Jedro

Predlog osebne zdravnice za odobritev začasne nezmožnosti za delo za nazaj predstavlja nov primer uveljavljanja začasne nezmožnosti za delo, o katerem je imenovani zdravnik odločil s sklepom. S tem sklepom je bil tožnik seznanjen tistega dne, ko ga je prejel, zaradi česar obdobje po tem datumu ne more biti predmet izpodbijanja v tem sporu. Tožnik bi začasno nezmožnost v sodnem postopku po tem datumu lahko uveljavljal le, v kolikor bi zoper citirani sklep uveljavljal varstvo pravic po postopku, določenem v ZZVZZ, konkretno v določbah 80. do 82. člena.

Zoper sklep imenovanega zdravnika, ki je postal pravnomočen, ni mogoče uveljavljati sodnega varstva in izpodbijati s tožbo. Ker je takšna tožba nedopustna (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), jo je potrebno v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da je bil tožnik od 8. 9. 2012 do 30. 11. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela in sklenilo, da se tožba v delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 12. 2012 do 15. 3. 2013 zavrglo (I. točka) in naložilo tožencu, da plača tožniku stroške postopka v višini 137,57 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se tožnik zoper odločbi organa toženca utemeljeno ni pritožil, saj je na isti dejanski in pravni podlagi že tekel predmetni socialni spor in je zato pričakoval odločitev o zahtevku v tem socialnem sporu. Poleg tega je osebna zdravnica naknadno uveljavljala odobritev začasne nezmožnosti za delo za nazaj za obdobje od 7. 4. 2012 dalje, ki je predmet tožbenega zahtevka v tem socialnem sporu. Zato neuporaba pravnega sredstva - pritožbe zoper sklep z dne 29. 11. 2012, ki je bil izdan v času, ko je bil že v teku socialni spor na isti dejanski in pravni podlagi, ki se je prvotno vodil pod opr. št. V Ps 1174/2012, na odločitev sodišča v konkretnem socialnem sporu ne sme imeti nikakršnega vpliva. Organ toženca je zahtevo osebnega zdravnika s sklepom zavrgel in ne zavrnil, saj je ugotovil, da je bila predhodno izdana zavrnilna odločba in da se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Poleg tega v obravnavanem primeru tudi ni šlo za vsebinsko odločitev. Ker je ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tožnika za čas po 7. 4. 2012 postala predmet predmetnega socialnega spora in naknadno tožniku s strani osebne zdravnice ni bil odprt bolniški stalež, sprejete odločitve organa toženca glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo po 28. 3. 2012, za tožnika ne morejo imeti pravnega učinka. Istočasno ni mogoče voditi dveh postopkov zoper isto stranko, ki sta identična po predmetu in obsegu. V posledici navedenega tožnik utemeljeno ni vložil pritožbe zoper odločitev toženca z dne 29. 11. 2012. Meni, da so podane procesne predpostavke za sodno varstvo in s tem za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo tudi za čas od 1. 12. 2012 do 15. 3. 2013, saj tožniku po 7. 9. 2012 bolniški stalež ni bil ponovno odprt s strani osebnega zdravnika. Zmotno je stališče sodišča, da v primeru vložitve novih tožb, ne bi prišlo do uporabe pravil o litispendenci, ker o razširitvi tožbenega zahtevka od 8. 9. 2012 dalje, sodišče 30. 11. 2012 še ni odločilo in zato tudi še ni tekel spor. Gre za nerazumno in zmotno interpretacijo. Sklicuje se na določbo 189. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se tudi, da 1. 2. 2013, ko je bil vložen predlog imenovanemu zdravniku, ni bilo več pravne podlage za priznanje nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela za prejemnika nadomestila med brezposelnostjo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. V Ps 1174/2012 z dne 15. 3. 2013 odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 23. 4. 2012, prvostopno odločbo imenovanega zdravnika z dne 28. 3. 2012 pa v delu, kjer je bilo odločeno, da je tožnik od 7. 4. 2012 dalje zmožen za delo in ugotovilo, da je bil tožnik tudi v obdobju od 7. 4. 2012 do 7. 9. 2012 začasno nezmožen za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2012 do datuma zaključka glavne obravnave pri naslovnem sodišču in naložilo tožencu, da plača stroške postopka v višini 455,40 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožniku njegova osebna zdravnica po 7. 9. 2012 ni ponovno odprla bolniškega staleža, pač pa je 10. 9. 2012 in ponovno 21. 11. 2012 predlagala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo in sicer je v predlogu z dne 10. 9. 2012 predlagala bolniški stalež od 7. 4. 2012 do ocene na invalidski komisiji, na katero naj bi tožnik tedaj še čakal. Imenovani zdravnik je s sklepom št. ... z dne 29. 11. 2012 predlog zavrgel, ker se dejansko stanje, na katero se opira predlog od izdaje odločbe, s katero je bila zaključena začasna nezmožnost za delo, ni spremenilo. Tožnik je citirani sklep prejel 30. 11. 2012 in se zoper njega ni pritožil tako, da je postal pravnomočen. Navedena dejstva pa so za odločitev v obravnavani zadevi ključnega pomena.

Predlog osebne zdravnice z dne 21. 11. 2012 za odobritev začasne nezmožnosti za delo za nazaj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja nov primer uveljavljanja začasne nezmožnosti za delo, o katerem pa je imenovani zdravnik odločil s sklepom z dne 29. 11. 2012. S tem sklepom je bil tožnik seznanjen 30. 11. 2012, ko ga je prejel, zaradi česar obdobje po 30. 11. 2012 ne more biti predmet izpodbijanja v tem sporu. Tožnik bi začasno nezmožnost v sodnem postopku po 30. 11. 2012 lahko uveljavljal le, v kolikor bi zoper citirani sklep uveljavljal varstvo pravic po postopku, določenem v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), konkretno v določbah 80. do 82. člena. Torej, da bi se tožnik zoper sklep imenovanega zdravnika z dne 29. 11. 2012 pritožil ter šele, v kolikor bi bila tudi odločitev zdravstvene komisije negativna, bi uveljavljal sodno varstvo v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zoper dokončno odločbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zoper sklep imenovanega zdravnika, ki je postal pravnomočen, ni mogoče uveljavljati sodnega varstva in izpodbijati s tožbo, ker je takšna tožba nedopustna (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1). Zato je tudi pravilno tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 12. 2012 do 15. 3. 2013 zavrglo in tožbenemu zahtevku glede bolniškega staleža s sodbo ugodilo tako, da je bil tožnik od 8. 9. 2012 do 30. 11. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, to je do dneva, ko je prejel sklep imenovanega zdravnika z dne 29. 11. 2012. Ne glede na to, da toženec oziroma imenovani zdravnik s citiranim sklepom z dne 29. 11. 2012 ni odločal vsebinsko, se je s sklepom z dne 29. 11. 2012 zaključil postopek, ki ga je dne 21. 11. 2012 za podaljšanje bolniškega staleža začela tožnikova osebna zdravnica. Za zavarovanje svojih pravic mora primarno poskrbeti sam zavarovanec in jih uveljavljati po postopku, določenem v zakonu.

Ker je sodišče prve stopnje tožniku pravilno v skladu z določbo 238. člena ZZVZZ bolniški stalež zaradi poškodbe izven dela priznalo do 30. 11. 2012 in tožbo v delu, v katerem uveljavlja bolniški stalež od 1. 12. 2012 do 15. 3. 2013 zavrglo, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (glede zaključka bolniškega staleža) in sklep v I. točki izreka. Obenem je glede na izid pritožbe v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. Pritožbeno stališče, da neuporaba pravnega sredstva na odločitev sodišča v konkretnem socialnem sporu nima nikakršnega vpliva in da je podana procesna predpostavka za sodno varstvo, je zmotno. Brez podlage za samo odločitev pa je sklicevanje sodišča prve stopnje, da 1. 2. 2013, ko je bil vložen predlog o imenovanem zdravniku, ni bilo več pravne podlage za priznanje nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela za prejemnika nadomestila med brezposelnostjo, glede na določbo ZUJF.