanje postopka pred slovenskim sodiščem zaradi litispendence (obstoja prej začete pravde pred drugim sodiščem), saj njegovo nadaljevanje ni več dopustno. Iz razlogov izpodbijanega sklepa v točki 10 obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo (zgolj) zato, ker so določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012 neposredno uporabljive in jih je treba razlagati avtonomno, neodvisno od nacionalnih pravil posamezne države (primerjaj tretji odstavek 189. člena ZPP) in v skladu s sodno prakso sodišča EU. Po oceni sodišča druge stopnje je (le) to lahko razlog, zaradi katerega pritožnici ni jasno, kaj se bo v nadaljevanju dogajalo s to zadevo. Dejstvo pa je, da zaradi obstoja prej začete pravde v R Avstriji postopka pred sodiščem prve stopnje v skladu s citirano uredbo (29. člen) ni dopustno nadaljevati oziroma se postopek pred sodiščem, ki je kasneje začelo postopek (slovensko sodišče) konča. Glede na navedeno po oceni sodišča druge stopnje ne bi bilo napak oziroma bi bilo (zaradi jasnosti izreka) celo pravilneje v točki II izreka dodati "...in se tožba zavrže."
I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka odločilo, da se pravdni postopek nadaljuje. V točki II izreka je sklenilo, da se sodišče R Slovenije - Okrožno sodišče v Mariboru - izreka za nepristojno v tej zadevi v korist sodišča v R Avstriji - Deželnega sodišča v Celovcu. V točki III izreka je odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) pravdne stroške v znesku 4.575,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožuje se zoper točki II in III izreka sklepa. Izrecno uveljavlja obstoj procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
Pritožnica sicer ne oporeka odločitvi o izrečeni nepristojnosti tukajšnjega sodišča v korist Deželnega sodišča v Celovcu, je pa zanjo sporno in nerazumljivo to, da se sodišče prve stopnje v izreku ni opredelilo, kako bo v nadaljevanju postopalo s tožbo. Ni namreč jasno, ali bo sodni spis posredovalo sodišču v R Avstriji, da bo slednje odločalo o tožbi kot „antipodu“ negativni ugotovitveni tožbi tukajšnje toženke (tam tožnice), ali pa je postopek prekinjen in se čaka na odločitev Deželnega sodišča v Celovcu o temelju v tem postopku obravnavanega zahtevka. Če bo sodišče v R Avstriji zahtevek z naslova negativne ugotovitvene tožbe zavrnilo (takrat bo podan temelj v tej zadevi obravnavane dajatvene tožbe) in od slovenskega sodišča ne bo prejelo sedaj obravnavane zadeve (sodnega spisa), o zahtevku v zadevi ne bo moglo odločiti. V tem primeru obstaja bojazen, da bo ostala tožnica brez sodnega varstva. O tem izpodbijani sklep ne vsebuje ničesar, niti v izreku niti v razlogih.
Tožnica glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo izpodbijani sklep razume tako, da bo sodišče prve stopnje počakalo na odločitev Deželnega sodišča v Celovcu in v primeru zavrnitve zahtevka v tem postopku, nadaljevalo s sojenjem v tu obravnavani zadevi. Po mnenju pritožnice bi bilo na mestu, da bi sodišče prve stopnje v izrek sklepa dodalo, da se postopek ponovno prekine do rešitve spora pred sodiščem v R Avstriji. Podrejeno pa je, glede na težnjo po ustvarjanju enotnega evropskega sodnega prostora (Uredba EU št. 1215/2012), možno tudi to, da sodišče prve stopnje zadevo enostavno posreduje Deželnemu sodišču v Celovcu. Tožnica za takšno postopanje ne vidi zadržkov, čeprav bi bilo bolj ekonomično po pravnomočnosti odločitve sodišča v R Avstriji postopek nadaljevati pred sodiščem v R Sloveniji.
Za tožnico je problematično to, da sodišče prve stopnje strankam dejansko ni pojasnilo, kako bo (gre za primer „visečnosti pravde“), v povezavi z odločitvijo sodišča v R Avstriji, postopalo s tožbo v nadaljevanju oziroma kdo bo o njej odločal. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj predmetni pravdni postopek v tej fazi postopka nikakor ni zaključen.
Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo vrne v nov postopek in v njeno korist odloči o stroških pritožbenega postopka.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo uvodoma navaja, da tožnica ni podala nobenih takšnih pritožbenih navedb, ki bi utemeljevale vložitev pritožbe. Za sodišče prve stopnje je postopek v skladu s pravili o „visečnosti“ pravde zaključen, v posledici tega pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev v točki II izreka je sprejeta v skladu z Uredbo EU št. 1215/2012, za kakršnokoli drugačno odločitev pa ni pravne podlage. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa v izpodbijanem delu.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).
6. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišče prve stopnje v točki II in v posledici tega tudi v točki III izreka, ki temelji na Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev), Ur. l. EU – SL št. L 351/1 z dne 20. 12. 2012 (v nadaljevanju: Uredba EU št. 1215/2012) in Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pravilna.
7. V tem kontekstu velja poudariti, da tožnica odločitve iz točke II izreka (o tem, da se Okrožno sodišče v Mariboru v predmetni zadevi izreka za nepristojno v korist sodišča v R Avstriji – Deželnega sodišča v Celovcu) niti ne graja. Kljub temu sodišču prve stopnje (v zvezi s to odločitvijo) očita pomanjkljivo obrazložitev. Po njenem manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, kako bo tukajšnje sodišče v nadaljevanju (glede na rezultat postopka pred Deželnim sodiščem v Celovcu) postopalo z njeno tožbo.
8. Pritožbeni očitek ni utemeljen.
9. Glede na vsebino tretjega odstavka 29. člena Uredbe EU št. 1215/20121 se je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo za nepristojno v korist sodišča v R Avstriji, Deželnega sodišča v Celovcu. Sprejeta odločitev temelji na ugotovitvi (ki v tem pritožbenem postopku ni več sporna), da je podana litispendenca (obstoj pravde)2 in da je Deželno sodišče v Celovcu, glede katerega je bila ugotovljena pristojnost, prvo začelo postopek, zato sodišče v R Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) v zadevi ni (več) pristojno. V tem kontekstu je glede na vsebino predmeta odločanja, ob upoštevanju dikcije tretjega odstavka 29. člena citirane uredbe, odločitev v zvezi s točko II izreka, ki za tožnico niti ni pritožbeno sporna, povsem zadostno obrazložena in se sodišču prve stopnje ni bilo treba izrekati o tem, kaj se bo s tožničinim dajatvenim zahtevkom „dogajalo“ v nadaljevanju, ali bo slednja morebiti ostala brez sodnega varstva... Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi prvim odstavkom 366. člena ZPP.
10. Sodišče druge stopnje razloge izpodbijanega sklepa v zvezi z odločitvijo v točki II izreka v celoti povzema, glede na zgoraj izražene pritožbene pomisleke, ki za sprejem odločitve sicer niso pravno odločilni, pa še dodaja:
11. Kot je že bilo navedeno, sprejeta odločitev v tem delu temelji na ugotovitvi, da je podana litispendenca (obstoj pravde, njena „visečnost“3) in da je Deželno sodišče v Celovcu (med istima strankama v zvezi z istovetnim zahtevkom) prvo začelo postopek, zato sodišče v R Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) v zadevi ni (več) pristojno. Pravni učinek takšne odločitve (tudi, če to iz izreka ne izhaja) pa je po oceni sodišča druge stopnje jasen – končanje postopka pred slovenskim sodiščem zaradi litispendence (obstoja prej začete pravde pred drugim sodiščem), saj njegovo nadaljevanje ni več dopustno. Iz razlogov izpodbijanega sklepa v točki 10 obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo (zgolj) zato, ker so določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012 neposredno uporabljive4 in jih je treba razlagati avtonomno, neodvisno od nacionalnih pravil posamezne države (primerjaj tretji odstavek 189. člena ZPP) in v skladu s sodno prakso sodišča EU. Po oceni sodišča druge stopnje je (le) to lahko razlog, zaradi katerega pritožnici ni jasno, kaj se bo v nadaljevanju dogajalo s to zadevo. Dejstvo pa je, da zaradi obstoja prej začete pravde v R Avstriji postopka pred sodiščem prve stopnje v skladu s citirano uredbo (29. člen) ni dopustno nadaljevati oziroma se postopek pred sodiščem, ki je kasneje začelo postopek (slovensko sodišče) konča. Glede na navedeno po oceni sodišča druge stopnje ne bi bilo napak oziroma bi bilo (zaradi jasnosti izreka) celo pravilneje v točki II izreka dodati „...in se tožba zavrže.“
12. Ker se torej sedaj obravnavani postopek v nobenem primeru ne more nadaljevati (v primeru litispendence gre za en tožbeni zahtevek, dve pravdi pa o istem zahtevku nista dopustni), odpadejo tudi vsa polemiziranja pritožbe v zvezi s tem, kaj se bo v nadaljevanju dogajalo s predmetno tožbo. Sodišče druge stopnje sicer verjame tožnici, da se ji v zvezi s tem porajajo vprašanja (povezana so lahko tudi s tem, ali pred slovenskim sodiščem vložena tožba morebiti pretrga zastaranje dajatvenega zahtevka tožnice, saj to vpliva na to, ali bo lahko tožnica, če se bo postopek pred avstrijskim sodiščem odvil v njeno korist, takšen zahtevek znova postavila; ali ga bo lahko morebiti uveljavlja (že) znotraj obstoječe pravde pred avstrijskim sodiščem), a le - ta niso predmet presoje v okviru reševanja te pritožbe.
13. Ker je odločitev v točki II izreka pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka iz točke III izreka izpodbijanega sklepa, saj tožnica v tem postopku s svojo zahtevo za sodno varstvo ni bila uspešna.
14. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 2. točki 365. člen ZPP.
15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker navedbe toženke v odgovoru na pritožbo niso v bistveni in odločilni meri vplivale na sprejem odločitve o pritožbi, sodišče druge stopnje ocenjuje, da stroški za sestavo te vloge niso bili potrebni (155. člen ZPP).
1 Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča. 2 Ta institut je v slovenskem pravnem sistemu urejen v tretjem odstavku 189. člena ZPP. 3 Glej tretji odstavek189. Člena ZPP. 4 Pri pojmu litispendence iz 29. člena Uredbe EU št. 1215/2012 gre za „evroavtonomen“ pojem, pri čemer zavrženje tožbe ni posebej predvideno.