Jedro

V obravnavani zadevi je upnica v delnem umiku izvršilnega predloga priglasila 4,40 EUR materialnih stroškov (vloga 0,75 EUR, priloga 1,50 EUR, administrativni stroški 2,15 EUR). Tak stroškovni predlog ni dovolj specificiran, saj ni jasno, kateri konkretni stroški naj bi upnici v zvezi z vlogo in prilogo dejansko nastali. Prav tako ni jasno, katere konkretne stroške je upnica obračunala pod postavko administrativni stroški. Že iz tega razloga upnica s svojim stroškovnim zahtevkom ne more uspeti.

Cenik, ki ga je priložila upnica, izkazuje zgolj stroške, ki jih upnica zaračunava svojim strankam, ne pa dejanske višine upnici nastalih materialnih stroškov, ki bi bili neposredno povezani z obravnavano vlogo. Cenika zato ni mogoče upoštevati kot izkaza dejanskega nastanka priglašenih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ustavilo izvršbo za dne 21. 2. 2022 plačanih 113,74 EUR (I. točka izreka) in zavrnilo predlog upnice za povrnitev stroškov vloge z dne 22. 2. 2022 (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. točki izreka se je pritožila upnica. Navedla je, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do priloženega Cenika storitev Zavarovalnice A. (v nadaljevanju Cenik). Menila je, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati višino stroškov, saj je splošno znano dejstvo, da je sestava vloge povezana z delovnimi urami, porabo pisarniškega materiala in uporabo poštnih storitev, ki so plačljive. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da v primeru prostovoljnega plačila dolžnika predstavlja upnikov delni umik predloga za izvršbo vlogo, katere stroški so potrebni za izvršbo. Predlagala je, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se dolžnici naložijo v plačilo upničini stroški delnega umika predloga za izvršbo, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in zadeva vrne v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka sklepa zavrnilo stroškovni predlog upnice z obrazložitvijo, da ni izkazala nastanka priglašenih materialnih stroškov za vlogo v priglašeni višini 0,75 EUR, za prilogo v višini 1,50 EUR in administrativnih stroškov v višini 2,15 EUR, saj sodišču ni predložila nobenega računa oziroma druge listine, ki bi izkazovala dejansko višino priglašenih materialnih stroškov.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišče je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upničinega stroškovnega zahtevka pravilna. V skladu z drugim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. To pa pomeni, da je stranka dolžna ločeno specificirati višino stroškov, nastalih s posameznim opravilom, nastanek stroškov pa mora biti tudi dejansko izkazan. V obravnavani zadevi je upnica v delnem umiku izvršilnega predloga priglasila 4,40 EUR materialnih stroškov (vloga 0,75 EUR, priloga 1,50 EUR, administrativni stroški 2,15 EUR). Tak stroškovni predlog ni dovolj specificiran, saj ni jasno, kateri konkretni stroški naj bi upnici v zvezi z vlogo in prilogo dejansko nastali. Prav tako ni jasno, katere konkretne stroške je upnica obračunala pod postavko administrativni stroški. Že iz tega razloga upnica s svojim stroškovnim zahtevkom ne more uspeti. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je upnica vlogo vložila preko Portala e-Izvršba, zato ji konkretni materialni stroški (tiskanje, fotokopiranje, poštnina) v zvezi z vložitvijo te vloge niso mogli nastati. Do pavšalnega zneska materialnih stroškov in do plačila nagrade za sestavo vloge pa je v postopku upravičen samo odvetnik. Zato je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1713/2020 z dne 20. 1. 2021 in I Ip 1345/2020 z dne 6. 10. 2020, ki se opredeljujeta do potrebnosti odvetniških stroškov v zvezi z delnim umikom.

7. Drži sicer, da se je upnica ob priglasitvi sklicevala na priloženi Cenik, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar pa glede na zgoraj obrazloženo za odločitev v zadevi ni bistveno. Kljub temu pritožbeno sodišče v zvezi s Cenikom še dodaja, da ta izkazuje zgolj stroške, ki jih upnica zaračunava svojim strankam, ne pa dejanske višine upnici nastalih materialnih stroškov, ki bi bili neposredno povezani z obravnavano vlogo. Cenika zato ni mogoče upoštevati kot izkaza dejanskega nastanka priglašenih stroškov. Drugih dokazil o nastanku in višini teh stroškov pa upnica ni predložila.

8. Po obrazloženem se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov izkaže kot pravilna in zakonita, pritožba pa kot neutemeljena. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v II. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ker upnica s pritožbo ni uspela, njeni pritožbeni stroški niso stroški, ki bi bili potrebni za postopek, zato jih mora kriti sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).