Jedro

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi smiselno podala ugovor zastaranja, v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2009 pa je konkretizirano navedla, da bi v skladu z določbo 32. člena CMR konvencije tožeča stranka tožbo vložila pravočasno le, če bi jo vložila v roku 15-ih mesecev od sklenitve prevozne pogodbe. Tožeča stranka je v odgovor na te navedbe tožene stranke navedla zgolj, da je bil postopek sprožen pravočasno, v skladu z veljavno zakonodajo. Takšen ugovor pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem nekonkretiziran. Daljši, triletni zastaralni rok, ki pomeni lex specialis v razmerju do splošnega enoletnega zastaralnega roka po 32. členu CMR konvencije, je v konkretnem primeru v interesu tožeče stranke, zato bi morala tožeča stranka zatrjevati, da je šlo za namerno kršitev ali za malomarnost tožene stranke, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo. Ker tožeča stranka tega ni zatrjevala, sodišče prve stopnje teh pomanjkljivih trditev tožeče stranke ne bi smelo nadomestiti s smiselno interpretacijo trditev tožene stranke, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta iz različnih razlogov plačilo zavestno in namerno odklanjala. Sodišče prve stopnje je pri uporabi triletnega zastaralnega roka zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, s tem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se: - izpodbijana 1. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/07101 z dne 19. 4. 2006 v I. odstavku izreka razveljavi še za glavnico in obresti v skupnem znesku 6.033,36 EUR ter izvršilne stroške v višini 147,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.396,00 SIT od 17. 5. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 147,70 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne; - 3. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi; - 4. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 463,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8-ih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 370,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/07101 z dne 19. 4. 2006 v I. odstavku izreka glede glavnice in obresti v skupnem znesku 6.033,36 EUR in izvršilnih stroškov v višini 147,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.396,00 SIT od 17. 5. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 147,70 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu I. odstavka izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/07101 z dne 19. 4. 2006 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev v višini 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2000 do plačila ne obstoji (3. točka izreka). Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 496,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno zoper 1., 3. in 4. točko izreka, se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi kršitve materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen in tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki njene stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podredno temu pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je bila 8. 7. 2009 vročena tožeči stranki, ki pa odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pa pomeni, da se sodba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo določbo 32. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR konvencija), saj v obravnavanem primeru nikakor niso izpolnjeni pogoji za uporabo triletnega zastaralnega roka. Vztraja, da bi glede na zgoraj navedeno določbo CMR konvencije bila tožba tožeče stranke pravočasna le, če bi jo ta vložila v roku 15-ih mesecev od sklenitve prevozne pogodbe (1 leto + 3 meseci). Zastopa stališče, da bi zato moralo sodišče tožbo oziroma predlog za izvršbo kot prepozno zavreči. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi smiselno podala ugovor zastaranja, v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2009 pa je konkretizirano navedla, da bi v skladu z določbo 32. člena CMR konvencije tožeča stranka tožbo vložila pravočasno le, če bi jo vložila v roku 15-ih mesecev od sklenitve prevozne pogodbe. Tožeča stranka je v odgovor na te navedbe tožene stranke navedla zgolj, da je bil postopek sprožen pravočasno, v skladu z veljavno zakonodajo (pripravljalna vloga z dne 14. 10. 2008). Takšen ugovor pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem nekonkretiziran. Daljši, triletni zastaralni rok, ki pomeni lex specialis v razmerju do splošnega enoletnega zastaralnega roka po 32. členu CMR konvencije, je v konkretnem primeru v interesu tožeče stranke, zato bi morala tožeča stranka zatrjevati, da je šlo za namerno kršitev ali za malomarnost tožene stranke, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo. Ker tožeča stranka tega ni zatrjevala, sodišče prve stopnje teh pomanjkljivih trditev tožeče stranke ne bi smelo nadomestiti s smiselno interpretacijo trditev tožene stranke, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta iz različnih razlogov plačilo zavestno in namerno odklanjala. Sodišče prve stopnje je pri uporabi triletnega zastaralnega roka torej zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, s tem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je zato treba uporabiti splošni enoletni zastaralni rok, ki začne teči po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (točka c prvega odstavka 32. člena CMR konvencije). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka svojo storitev pričela opravljati 30. 7. 2001, to pa pomeni, da je bila najkasneje tega dne prevozna pogodba med pravdnima strankama tudi sklenjena. Zastaralni rok je zato začel teči 30. 10. 2001 in se iztekel 30. 10. 2002. Ker je tožeča stranka predlog za izvršbo po ugotovitvah sodišča prve stopnje vložila 26. 7. 2004, je bila njena tožba prepozna, zato je treba njen pravovarstveni zahtevek že iz tega razloga zavrniti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano 1. točko izreka sodbe spremenilo tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/07101 z dne 19. 4. 2006 v I. odstavku izreka razveljavi še za glavnico in obresti v skupnem znesku 6.033,36 EUR ter izvršilne stroške v višini 147,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.396,00 SIT od 17. 5. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 147,70 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (5. alinea 358. člena ZPP). Zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke pa na drugi strani pomeni, da se sodišče ne sme spuščati v vprašanje obstoja v pobot uveljavljanje terjatve tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožene stranke zoper 3. točko izreka in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo.

Odločitev o stroških postopka Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke, Odvetniške tarife in Zakona o davku na dodano vrednost, toženi stranki pa je priznalo 300 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2008, 225 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2008 in 300 odvetniških točk za zastopanje na naroku 8. 4. 2009. Ni pa pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo povračila sodne takse za ugovor, saj tožena stranka ni izkazala, da bi to takso plačala. Prav tako ji ni priznalo nagrade za daljši razgovor s stranko 26. 8. 2008, saj je nagrada za to storitev že vsebovana v nagradi za sestavo prve pripravljalne vloge, nagrade za dopis sodišču z dne 7. 9. 2008, saj je ta strošek nastal izključno po krivdi tožene stranke, ki ob prvem procesnem dejanju ni predložila popolnega pooblastila, nagrade za tretjo pripravljalno vlogo z dne 8. 4. 2009, saj je v postopku v sporih majhne vrednosti, ki se vodijo na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, dopustno vložiti le dve pripravljalni vlogi, in tudi ne nagrade za pregled sodbe in obvestilo stranki, saj bo ta nagrada zajeta že v nagradi za sestavo pritožbe. Skupno je tako pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 825 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 454,41 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi 2 % materialne stroške v višini 9,09 EUR, skupno torej 463,50 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato 4. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8-ih dneh plačati 463,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Ker je pritožnik s pritožbo v celoti uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 375 odvetniških točk za pritožbo in 50 odvetniških točk za končno poročilo stranki, skupaj torej 425 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 234,09 EUR. Priznalo pa ji je tudi 2 % materialne stroške v višini 4,68 EUR in stroške plačila sodne takse za napoved pritožbe v višini 131,36 EUR. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna v 8-ih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 370,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.