Jedro

Škodo, ki izvira iz izkupa predrugačenega ali nepristnega čeka, trpi neresnični trasant nepristnega čeka le tedaj, če je bil kriv za izdajo nepristnega čeka. Imetnik tekočega računa, ki je čekovne blankete skupaj s čekovno kartico pustil v poslovnem kovčku v zaklenjenem avtomobilu na zavarovanem parkirišču, je delno kriv in soodgovoren za škodo zaradi tatvine čekov. Delno pa je za škodo odgovorna tudi banka, ki je bila o tatvini pravočasno obveščena, vendar pa notranje organizacije dela ni prilagodila tako, da bi preprečila zlorabo čekov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi z dne 16.7.1993, opr.št. I 596/93, ostane v veljavi še za glavnico v znesku 1.980,00 SIT s pripadajočimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.574,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1999 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi z dne 16.7.1993, opr.št. I 596/93, vzdržalo v veljavi v delu, ki se nanaša na glavnico v znesku 400,00 SIT s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1991 do 17.6.1993, od tedaj dalje pa na seštevek glavnice in navedenih pogodbenih zamudnih obresti skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1993 do plačila v višini, kot jih določa vsakokratni sklep o višini obrestnih mer Ljubljanske banke - Gorenjske banke d.d. Kranj oziroma Gorenjske banke d.d. Kranj kot njene pravne naslednice, vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 88.080,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, in sicer obe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožeča stranka pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni res, da ni predložila nobenih dokazov, da je ukradene in vnovčene čeke res izplačala. Sodišču je namreč predložila fotokopijo knjigovodske kartice za tekoči račun toženca za leto 1991 in kartico glavne knjige za začasni račun blokiranih čekov za leto 1991, poleg tega pa je sodišče opozorila, da dokumentacijo lahko predloži tudi na mikrofilmu. V primeru, da stranka v postopku predloži kopijo mikrofilmskega zapisa originala listine, imajo te kopije praktično enako težo kot original, če je kopija overjena. V konkretnem primeru je tožeča stranka posredovala potrdilo, da kopije, ki jih je predložila, predstavljajo originalni zapis na mikrofilmu. S tem v zvezi pa tožena stranka ni izkazala, zakaj naj predloženi dokumenti ne bi bili verodostojni. Poleg tega je tožeča stranka takoj, ko je toženec ugovarjal nerazumljivost in nepreglednost predložene dokumentacije (na naroku dne 17.9.1998), predlagala tudi zaslišanje svoje delavke B. S., ki je strokovno usposobljena in opravlja dela na finančno-računovodskem področju, vendar je sodišče ta dokaz kot neutemeljen zavrnilo.

Nadalje je napačen zaključek sodišča, da je krivda tožeče stranke za nastanek škode 80%. Vprašanje namreč je, ali je bilo hotelsko parkirišče zavarovano in na kakšen način, saj je do kraje prišlo popolnoma neovirano in kljub vsem varnostnim ukrepom; poleg tega pa pooblaščeni hotelski delavci tudi niso želeli sprejeti prijave tatvine. Neutemeljena je trditev toženca, da tožnica ni ravnala z zadostno profesionalno skrbnostjo. Tožeča stranka je namreč pravočasno in v največjem možnem obsegu blokirala bančno kartico in ukradene čekovne blankete, ni pa mogla obvestiti vseh potencialnih upravičencev iz naslova prejema ukradenih čekov. Sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2.odstavka 354.člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila, da bi tožeča stranka morala že v letu 1993 po vložitvi toženčevega ugovora vedeti, da je celotna terjatev sporna in bi morala že takrat s tem v zvezi zagotoviti vse listine. Te listine pa bi morale biti take, da bi s svojo obliko in vsebino nedvomno dokazovale, da je tožeča stranka plačala tisto, kar zatrjuje, in s katerimi bi dokazala višino vtoževane obrestne mere. Ker takih listin tožeča stranka ni predložila, gre zaključiti, da ni dokazala, da je namesto tožene stranke karkoli plačala. V vsakem primeru pa gredo tožeči stranki le obresti po obrestni meri v skladu s 399.členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Na uporabo navedenega člena napotuje tudi sodišče v obrazložitvi sodbe.

Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da je ona omogočila krajo čekov in čekovne kartice. Ravnala je namreč z vso potrebno skrbnostjo, saj je avto pustila na zavarovanem parkirišču. Samo dejstvo, da so bila čeki in čekovna kartica v avtu, pa še ne zadošča za njeno krivdno odgovornost. Tožeča stranka z verodostojno listino ni dokazala nikakršnega izplačila na podlagi ukradenih čekov, saj ni predložila originalnih listin. Prav tako tožeča stranka ni predložila sklepov, s katerimi bi dokazovala višino vtoževanih obresti, zaradi tega pa se ne da preveriti pravilnosti zahtevka in tudi ne izračunati dolga tožene stranke na podlagi izreka izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je tista, ki ni ravnala z vso potrebno skrbnostjo, saj o kraji ni obvestila SDK. Nasprotno pa je tožena stranka ravnala z vso potrebno skrbnostjo, saj je takoj po kraji izpolnila svojo notifikacijsko dolžnost. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožeči stranki prisodilo obresti po obrestni meri, ki je v nasprotju z zakonom.

Pogodbene zamudne obresti so nedoločene višine ter prepuščene v določitev tožeči stranki, to pa po 2.odstavku 6.člena zakona o obrestni meri predstavlja nično pogodbeno in ne more prestavljati temelja za obračun obresti, saj obrestna mera ni dogovorjena. Ne glede na to pa je po 399.členu Zakona o obligacijskih razmerjih pogodbena obrestna mera največ enaka obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah v pritožbah navedenih razlogov, ugotovilo, da sta podana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Imetnik tekočega računa je (v celoti ali delno) odgovoren za škodo zaradi izkupa predrugačenega ali nepristnega čeka takrat, kadar mu je mogoče očitati kakšno krivdo, da je do takega izkupa prišlo. Banka (trasat) za predmetno škodo odgovarja po načelu profesionalnega rizika (9.odstavek 23.člena Zakona o čeku, Uradni list FLRJ, št. 105/46, ZČ, 1.odstavek 1057.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78, ZOR, v zvezi s 1.odstavkom 751.člena ZOR, 2.odstavek 262.člena ZOR, 2.odstavek 18.člena ZOR).

Ob dejstvu, da je tožena stranka čekovne blankete skupaj s čekovno kartico pustila v zaklenjenem avtu na zavarovanem parkirišču, da je tožena stranka takoj obvestila tožečo stranko o tatvini in ob dejstvu, da je tožeča stranka kljub pravočasnemu obvestilu o tatvini (do vnovčitve prvega ukradenega čeka) izplačala skupen znesek ukradenih čekovnih blanketov, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo prispevka pravdnih strank k nastanku škode. Tožena stranka je s tem, ko je čekovne blankete in čekovno kartico, brez katere vnovčitev čeka ni mogoča, pustila na istem mestu (v poslovnem kovčku) in to v avtu (namesto, da bi jih imela pri sebi) je nepooblaščeni osebi olajšala dostop do čekov in kartice in v posledici tega omogočila njihovo lažje vnovčenje. Pritožbenim navedbam tožene stranke, da je v konkretnem primeru ravnala z vso potrebno skrbnostjo, zato ni mogoče pritrditi. Enako pa velja tudi za tožečo stranko. Iz izpovedi A. B., uslužbenke tožeče stranke, iz navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 15.3.1998, pa tudi iz splošno znanega dejstva, da so banke leta 1991 s čeki poslovale v skladu s sporazumom o vodenju tekočih računov občanom in navodilom, ki ga je sprejelo Združenje bank Jugoslavije v soglasju z SDK, izhaja, da je poslovanje s čeki potekalo tako, da je SDK za znesek vnovčenih čekov na podlagi naloga na obrazcu SDK-43 bremenila žiro račun banke (trasata) še preden je banka (trasat) prejela čeke in primerek naloga. Znesek čekovnih blanketov je bil torej posnet z žiro računa banke (trasata), še preden je bilo banki znano, na katere čeke se nanaša. Zaradi takega poslovanja s čeki tožeča stranka ni zavrnila izplačila zneska ukradenih čekov. Ker je tožena stranka tožečo stranko takoj obvestila o tatvini, bi morala tožeča stranka v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka o ukradenih čekovnih blanketih in o čekovni kartici obvestiti vse banke v Jugoslaviji in SDK v Sarajevu, vendar pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je tožeča stranka soodgovorna za nastalo škodo, saj svojega notranjega poslovanja ni prilagodila tako, da bi preprečila zlorabo ukradenih čekov. Tožeča stranka v pritožbi postavlja pod vprašaj zavarovanost hotelskega parkirišča, na katerem je tožena stranka kritične noči pustila svoj avto, vendar pa glede na večkrat ponovljeno trditev tožene stranke, ki jo je potrdila tudi priča M. K., ki je bila v kritičnem času skupaj z njo v Sarajevu, tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo parkirišče v resnici zavarovano.

Že sam postopek poslovanja s čeki v letu 1991 dokazuje, da je tožeča stranka izplačala vseh 6 ukradenih čekovnih blanketov v skupnem znesku 11.900,00 SIT. Dodatno je tožeča stranka to dejstvo dokazala s predložitvijo vseh ukradenih in vnovčenih čekovnih blanketov, z izpisom knjigovodske kartice za tekoči račun toženca za leto 1991 in izpisom prometa iz glavne knjige za začasni račun blokiranih čekov 721-1549990. Zaradi tega ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala, da je ukradene čeke dejansko tudi izplačala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi s strani tožeče stranke predloženih izpisov zaključilo, da je tožeča stranka dokazala le izplačilo čeka št. 463846 v znesku 2.000,00 SIT, pri čemer pa je spregledalo, da iz istega izpisa (izpis prometa iz glavne knjige za začasni račun blokiranih čekov) izhaja, da je bil na tem računu knjižen tudi znesek 9.900,00 SIT, kar predstavlja znesek ostalih 5 ukradenih čekov, ki ga vtožuje tožeča stranka (čeki št. 463848 do 463850). Z ozirom na pritožbene navedbe tožene stranke pa sodišče druge stopnje še dodaja, da kot dokaz za obstoj nekega dejstva zadošča tudi fotokopija listine in ni nujna njena predložitev v originalu, kot meni tožena stranka. Predložitev listine v originalnem zapisu sodišče zahteva le v primeru, da dvomi v verodostojnost fotokopije, kar pa v konkretnem primeru ne.

Tožeča stranka pa je na podlagi 5.člena pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, sklenjene med pravdnima strankama, upravičena tudi do pogodbenih zamudnih obresti od odškodnine zaradi izkupa ukradenih čekov od dneva vnovčitve čekov do plačila odškodnine, in sicer v višini, kot jo določa sklep banke o politiki obrestnih mer. V letu 1991, v katerem je bila sklenjena predmetna pogodba in v katerem je banka izplačala zneske ukradenih čekov, Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, ZPOMZO) sploh še ni veljal, zaradi česar se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 2.odstavka 6.člena omenjenega zakona. Tudi v primeru dolžnikove zamude gredo upniku lahko namesto zakonskih pogodbene obresti, če sta se pogodbeni stranki o njih dogovorili. V obravnavani zadevi sta se pravdni stranki s pogodbo o tekočem računu dogovorili tudi o obrestih v višini, določeni s sklepom banke o višini obrestnih mer (5.člen). ZOR ne uzakonja najvišje obrestne mere pogodbenih obresti, dogovorjenih med posameznikom in banko, zato so te lahko višje od zakonskih obresti. Določbi 2.in 4.odstavka 399.člena ZOR sta namreč le blanketni normi, ki sami za sebe brez posebnega zakona ne učinkujeta. Poseben zakon (ZPOMZO) v letu 1991 še ni veljal, zato bi tožena stranka lahko uspešno ugovarjala previsoki obrestni meri pogodbenih obrestih, določeni s sklepom banke o višini obrestnih mer le s tem, da ne bi smele biti dogovorjene oderuške obresti. Tega pa tožena stranka ni ugovarjala.

Poleg tega pa iz s strani tožeče stranke predloženih obračunov pogodbenih obresti izhaja, da mesečna obrestna mera ni bila višja od 6%.

Nadalje tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njenem celotnem tožbenem zahtevku. O čem naj ne bi bilo odločeno, pritožbenemu sodišču ni jasno, tožeča stranka pa sama tega tudi ne obrazloži. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku v obsegu, kot ga je določila tožeča stranka, vendar je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je le del tega zahtevka utemeljen in v tem delu sklep o izvršbi tudi pustilo v veljavi. Poleg tega pa neodločitev o delu tožbenega zahtevka nikakor ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.točki 2.odstavka 354.čena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP), kot to trdi tožeča stranka.

Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, na katere se opira izpodbijana sodba, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Radovljici z dne 16.7.1993, opr.št. I 596/93, vzdrži v veljavi tudi za glavnico v znesku 1.980,00 (20% od 9.900,00 SIT) s pripadajočimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi (2.točka 373.člena ZPP). V ostalem pa je bilo treba pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368.člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, saj je odločitev v skladu z delnim uspehom strank v postopku (2.odstavek 154.člena ZPP). Na podlagi 3.odstavka 166.člena ZPP in v skladu z 2.odstavkom 154.člena ZPP pa je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 2.754,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa je glede na njen uspeh s pritožbo upravičena do 17% sodne takse za pritožbo, ki po določbi 1.odstavka tar.št. 3 Zakona o sodnih taksah znaša 16.200,00 SIT.