Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v 6. mesecih od 14. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Uvodoma je ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 4. 9. 2023 mu je ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco EURODAC (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da ga je 27. 8. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla že Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 9. 10. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 23. 10. 2023 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tožniku dne 19. 12. 2023 vročila sklep št. 2142-5334/2023/11 (1221-01) z dne 15. 12 2023, s katerim je na podlagi meril v Uredbi Dublin III zavrgla tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški.

3.Tožnik je bil 29. 3. 2024 prvič predan odgovorni državi članici Republiki Hrvaški, isti dan pa zopet nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Drugič je bil Republiki Hrvaški predan 24. 4. 2024, vendar se je isti dan vrnil nazaj v Republiko Slovenijo in ponovno izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito. Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je vložil 26. 4. 2024.

4.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 30. 4. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in od nje 14. 5. 2024 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje prosilca.

5.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 24. 5. 2024 opravila osebni razgovor. V nadaljevanju obrazložitve se je tožena stranka opredelila do njegovih izjav na razgovoru. Navedla je, da se njegove izjave glede policijskega prijetja in nadaljnjega policijskega ravnanja nanašajo na dublinski postopek, ki je že pravnomočno končan in v okviru katerega je bil tožnik že vrnjen v Republiko Hrvaško. Od tam se je obakrat isti dan vrnil v Republiko Slovenijo. Tudi v tem dublinskem postopku ga bodo ob predaji sprejele hrvaške uradne osebe, pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, tožnik bo lahko imel pravice prosilca. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Izpostavila je sodno prakso tega sodišča in Vrhovnega sodišča, skladno s katero je pri ugotavljanju ali obstajajo pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo tam podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato za tožnikovo predajo tej državi ni videla ovir.

Bistvene trditve tožnika

6.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga naj se z izdajo začasne odredbe njegova izvršitev zadrži do pravnomočne sodne odločitve. Trdi, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj so mu policisti le odvzeli prstne odtise, poleg tega so z njim nespoštljivo ravnali. Ni pravilna ocena tožene stranke, da njegove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Njegove trditve je relativizirala z ugotovitvijo, da ne bo obravnavan v policijskem, ampak v azilnem postopku, kar pa ne daje odgovora na trditve tožnika o ponižujočem in zastraševalnem ravnanju v Republiki Hrvaški.

7.Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), poročil hrvaškega ombudsmana in periodičnih poročil o azilni problematiki na Hrvaškem je razvidno, da hrvaška policija izvaja nasilje zoper migrante z vračanjem v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) in sosednje države ter se poslužuje kolektivnega izgona tujcev. Iz Poročila posebnega odposlanca Evropskega sveta za begunce za leto 2018 izhaja vrsta kršitev in obtožb na račun hrvaških organov, kjer so bile ugotovljene številne poškodbe, povzročene s fizičnim nasiljem, pasjimi ugrizi, strelne rane itd. Hrvaška je bila pred ESČP v več sodbah spoznana za kršiteljico človekovih pravic in svoboščin določenih. Tudi iz poročil Amnesty International iz leta 2019 izhaja, da je Hrvaška vračala begunce v BiH, čeprav so bili že globoko na teritoriju Hrvaške, ne da bi jim omogočila ustrezne postopke. Zato ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

8.Tožnik se sklicuje na sodbo švicarskega zveznega upravnega sodišča z 12. 7. 2019, ki je zavrnilo vrnitev sirskih beguncev v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, saj je ugotovilo, da so hrvaške oblasti večjemu številu prosilcev kršile postopek do azila, ker jih je prisilno vračala na mejo z BiH. Zato je bila Republika Hrvaška spoznana za kršiteljico 4. člena 4. Protokola h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki prepoveduje kolektivne izgone. Glede na vsebino njegove izpovedi v upravnem postopku se razmere na Hrvaškem niso spremenile glede na poročila o stanju na Hrvaškem iz obdobja pravnomočne sodbe tega sodišča I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020.

9.Dvom, da bo imel na Hrvaškem učinkovit dostop do azilnega postopka, je vzpostavljen tudi zato, ker so ga policisti prosto izpustili, da gre lahko kamorkoli hoče. Tožnik meni, da táko ravnanje kaže na to, da je bil cilj postopka na Hrvaškem pridobiti odločbo o prostovoljni vrnitvi ter okoliščine za ugotovitev umika prošnje, četudi je bilo pričakovati, da bo nadaljeval pot proti Sloveniji. Tako voden postopek po tožnikovem mnenju vzbuja prevelike pomisleke z vidika načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško.

10.Tožnik tudi meni, da tožena stranka ne bi smela strogo ločiti med azilnim in policijskim postopkom, saj je tudi policijski postopek sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Glede na standarde iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C.K. in drugi proti Sloveniji bi morala pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Uredbi Dublin III ter individualno in konkretizirano zagotovilo, "da bo imel tožnik v primeru predaje Hrvaški učinkovit dostop do azilnega postopka oziroma varstvo načela non-refoulement tudi v primeru verižnega vračanja".

11.Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III) in poudarja, da niso le sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah EU.

Bistvene trditve tožene stranke

12.V odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Dodatno navaja, da se tožnikove izjave o "malce nespoštljivem" ravnanju policije ne nanašajo na hrvaške varnostne organe, temveč na slovenske. Tožnik je v zvezi s tem povedal, da ga je slovenska policija med predajo aprila 2024 vklenjenega predala hrvaški policiji, ta pa ga je nato odklenila. Tožnikove izkušnje s hrvaškimi varnostnimi organi so bile predmet pravnomočno zaključenega postopka.

Presoja sodišča

13.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega in upravnega spisa, ki se nanašata na zadevo, ju v soglasju s strankama štelo za prebrana in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

K I. točki izreka

14.Tožba ni utemeljena.

15.Predmet spora je sklep o drugi predaji tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici.

16.O pravilnosti in zakonitosti njegove predaje Republiki Hrvaški je to sodišče že odločalo. S sodbo in sklepom I U 1859/2023-24 z dne 9. 1. 2024 je pritrdilo sklepu tožene stranke, da se ga preda pristojnim hrvaškim organom. Tožnik se je sicer zoper to sodno odločbo pritožil, vendar neuspešno, saj je Vrhovno sodišče sodbo in sklepom I Up 64/2024 z dne 28. 3. 2024 njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodno odločbo I U 1859/2023, ki je tako postala pravnomočna.

17.V postopku I U 1859/2023 je to sodišče že presojalo tožnikove izkušnje s pristojnimi hrvaškimi organi od dne 28. 3. 2023 do dne 9. 1. 2024. V 23. točki obrazložitve sodne odločbe I U 1859/2023 z dne 9. 1. 2024 (ki se nahaja v priloženem upravnem spisu) je ugotovilo, da ni resne nevarnosti, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. V 27. točki obrazložitve je kot zmotno ocenilo tožnikovo stališče o dokazni vrednosti splošnega zagotovila Hrvaške, saj med Slovenijo in Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja. Ugotovilo je, da pristojni hrvaški organi v odgovoru z dne 23. 10. 2023, s katerim so sprejeli odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, sprašujejo, ali ima tožnik kakršne koli fizične ali psihične zdravstvene težave, kar pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju. Sklepno je presodilo, da v Republiki Hrvaški ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni uspel izkazati, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. (prim. 29. obrazložitve navedene sodne odločbe).

18.Postopek I U 1859/2023 je pravnomočno končan, zato se sodišče tožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje do 9. 1. 2024 ne bo (ponovno) opredeljevalo. Presojalo bo le utemeljenost tistih tožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po tožnikovi prvi predaji Republiki Hrvaški (t.j. od 29. 3. 2024 dalje). Datum te prve predaje med strankama ni sporen.

19.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

20.Ni sporno, da je tožena stranka že na podlagi pravnomočne sodne odločbe I U 1859/2024 z dne 9. 1. 2024 tožnika že dvakrat predala Republiki Hrvaški kot odgovorni članici (29. 3. 2024 in 24. 4. 2024), vendar se je obakrat še isti dan vrnil nazaj. Tožnik tudi ne zanika, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem.

21.Tožnik je v Republiki Sloveniji ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka pa je na podlagi Uredbe Dublin III je bilo ponovno odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

22.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru z dne 24. 5. 2024 in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tej državi je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in od nje prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje prosilca.

23.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

24.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

25.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 (8. točka obrazložitve), je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Tožena stranka je s tožnikom 24. 5. 2024 opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah.

26.Sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sprva izjavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker je tam imel nekaj težav, do njega se niso lepo vedli. Te svoje pavšalne trditve ni konkretiziral, zato jo sodišče lahko le zavrne. Še zlasti zato, ker iz tega, kar je tožnik povedal, ni mogoče sklepati, da bi hrvaška policija z njim kakorkoli slabo ravnala. Na razgovoru je pojasnil, da glede morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško nima posebnih strahov. Policijski postopek v Republiki Hrvaški je bil marca in aprila obakrat podoben. Najprej so ga za kakšno uro odpeljali na policijsko postajo, od tam pa v sprejemne kapacitete. Na vprašanje, ali je po vrnitvi imel težave s strani hrvaških uradnih oseb ali kogarkoli drugega, je dejal, da v marcu ni imel težav, v aprilu pa so bili policisti malce nespoštljivi. Sodišče ugotavlja, da se ta njegova izjava ne nanaša na hrvaško, temveč na slovensko policijo. V nadaljevanju razgovora je spremenil izjavo glede razlogov, zaradi katerih se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Povedal je, da ima v Republiki Sloveniji zaposlitev in svoje stvari, tu plačuje davke, zdrav je in ne ve, zakaj se ga vrača v Republiko Hrvaško. Tudi zaslišan na naroku je povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker ima v Sloveniji pogodbo o delu.

27.Tožnik je na osebnem razgovoru menil, da Republika Hrvaška ne bi korektno obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ni vedel, zakaj tako misli, morda zaradi tega, kar se mu je zgodilo ob prvem vstopu v Republiko Hrvaško. Sodišče je zgoraj obrazložilo, da je bilo obdobje avgusta 2023, ko je tožnik prvič vstopil na Hrvaško, že predmet sodne presoje v zadevi I U 1859/2024, zato o tem ne more ponovno odločati.

28.Glede na tožbene trditve je dvom, da bo imel tožnik v Republiki Hrvaški učinkovit dostop do azilnega postopka, vzpostavljen tudi zato, ker so ga policisti prosto izpustili, da gre lahko kamorkoli hoče. Táko ravnanje policije kaže na to, da je bil cilj postopka na Hrvaškem pridobiti odločbo o prostovoljni vrnitvi ter okoliščine za ugotovitev umika prošnje, četudi je bilo pričakovati, da bo nadaljeval pot proti Sloveniji. Sodišče temu ne more pritrditi. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako bi hrvaška policija po zaključku policijskega postopka morala postopati, da bi se njeno ravnanje štelo kot pravilno in ustrezno. Poleg tega je tožnik zaslišan na naroku izpovedal, da so po predaji hrvaški varnostni organi z njim postopali normalno.

29.Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

30.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka

31.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

32.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

33.V predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bi mu izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj bi mu bila odvzeta pravica do učinkovite pritožbe zoper sodbo v upravnem sporu, poleg tega bi izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija. Z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike. Da s tega vidika ne gre za nesorazmeren ukrep, izhaja tudi iz zahteve uredbe, da mora biti obrazložena le odločitev, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, torej odločitev, ki je v prosilčevo škodo.

34.Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

35.Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3Iz registracijskega lista, ki je del priloženega upravnega spisa, je razvidno, da je tožnik prvič hrvaško-slovensko državno mejo prečkal 28. 3. 2023 zjutraj.

4V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti RS.

5V ta kontekst spada tudi tožbena navedba, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč so mu policisti zgolj odvzeli prstne odtise. V zvezi s tem je tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno opozorila, da je Republika Hrvaška njegove prstne odtise zajela že tekom njegovega prvega vstopa na njeno ozemlje in da iz njegovih izjav ne izhaja, da so mu jih ob predaji iz Republike Slovenije na Hrvaško, zajeli ponovno.

6Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

7V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

8C-411/10 (88. točka).

9Prav tam, 94. točka.

10Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Up-919/23-2o z dne 23. ii. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča.

11V zvezi s tem je tožnik izjavil, da ga je slovenska policija vklenila kot kriminalca, hrvaška policija pa ga je nato odklenila.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.