Jedro

Za res iudicata gre ne le, ko tožnik vloži novo tožbo o pravnomočno že razsojenem zahtevku, pač pa tudi, ko je bilo zahtevku v celoti pravnomočno ugodeno, pa je bil ta prenizko postavljen in je predmet novega zahtevka razlika med prejšnjim (prenizkim) in realnim zahtevkom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. S. V. in Z. V. sta razvezana zakonca. Tožnik trdi, da je v času trajanja zakonske zveze pridobljeno stanovanje v ..., katerega vrednost znaša 41.332,20 EUR (prej 110.000 DEM oziroma 9.904.850 SIT), njuno skupno premoženje, na katerem mu pripada polovični delež.

2. Denarno izplačilo deleža, ki mu po njegovem prepričanju pripada, je zahteval v pravdi P 613/98, vendar ga je zaradi očitne pomote zmotno ovrednotil: namesto polovice od gornjega zneska je zahteval le 522.761, 25 SIT; toženka je njegov zahtevek nemudoma pripoznala, pritožbeno sodišče pa je njegovo pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave, v kateri je pojasnil pomoto, zavrnilo. Zato v obravnavani zadevi s tožbo zahteva razliko med polovico vrednosti stanovanja in zneskom, glede katerega je toženka tožbeni zahtevek pripoznala.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo razveljavilo in tožbo s sklepom zavrglo, češ, da je o zadevi z zgoraj navedeno sodbo na podlagi pripoznave že pravnomočno odločeno, kar predstavlja procesno oviro za novo sojenje.

4. Sklep o zavrženju tožbe tožnik izpodbija z revizijo »iz vseh revizijskih razlogov« ter predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da je o zadevi že pravnomočno odločeno, napačno iz dveh razlogov: (1) ker ne gre v obeh pravdah za isti zahtevek, saj v obravnavani zadevi uveljavlja le razliko med tistim, kar mu je bilo prisojeno v zadevi P 613/99, pri čemer je bil v tožbenem predlogu zaradi napake v obračunu naveden napačen – prenizek znesek, za katerega pa je bilo izrecno pojasnjeno, da predstavlja vrednost polovice stanovanja, in med to vrednostjo in (2) ker sta pravna temelja obeh zahtevkov različna: v zadevi P 613/99 je zahtevek temeljil na določbah prvega odstavka 52. člena in 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), v obravnavani zadevi pa temelji na določbi 59. člena istega zakona. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje zagrešilo procesne kršitve iz drugega odstavka 6. točke, 7. točke in 12. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Po izteku roka za vložitev revizije je tožnik vložil še dopolnitev revizije, ki je vrhovno sodišče, ker je prepozna, ni moglo upoštevati (pa tudi sicer vsebuje le ponovitev nekaterih pravočasno uveljavljanih argumentov).

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Neutemeljen je očitek, da naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo procesni kršitvi iz 6. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona opre svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena), druga pa, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi. V konkretnem primeru, ko ne prvostopenjsko in ne drugostopenjsko sodišče svojih odločb nista naslonili na razpolaganja strank (torej tudi ne na nedovoljena) in ko ni bila izdana nobena od vrst sodb iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je možnost, da bi bili zagrešeni uveljavljani procesni kršitvi, že vnaprej izključena. Procesna (ne)pravilnost sodbe na podlagi pripoznave P 613/99, v kolikor so (nejasni) očitki (ki dopuščajo tudi takšno razumevanje) uperjeni vanjo, pa ni predmet preizkusa v tem revizijskem postopku.

8. Ker je sklep, ki ga revizija izpodbija, procesne narave, je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Pravnomočnost zajema le dejansko podlago spora, zato je nepomembno, poleg tega pa tudi zmotno revidentovo naziranje, da je pravna podlaga obeh sporov različna: v obeh pravdah je tožnik na isti trditveni podlagi (da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank in da znaša tožnikov delež na njem eno polovico, zaradi česar je upravičen do izplačila polovice njegove vrednosti v denarju) uveljavljal plačilo tistega dela vrednosti idealnega deleža stanovanja, ki mu po njegovem prepričanju (še) pripada.

10. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče pritožbenega sodišča o obstoju procesne ovire za meritorno sojenje v tej zadevi in sicer v obliki res iudicata (pravnomočno razsojene stvari). Ne le v konkretnem primeru, tudi na splošno presoja o (ne)obstoju navedene procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse identična, če sta podani (1) subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki – lahko tudi v zamenjanih vlogah) in (2) objektivna istovetnost (istovetna sta zahtevka v obeh zadevah, pri čemer se istovetnost primerjanih zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa tudi po njuni podlagi(1) in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde(2); če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata(3).

11. O subjektivni identiteti v konkretni pravdi ni spora. Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti (v 9. točki že navedeni) dejanski podlagi. Razlikujeta se le po višini. Ta na identiteto zahtevka ne vpliva. Revizijsko sodišče je že pojasnilo(4), da za res iudicata ne gre le, ko tožnik vloži novo tožbo o pravnomočno že zavrnjenem zahtevku, pač pa tudi, ko je bilo v celoti ugodeno zahtevku, pa je bil ta prenizko postavljen in je predmet novega zahtevka razlika med prejšnjim (prenizkim) in »realnim« zahtevkom(5).

12. Revizija je po povedanem neutemeljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo II Ips 667/2001. Op. št. (2): Tako sodba II Ips 468/2003. Op. št. (3): Sodba II Ips 167/99. Op. št. (4): Sodba II Ips 311/2000. Op. št. (5): Zahtevek iz »nove« tožbe se torej nanaša, tako kot v konkretnem primeru, na »razliko« med (nižjo) vtoževano in prisojeno vrednostjo na eni ter (višjo) dejansko vrednostjo na drugi strani.